Južna Afrika – država z izjemno naravo na eni strani in veliko revščino na drugi

10. 7. 2024 sva se s partnerjem odpravila na enomesečno potovanje po Južni Afriki in Namibiji. Za pot sva potrebovala dan in pol in zamenjala sva tri letala, da sva prispela v Johannesburg. Ker Južna Afrika leži na južni polobli, je v času našega poletja v Južni Afriki zima.

Hranjenje slonov v rezervatu.

Johannesburg

V Johannesburgu sva še najmanj občutila »zimo«, saj so bile dnevne temperature okoli 23°C. Johannesburg je s 5,6 milijona prebivalcev mesto z največjo stopnjo kriminala v Južni Afriki. Po mestu se tudi ni varno sprehajati. Najboljši in najbolj ugoden način za potovanje je s prevozom Bolt (spletna aplikacija za najem voznika). V Johannesburgu sva ostala dva dni. Prvi dan sva si ogledala Muzej apartheida. Že vstop v muzej nam razkrije grozoto tega rasnega razlikovanja med svetlopoltim in temnopoltim prebivalstvom, pri čemer so bili svetlopolti v privilegiranem položaju. Apartheid se je uradno sicer končal leta 1994, s prvimi demokratičnimi volitvami, socialne razlike pa so ostale še do danes.

Vhod v Muzej apartheida (ločena vhoda za temnopolte in svetlopolte).

Soweto – najrevnejši predel v Afriki

Naslednji dan sva se odpravila na vodeno kolesarsko turo z ogledom Soweta (South- Western Townships). Soweto je danes najrevnejši predel v Afriki, kamor so v času apartheida načrtno preselili temnopolto prebivalstvo. Z lokalnim vodnikom sva se sprehodila skozi zelo revno barakarsko naselje, kjer so ljudje brez elektrike, vodovoda in kanalizacije. Njihova bivališča pa so zgrajena iz preprostega materiala (pločevina, les, plastika). Ob takšnem pogledu se človek res zave, kaj ima in kako malo potrebuje, da je srečen. Za to so dokaz otroci, ki so nas pričakali z nasmehom na obrazu, in domačini z izjemno gostoljubnostjo. Ker smo postali lačni, smo si privoščili njihovo tipično ulično hrano – popečen kruh z ocvrtim krompirjem, mesom, sirom, jajcem in omako. Čeprav nisem ravno ljubiteljica hitre hrane, je bil obrok zelo okusen.

Soweto – najrevnejši predel v Afriki.

 

Hiša Nelsona Mandele in Ellis park stadion

Sledil je ogled hiše Nelsona Mandele (danes spremenjena v muzej), prvega temnopoltega predsednika Južne Afrike in izjemnega človeka, ki se je boril za svobodo in enakopravnost temnopoltega prebivalstva v Južni Afriki.

Vhod v hišo (muzej) Nelsona Mandele.

Za konec dneva pa sva si ogledala Ellis park stadion. Čeprav nisem ljubiteljica stadionov in ragbija, mi je ob vstopu na stadion zastal dih. Izjemno lep, mogočen in veličasten stadion. Na tem stadionu je 24. 6. 1995 potekalo svetovno prvenstvo med Južno Afriko in Novo Zelandijo. Južna Afrika je na tej tekmi prvič v zgodovini osvojila naslov svetovnega prvaka v ragbiju z rezultatom 15:12. Tekmo si je ogledal tudi Nelson Mandela in naju je doletela prav posebna čast, da sva lahko sedela na stolu, s katerega je leta 1995 spremljal tekmo. Nepozaben občutek!

Ellis park stadion.

George z okolico

Tretji dan sva poletela iz Johannesburga v George. Na letališču sva prevzela avto, ki sva si ga izposodila za deset dni. Sprva je bilo voziti kar težko. Občutek je malo drugačen, saj v Južni Afriki kot nekdanji britanski koloniji vozijo po levi. Na začetku sva se malo lovila, vendar sva se hitro navadila. Južni del Južne Afrike je popolno nasprotje Johannesburga. Je varen, ljudje so izjemno prijazni in narava je čudovita. Obiskala sva rezervat za slone (Knysna Elephant Park), kjer sva se sprehajala med sloni in jih hranila. Izjemna in nepozabna izkušnja.

Sloni v rezervatu (Knysna Elephant Park).

Potem sva obiskala rezervat Robberg. Po polotoku je speljana krožna pot. Celotna pot je dolga 9,2 km, sama sva prehodila krajšo, polovično pot. Rezervat je res nekaj posebnega zaradi čudovitih razgledov na morje, sipine in tjulnje.

Sipine in pogled na morje v rezervatu Robberg.
Rezervat Robberg.

