Skandinavija z avtodomom 1.del

Na pot sva se odpravila z avtodomom, kar nama je omogočilo veliko svobode pri potovanju, hkrati sva imela vse potrebno udobje ves čas pri roki. Avtodom je bil udoben, meril pa je natančno en centimeter manj od šestih metrov. Ta centimeter je pomenil, da sva za vse trajekte plačevala enako ceno kot osebni avtomobili, kar predstavlja od dva do dvainpolkrat nižjo ceno v primerjavi z avtodomi dolžine med šestimi in sedmimi metri. Kaj sploh ostane velikim?

Spala sva v kampih, ki so preprosti, vendar dobro urejeni. Kopalnice so čiste, za toplo vodo in tuširanje je potrebno kupiti žetone. Na Norveškem je dovoljeno kampirati vsepovsod pod pogojem, da s tem ne oviraš nikogar. Tako sva eno noč preživela na obcestnem parkirišču, ki je imelo vso potrebno sanitarno opremo. V kampih je bilo vedno dovolj prostora, izjema je bil kamp v Stockholmu, kjer sva morala na prosto mesto čakati od zgodnjega jutra. Zaradi enostavnejšega in tudi cenejšega plačevanja cestnin na Norveškem sva se že doma prijavila na spletno stran http://www.autopass.no/en/autopass, kjer je možno pred odhodom urediti plačilo. Sicer je možno cestnino plačevati na črpalkah in v trgovinah, a je ta način plačevanja dražji. Skandinavija, zlasti Norveška, slovi kot draga, zaradi česar sva vso hrano in pijačo kupila doma. Sproti sva kupovala le zelenjavo in sveže sadje, ko so domače zaloge pošle.
Picture
Načrt poti.

Za načrtovanje poti sva uporabila Google Earth, za pot po Norveški pa je bil zelo koristen program na spletnem mestu http://www.1881.no/kart, ki vsebuje vse podatke o cestah, razdaljah med kraji, trajektih, nadzornih kamerah in cestninah, ki so na Norveškem pogoste. Izbrala sva pot preko Danske in  z ladjo do Göteborga ter nato na Norveško do Osla. Od tam sva potovala sprva po notranjosti, skozi Kongsberg, Heddal do znane skalne police Preikestolen nad Lysefjordom. Pot naju je vodila do Stavangerja, Bergna, Geirangerja in Ålesunda do Trondheima. Po cesti št. 17 (Kystriksveien), ki vodi čez številne otočke in fjorde, sva napredovala proti severu. Povzpela sva se do ledenika Svartisen in se v luki Bodø vkrcala na trajekt za Lofote. To je bila najsevernejša točka najine poti, vračala sva se čez švedsko Laponsko, vse do Botniškega zaliva, kjer sva prišla na Finsko. Postanek sva napravila v Kuopiu, nadaljevala v luko Turku, od koder sva s trajektom plula do Stockholma. Sledil je še skok na otok Öland in po južni Švedski v København ter nato nazaj domov. Za celotno pot (8.577 kilometrov) sva potrebovala štiriindvajset dni. Gorivo je najdražje na Norveškem. Ob koncu tedna se gorivo poceni, kar pomeni kar lep prihranek, če to ugotoviš pravočasno! Na Danskem so cene goriva nižje v večernih in nočnih urah. O stroških goriva kdaj drugič, saj bolečih tem ne bi odpiral!

Na sever – prvi daljši postanek, mesto Göteborg.

Iz Celja sva se odpravila v petek dopoldan, preko Graza do Welsa in naprej v Nemčijo. Čeprav sva skozi Nemčijo potovala v petek popoldan in so po radiu poročali o zastojih v bližini večjih mest, jih midva nisva opazila, saj naju je navigacijska naprava (Garmin) vodila po lokalnih cestah. Potovala sva po skoraj praznih cestah, skozi lepe, majhne vasi. Prvo noč sva prespala v idiličnem kampu v stari graščini v kraju Issigau. Romantičen, zelo lep in čist kamp je bil krasen uvod v potovanje. Iz Issigaua sva nadaljevala pot mimo Leipziga, Magdeburga, Hannovra in nato skozi Hamburg na Dansko. Okoli ene ure ponoči sva prispela v Fredrikshavn in se pripeljala v skoraj prazno pristanišče. Še 20 minut pred predvidenim odhodom v pristanišču ni bilo najine ladje. Nato je naenkrat priplula, v desetih minutah so se izkrcala vsa vozila, ki so prispela iz nasprotne smeri, v naslednjih desetih minutah smo se vkrcali in odpluli. Vse je potekalo zelo hitro in mirno, brez vpitja, mahanja z rokami, gneče! Pa nas je bilo veliko, ladja je bila polna! V Göteborgu sva parkirala v centru mesta in se odpravila na ogled. Ker je bilo zgodnje nedeljsko jutro, je bilo mesto prazno. Le na glavni železniški postaji je bilo nekaj nujno potrebnega osebja. Vsi kioski, restavracije in celo stranišča so bili zaprti. Mesto je, kot večina skandinavskih mest, lepo, čisto in urejeno.

Sprehodila sva se po središču mesta in nadaljevala pot proti Oslu. Pred švedsko-norveško mejo so naju table opozarjale na zadnjo možnost za poceni gorivo (ki na Švedskem sploh ni poceni, a je na Norveškem bistveno dražje). V bližini črpalke je bilo več velikih parkirišč in trgovin, kjer se je trlo popotnikov, predvsem je bilo veliko Norvežanov, ki so prišli po izdelke, ki so na Švedskem precej cenejši. V Oslu sva prespala v lepem in urejenem kampu Bogstad, le deset minut vožnje iz centra.

