Južna Koreja – mešanica tradicije in inovativnosti

Več kot 5000 let stara kultura, številni templji, napredna tehnologija, nacionalni parki in gostoljubnost ljudi so bili razlogi, da obiščem deželo na Korejskem polotoku. Danes ima Južna Koreja četrto najmočnejšo gospodarstvo v Aziji in je predvsem znana po napredni inovativnosti.

Nacionalni park Seoraksan, številni templji.

 

Zaradi organizacije poletnih olimpijskih iger leta 1988 v Seulu in zimskih olimpijskih iger leta 2018 v Pjongčangu je Južna Koreja svetu pokazala tudi svoje športne organizacijske sposobnosti.

Pogled na prizorišče zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu. Fotografija je nastala s smučarske skakalnice.

Najboljši piščanec v Koreji

V mesto Chuncheon sem prispel po dvourni vožnji z vlakom iz glavnega mesta Seula. Mesto je središče province Gangwon. Danes je mesto znano predvsem po najboljšem okusnem piščancu in nakupovanju v Južni Koreji. Številne restavracije v mestu vas vabijo s svojo pestro kulinarično ponudbo.

Okusen piščanec v eni od številnih restavracij ulice Dakgalbi.

Leta 2002 so v Chuncheonu posneli zimsko romantično dramo Sonata in zaradi popularnosti filma tja danes prihajajo tudi turisti iz sosednje Japonske.

Mesto Chuncheon je v Koreji najbolj poznano po okusnem piščancu in snemanju korejskega filma, drame Winter Sonata.

 

Med tri leta trajajočo korejsko vojno so v tem mestu potekale največje bitke. Na te dogodke spominjajo številni spomeniki in s tem ohranjajo spomin na padle vojake, med katerimi je bil tudi ameriški častnik.

DMZ- Najbolj zastražena meja na svetu

To, da obiščem eno najbolj nevarnih območij na svetu, ki ločuje Korejski polotok, mi je z vsakim prevoženim kilometrom do meje vzbujalo adrenalin. Najbližja točka med Korejama je od glavnega mesta Južne Koreje oddaljena samo 65 km. Zaradi strogih pravil, ki se jih moramo obiskovalci držati pred vstopom na najbolj zastraženo mejo na svetu, je kar nekaj postopkov, da obiščeš nekaj najbolj zanimivih stvari na tem območju. Številne turistične agencije po Seulu organizirajo enodnevni obisk. V splošnih pogojih je navedeno, da vam lahko izlet odpovejo pred odhodom in niso dolžni povrniti denarja ter obrazložiti odpovedi. Na srečo se v času mojega enodnevnega izleta to ni zgodilo.

Na meji med Korejama. Eden od številnih prostorov, ki so dovoljeni obiskovalcem ob strogem upoštevanju predpisov.

 

S prijateljem iz Incheona sva se z avtomobilom odpeljala do prve postaje, kjer morate izpolniti obrazce in plačati vstopnino. Po nekaj minutah ste že na seznamu potnikov. Celotnega postopka se je treba strogo držati, saj vas v nasprotnem zavrnejo. Pred vstopom na avtobus vam preverijo dokumente in nato se le končno odpeljemo proti meji, kjer je med državama položenih več kot 2 milijona pehotnih min. Kamorkoli se boste obrnili, boste zagledali bodečo žico, postavljene kamere vas spremljajo ves čas vašega premika na tem območju. Vodnik na avtobusu nam je povedal nekaj najbolj zanimivih stvari in po nekaj minutah smo že imeli vojaško kontrolo. Vojak južnokorejske vojske nas je prišel preverit, če smo vsi potniki na seznamu. Brez večjih težav smo opravili formalni postopek. Dobrodošli v Demilitariziranem Korejskem območju (DMZ), so bile prve besede lokalnega vodnika na avtobusu.

Na razgledni ploščadi smo se obiskovalci na lastne oči prepričali, kako poteka meja med državama. Dolžina meje poteka po 38 vzporedniku in je dolga okrog 261 km. Med opazovanjem z dvogledom na severno sosedo sem imel lep razgled na mesto Kaesong, prav tako na ljudi, ki delajo na riževih poljih, in na premike severnokorejskih vojakov.

Z dvogledi obiskovalci opazujejo Severno Korejo. Najbolj zastraženo mejo na svetu sem obiskal dvakrat na različnih koncih države.

Kjer prevladujejo čustva in točijo solze

Ločitev enega naroda na dve polovici in povsem drugačen razvoj dveh držav, družb in okolij sta stresna za posameznike, ki so po delitvi leta 1953 na tistem tisočkrat prekletem 38. vzporedniku ostali brez sorodnikov, svojcev, prijateljev. Čustva so na tem območju zelo močna, ljudje jočejo in žalujejo za svojimi sorodniki, ki jih ne morejo obiskati. Večina novih rodov se niti ne spominja svojih prednikov, razen po pripovedovanju starih staršev.

Pred nekaj leti so organizirali srečanje na meji z rojaki z obeh strani. Zamislite si, da po več kot 50 letih ponovno objameš, brata, sestro… Nekaj ljudi je oddaljenih samo 10 km in se ne morejo srečati, nimajo možnosti poslati pisma, prav tako ne morejo poslati elektronske pošte, kaj jim še preostane, so črno-bele fotografije, če jih seveda imajo.

Na severovzhodnem delu meje med Korejama.

 

Pred nekaj leti je severnokorejska vojska izkopala kar nekaj rovov oziroma tunelov, da bi vdrli v Južno Korejo. Enega od številnih tunelov smo si ogledali tudi obiskovalci. Pred vstopom v tunel smo morali v garderobi pustiti vse stvari, saj je prepovedan vnos stvari. Po 15 minutah hoje po tunelu smo prišli do točke, ki ločuje Severno in Južno Korejo. Pred nami so stala vrata z majhno odprtino, tako da smo lahko obiskovalci videli Severno Korejo tudi iz tunela.

Pred vstopom v tretji tunel, ki so ga izkopali Severnokorejci. Vnos stvari in fotografiranje je strogo prepovedano.

 

Zanimivost demilitariziranega korejskega območja je, da so zaradi neprehodnosti  tam z leti našle svoj dom številne živali. Korejski polotok je eno izmed zadnjih območij, kjer se še vidijo posledice hladne vojne in delitev sveta na dva pola.

Avtor članka: Dušan Berdnik

Potopisna predavanja in potovalne informacije: duletravel.com