Otok s pestro zgodovino
Redke dežele imajo bolj razburljivo zgodovino kakor Kuba. Sicer je glavno mesto Havana nastalo šele pred okoli 500 leti, vendar ima izjemno pestro zgodovino. Kmalu ko ga je konkvistador Velasquez de Cuellar ustanovil, se je vanj že začelo stekati bogastvo. Njen vzdevek »ključ do Mehiškega zaliva« priča o tem, kako pomembna je bila lega Havane. V Havani je bila za Špance postojanka za njihove konvoje. Vsaka izmed ladij, ki je bila namenjena proti Evropi, se je morala ustaviti v Havani ter počakati, da se je nabralo zadostno število ladij. Vendar pa pri tem ni bilo vse rožnato, tu so se pojavili tudi pirati, ki niso prizanesli niti meščanom. Kasneje je Kuba prišla v roke Američanom, ki pa so jo potegnili še na slabša pota. Po vsem tem so domačini z veseljem podprli Fidela Castra. Komunisti so rešili samo del gorja, niso se pa izkazali kot dobri ekonomisti. To je pripeljalo tako daleč, da v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v trgovini ni bilo možno dobiti skoraj ničesar. Danes je turizem glavna panoga, ki rešuje to revno državo.
Novi voditelj je domačinom že omogočil nekaj več svobode, kot so jo imeli včasih. Možna so že potovanja v tujino, nakup razne tehnološke opreme, vendar morajo imeti za to dovolj denarja, kar pa ga imajo redki. Kljub temu pa na obcestnih panojih še vedno pozdravljajo komunistični napisi.
Legendarna Havana s tipičnimi Kubanci
Sprehod po starem delu Havane je vsekakor posebno doživetje in vedno znova te nekaj preseneti. Navzven mnogi domačini dajejo občutek, da za srečo ni potreben samo denar ali ostale materialne dobrine. Kljub pomanjkanju in revščini se domačini najbolj sprostijo in veselijo ob njihovi poznani glasbi, plesu in druženju. Delujejo zelo odprti, dostopni za turiste, vendar včasih ravno ne veste, ali gre za dejansko prijaznost ali imajo v mislih kaj v ozadju. V Havani se najraje družijo ob znani sprehajalni poti ob morju.
V Havani lahko skoraj vsakdo najde kaj zase, ni pa ravno za tiste, ki želijo red, čistočo, mir. Za ljubitelje socializma je tam znani trg revolucije z značilno podobo Che Guevare in spomenik Joseta Martija (bolj poznan po pesmi Guantanamera kakor pa kot revolucionar). Zanimive so tudi ulice v neturističnih predelih, kjer se da doživeti življenje tipičnega domačina, tudi med smetmi, podganami, smradom na ulicah… A kljub temu vse premagajo zvoki njihove salse. Večino mesto povsem očara, se pa najdejo tudi takšni, ki ga zasovražijo zaradi revščine, za katero si domačini niso krivi sami.
Rajske plaže
Presenetljivo, a resnično je to, da so rajske plaže zares rajske samo tiste, do katerih domačini nimajo pristopa. Med te najbolj znane spadajo tiste v znanem letovišču Varadero in manjšem otočju Cayo Coco. Celo tako strogo imajo zastraženo, da ne bi slučajno pristopil kak domačin, da na umetnem nasipu, ki vodi do otočja, stojijo varnostniki z orožjem. Turistične plaže so urejene, čiste, z dodatno turistično ponudbo in tudi višjimi cenami. Tam ni občutiti pristne Kube, saj se po plažah sprehajajo in poležavajo večinoma Evropejci. Medtem ko gre na teh plažah dobesedno za raj, pa je na pristnih kubanskih plažah, kjer prevladujejo domačini, videti skoraj nasprotje temu, a je kljub temu precej bolj zanimivo za obiskovalca, ki želi doživeti deželo takšno, kakršna je. Tam se pečejo picete z ovčjim sirom, na katerih se pase kar nekaj muh in oddajajo neprijeten zadah, v bližini domačini prodajajo sveže meso, ki ves dan visi na »gitrah« okenskih polic in ga tu in tam kak mimoidoči kupi, za popestritev dva domačina prineseta vsak svojega petelina in že imajo petelinje borbe.