Južna Afrika ponuja veliko možnosti za pohodništvo. Če ste ljubitelji hoje in narave, ne smete zamuditi St Blaize trail – 13,5 km dolge pešpoti ob obali, s prečudovitim pogledom na morje in klife. Če ste bolj adrenalinske narave, se lahko zadnji del poti spustite po najdaljšem ziplinu na svetu, ki je speljan čez ocean.

Razgled na delu poti St Blaize trail.

De hoop nature reserve

Sedmi dan sva se odpravila v še en čudovit rezervat – De hoop nature reserve. Kljub 80 kilometrski makadamski, na določenih delih precej luknjasti, cesti je rezervat vredno obiskati. Živali se prosto sprehajajo po rezervatu. Malo je res nenavadno, ko ti pešpot prečka noj, zebra, opica in druge afriške živali. Zelo od daleč sva videla tudi kita, pa čeprav je šlo samo za njegovo plavut.

Afriške živali v rezervatu De hoop nature reserve.

Rt Agulhas

Vrhunec najinega potovanje je bil postanek na najjužnejši točki Južne Afrike – Rt Agulhas. Točka, kjer se stikata Indijski in Atlantski ocean.

Najjužnejša točka Afrike – Rt Agulhas (stik Atlantskega in Indijskega
ocena).

Nato naju je pot vodila do še enega čudovitega kraja, ki ga priporočam za vse ljubitelje živali – kolonije pingvinov (Stony Point Penguin Colony Entrance). V Južni Afriki imajo tudi rehabilitacijski center za pingvine, kjer si lahko vsak dan v popoldanskem času ogledate njihovo hranjenje.

Popoldan sva preživela v botaničnem vrtu (Harold Porter National Botanical Gardens). Vrt poleg lepih in nenavadnih rastlin nudi tudi izhodišče za številne pohodniške poti. Ogledala sva si dva slapa (Leopard’s Kloof Waterfall in Disakloof Waterfall). Slednji naju je še posebej prevzel zaradi vode, ki je temno rjave barve. Je to kava, čaj ali kokakola? Šalo na stran, vendar je voda res temno rjave barve. Odgovor za tako barvo se skriva v rastlini fynbos, ki raste v gorah nad slapom. Rastlina vsebuje številne organske spojine, ki se ob razgradnji izločajo v reko. Tam se raztopljene snovi povežejo z železom in aluminijem, kar daje reki značilno barvo.

Rjava barva vode (slap Disakloof v Harold Porter National Botanical
Gardens).
Rjava barva vode (slap Disakloof v Harold Porter National Botanical
Gardens).

Opazovanje velikih pet

Južna Afrika ponuja še eno nepozabno doživetje, opazovanje kitov. Kraj Hermanus je svetovna prestolnica za njihovo opazovanje z obale. Kite je možno opazovati od junija do decembra, ko se sem preselijo z Antarktike, da se parijo in skotijo mladiče. V manjšem obmorskem kraju Kleinbaai sva rezervirala izlet, opazovanje velikih pet ali big five (kit, morski pes, delfin, tuljenj in pingvin). Zaradi vetrovnega in deževnega vremena je bil izlet dvakrat prestavljen, v tretje pa nama je bilo vreme naklonjeno.

Zgodaj zjutraj sva se z manjšo skupino še drugih turistov odpravila na organiziran izlet z ladjo. Izleta sem se zelo veselila, čeprav mi je bilo, kakor večini ljudi, zaradi razburkanega morja in premetavanja slabo. Vendar je bilo vredno. Vsi smo z zanimanjem opazovali in nestrpno čakali, ali se bo kaj prikazalo iz morja. Čakali in čakali smo, opazovali in kar naenkrat smo opazili kita. Vse se je dogajalo tako hitro, ko si se ozrl v pravo smer, je zunaj ostala samo še repna plavut. Opazovanje zahteva veliko potrpljenja, časa in sreče. Obenem pa nas opomni, da nič v naravni ni zagotovljeno in da živali niso zgradbe, ki bi nas čakale, da jih fotografiramo. Prav zato so takšna potovanja še toliko bolj vznemirljiva, ko v naravnem okolju vidiš tako veličastne živali. Poleg kitov smo videli tudi zelo številčno kolonijo tjulnjev, pingvine in delfine. Pogleda na morske pse pa nam kljub naši potrpežljivosti žal ni uspelo ujeti.

Kolonija tjulnjev.

Rt dobrega upanja

Po razburkanem izletu sva se štirinajsti dan odpravila do Rta dobrega upanja. Rezervat ponuja številne pohodniške poti in izjemno lepe razgledne točke. Avto sva parkirala na najbolj jugozahodni točki in se sprehodila po pešpoti do svetilnika (približno eno uro aktivne hoje). Do svetilnika je speljana tudi cesta, vendar zaradi čudovitih razgledov, ob katerih ti zastane dih, priporočam to pešpot. Pot je speljana po pečini klifa do svetilnika.

Pogled na svetilnik in na pot, ki vodi do svetilnika.

Gre za starejši svetilnik, ki leži na najvišji nadmorski višini na tej jugozahodni točki države. V preteklosti je bilo veliko ladijskih nesreč zaradi slabše vidljivosti svetilnika (svetilnik je pogosto v oblakih). Zaradi tega so zgradili nov svetilnik, ki leži na najnižji nadmorski višini na tej jugozahodni točki države. Ob vračanju sva morala pospešiti korak, saj sva bila dogovorjena za oddajo avta ob določeni uri v Cape Townu. Uspelo nama je.

Pogled na svetilnik in na pot, ki vodi do svetilnika.

Cape Town

Zadnji del najinega potovanja sva preživela v Cape Townu, ogromnem skoraj pet- milijonskem mestu. Cape Town je popolno nasprotje Johannesburgu. Je bolj turistično mesto, ki ponuja raznolike naravne in kulturne znamenitosti. Več je svetlopoltega prebivalstva in zelo dobro je poskrbljeno za varnost. Na vsakem križišču so varnostniki in policisti. Kljub temu so naju opozorili, da se po peti uri popoldne ni varno sprehajati po mestu.

Drugo jutro sva se odpravila na Levjo glavo ali Lion’s head. Pot ni preveč zahteva, je pa potrebno biti precej previden, predvsem na določenih predelih, kjer je pot povezana z lestvijo. Razgled je izjemen, čeprav nisva izbrala najbolj lepega vremena, saj je bil vrh večji del v oblakih.

 

Razgled z vrha Levje glave na Cape Town.

Če boste obiskali Južno Afriko, nikakor ne zamudite obiska Mizaste gore ali Table mountain. Sama je nisva obiskala, saj pozimi gondola, ki pelje na vrh, ne dela.

Pogled na Mizasto goro z vrha Levje glave.

Poleg izjemno lepe narave je Južna Afrika poznana po odličnih vinih in teh, če greste v Južno Afriko, nikakor ne smete zamuditi. Sama sva se odločila za organiziran celodnevni izlet po treh vinorodnih krajih – Stellenbosch, Franschhoek in Paarl. Zjutraj smo se z avtobusom odpravili na pot. V vsakem kraju smo imeli degustacijo štirih oz. petih vin in dobili slan oz. sladek prigrizek. Izlet je bil res nekaj posebnega. Vodič je bil prijazen, strokoven in prilagodljiv. Priporočam, vnaprejšnja rezervacija preko spletne strani pa ni potrebna. Rezervacijo je lahko urediti v informacijskem centru v Cape Townu.

Degustacija vin.

Zadnji dan najinega potovanja pa sva si Cape Town ogledala še z organiziranim mestnim avtobusom. Po mestu in okolici vozita dve avtobusni liniji in imata približno dvanajst točk, kjer lahko izstopaš/vstopaš. Učinkovit in cenovno ugoden način, kako si lahko v kratkem času ogledaš mesto. V avtobusno vozovnico sta vključeni tudi dve organizirani turi. Midva sva se odločila za vodeno turo po mestu. Priporočam voden ogled, saj na tak način izveš veliko informacij, ki jih sam ali v knjigi ne najdeš. Najbolj mi je ostal v spominu kos Berlinskega zidu, ki je razstavljen v centru mesta. Kos zidu je bil leta 1996 podarjen nekdanjemu predsedniku Nelsonu Mandeli, ko je obiskal Nemčijo. Kos zidu je simbol in opomin na obdobje apartheida, saj je Berlinski zid ločil ljudi podobno kot politika rasnega razlikovanja, vendar v drugači luči.

Kos Berlinskega zidu v centru mesta Cape Town.

Po celodnevnem pohajkovanju po mestu sva se zvečer odpravila v afriško restavracijo Mama Africa. Afriška hrana je izjemno okusna in v primerjavi z evropskimi cenami zelo ugodna. Obroki vključujejo veliko zelenjave in mesa. Za prilogo pa namesto kruha ali krompirja jedo riž ali ugali (podobno kot bela polenta).

Tipični jedi Južne Afrike: kudu in noj.

Tekom najinega potovanja sva poskusila nekaj njihovih tipičnih jedi, ki so vključevale meso živali, kot so noj, kudu in zebra.

Tipični jedi Južne Afrike: kudu in noj.

Prišel je dan, 28. 7. 2024, prehitro kot vedno, ko se je najino potovanje po Južni Afriki končalo. Vendar so se odprla nova vrata, potovanje v Namibijo. Več pa v naslednjem potopisu.

Avtorica članka: Katarina Lednik
Avtor fotografij: Luka Čičmirko
Potopisna predavanja in informacije o potovanju: lednik.karin@gmail.com