Taksi na črno
Najcenejša opcija za potovanje po Kubi je z domačini, ki se ponujajo kar sami od sebe na ulicah. Prav nikoli jih ni bilo potrebno iskati, vedno so oni poiskali mene. Vendar pa zna biti prevoz zelo razburljiv, ker ob vožnji z domačini se zares doživi njihova tipična vožnja v starodobnih vozilih.
Vse dokler se nismo vozili s starodobnikom brez vetrobranskega stekla, se nisem pritoževala… Cene so povsem odvisne od pogajalčevih sposobnosti. Po mestih pa je videti prevoz precej krutejši. Tako mladi fantje kot tudi starejši možakarji vlečejo voz na dveh kolesih, na katerem lahko sedita dve osebi, in to samo za pičla dva pesa oz. odvisno od dolžine vožnje.
Kubanska dekleta
Dekleta prežijo na turiste z upanjem, da jih bo kateri izmed njih popeljal iz te revne dežele. Vendar pa imajo to srečo le redke izmed mnogih. Večina deklet obvlada osnove angleščine in italijanščine, sicer pa zna biti sporazumevanje pogosto precej zahtevno. Dekleta praviloma ne bi smele vstopati v hotele, vendar so tudi varnostniki podkupljivi. Kar se tiče lepote kubanskih deklet, ki so opevane po vsem svetu… – pogosto ob spoznavanju domačinov diši po revščini, kar meče slabo luč na vse, saj mnogi izmed njih doma nimajo niti pralnega stroja. Sicer pa mnogi izmed turistov, ki odpeljejo domačinke s seboj v ostale dežele, pogosto čez čas ugotovijo razliko v mentaliteti in kulturi. Prave Kubanke so tiste, ki živijo na Kubi, saj se dobesedno ujemajo z to deželo.
Dobra in slaba stran rajskih otokov
Državo ne sestavlja samo en tako imenovan rajski otok. Kuba ponuja še nekaj rajskih otokov, med katerimi so zares rajski samo tisti, ki so namenjeni izključno samo za turiste. Do teh domačini nimajo niti dostopa, razen tisti, ki so tam zaposleni. Tam, kjer je domačin, je tudi ponudba vsega mogočega, pečenje pic z kozjim sirom… in poleg tega vsega pogosto neprijeten vonj. Sicer so domačini prijazni, delujejo odprti, vendar na koncu vsakič prideš do ugotovitve, da gre vedno za materializem. Večina vseh bi rada od turistov le maksimalno iztržila, pa četudi gre za prodajo marsičesa, prosjačenje ali prostitucijo. Glasno opevana dežela raja ni vedno dobesedno raj, ampak pogosto opažena revščina, neprijeten trud domačinov, da kaj iztržijo od turistov, počasne prometne povezave ali pa jih skoraj ni, pogosto umazani kozarci v lokalih itd. Če imate srečo, tu in tam naletite na kak lokal, kjer se da popiti znani koktail mohito in poleg skaditi kubansko cigaro, kar je zares poseben užitek. Še bolje pa je cigaro skaditi kar pri domačinih med nasadi tobaka, kjer ti domačini nalijejo kozarček čistega karibskega ruma. Kljub vsemu pa je to dežela, ki se jo splača obiskati, sploh pa doživeti takšno, kot je, z vsemi njenimi pomanjkljivostmi.
Bujna pokrajina
Kubanska pokrajina je čez celotno leto zelena, krasijo jo tako tropske rastline kot tudi razni nasadi tobaka, sladkornega trsa in tropskega sadja. Ta se najlepše pokaže v predelu Vignales, kamor je najprijetnejši dostop s konji. Kot v vesternih se s konji prečkajo reke, se vzpenja na hribe, dirja med raznimi nasadi in ustavlja celo ob kraških jamah. Zaradi hribov in kraškega področja je na tem predelu precej jam, saj jih imajo registriranih kar okoli 4.000, na celotni Kubi pa celo 11.000.
Potovanje v polpreteklo zgodovino je lahko precej ugodno, če se nanj odpravite v lastni organizaciji in sploh, če se po Kubi prevažate z domačini ter celo spite in jeste pri njih. V vsakem primeru je to dežela, katere različice ne boste našli nikjer na svetu.
Piše: Mateja Mazgan
Komentirajte!
Ste že kdaj obiskali ta rajski otok v Karibih? S kakšnimi vtisi ste se pa vi vrnili?