Oslo in južna Norveška

Sledil je dan, namenjen ogledu Osla. Iz kampa so do centra mesta dobre povezave z avtobusom in metrojem. Za prevoze in oglede muzejev ter znamenitosti sva kupila Oslo Card, kar se je izkazalo za dober nakup. Ogledala sva si park Vigeland s skulpturami, vodnjaki in parki.

Park Vigeland je vedno poln obiskovalcev.
V parku ne manjka lepih deklet.

Sprehajala sva se po centru mesta, kjer je bilo sproščeno in veselo vzdušje. Odšla sva na ogled mestne hiše, Oslo rådhus. V sprejemnici je sedel le en varnostnik, nikjer ni bilo nobenega policaja, po Breivikovem morilskem pohodu verjetno ni več tako (Le ta se je zgodil le nekaj dni zatem, ko sva odšla iz Osla.).

Iz pristanišča pred mestno hišo sva se z ladjico odpeljala do Vikinškega muzeja, kjer so na ogled stare ladje, s katerimi so Vikingi odhajali na osvajalske pohode. Sledil je ogled polarne ladje Fram in muzeja Kon-Tiki.

Popoldan sva preživela v Munchovem muzeju.

Munchova galerija…
…je navdušujoča.

Pot sva nadaljevala skozi gozdove do Kongsberga, opuščenega rudnika srebra, ki je deloval od leta 1632 vse do zaprtja leta 1958. Danes je rudnik odprt za obiskovalce, ki se vanj odpeljejo z vlakcem. V majhne vagone gre osem ljudi, prostora v vagonih je res malo. Vožnja v temi in hrupu, proti kateremu delijo ušesne čepke, traja petnajst minut. Za tiste, ki se bojijo zaprtega prostora ali so močne postave, zna biti vožnja z vlakcem problem! V rudniku je precej hladno, tako da je treba imeti dovolj oblačil. Vodnik nam je predstavil  zgodovino teh krajev in rudnika ter opisal delo v njem. Ogledali smo si nekaj rovov, starih dvigal in delovnih pripomočkov.

Vhod v rudnik Kongsberg.
Vagoni za prevoz turistov so majhni, zato je vožnja rahlo neudobna.

Naslednja postaja je bila vasica Heddal, kjer sva si ogledala staro leseno norveško cerkvico Heddal stavkyrkje, ki izvira iz srednjega veka. V notranjosti so lepe rezbarije in zanimiv oltar. Tudi sama zunanjost je zanimiva, na nek način strašljiva zaradi temne barve lesa.

Tipična lesena skandinavska cerkev Heddal stavkyrkje.
V sicer temačni cerkvi pride pisan oltar še bolj do izraza.

Namenila sva se proti Preikestolnu, toda izkazalo se je, da sva bila prevelika optimista. Prenočiti sva morala že kar nekaj prej, v kampu v Røldalu. Iz Røldala sva zavila proti Saudi, na cesto št.520, ozko, vendar čudovito pot, ki naju je očarala. Vozila sva se skozi gozdove, čez prelaze, mimo majhnih jezer, v katerih je odseval sneg, mimo številnih drobnih slapov.

Skandinavija - odsev gora
Pogost, a vedno znova lep odsev  gora v številnih jezerih.
Skandinavija - slap
V miru in tišini, ki vladata na teh osamljenih poteh, je šumenje slapu kot uspavanka.

Sledila je vožnja z dvema trajektoma, nato pa po zaslugi Garmina po ozkih poteh do kampa Preikestolen. Tam sva si rezervirala prostor, nato sva se po nasvetu receptorke odpravila na skalno polico Preikestolen, čeprav je bila ura že 17.30. Pri nas ob tem času ne bi rinila v hribe, a tu je bilo svetlo, takšen sončen dan je bilo potrebno izkoristiti! Vzpon je bil super, večina ljudi se je že vračala, malo je bilo takih, ki smo se šele vzpenjali. Pot sicer ni naporna, a je pametno imeti pohodne palice, saj je tako hoja lažja in varnejša. V uri in pol sva se vzpela do znamenite skalnate police, ki meri približno 23 m v širino in dolžino. Polica je skoraj ravna, strmo odsekana, sledi 600 m praznine, na dnu je Lysefjord. K sreči sva bila na vrhu zvečer in je bilo obiskovalcev malo, sicer zna biti huda gneča. Sedel sem na robu police, noge so mi bingljale v prazno, pod mano je bilo modro morje, pogled na fjord in okoliške gore je bil prekrasen. V fjordu je bil manjši čoln, s katerega je bilo slišati čudovito glasbo skupine Secret Garden, kar je le še dopolnilo romantično vzdušje. Vsem, ki boste šli na Preikestolen, priporočava vzpon v večernih urah, saj je takrat manjša gneča, tudi vroče ni, svetlo je pa itak skoraj do polnoči.

Preikestolen (prižnica) je skalna polica, ki se dviguje nad Lysefjord.
Picture
Pogled na Lysefjord.

Žal nama je bilo, vendar sva morala dalje. Najprej na trajekt Tau – Stavanger. Vozila sva se skozi nekaj tunelov, globoko pod morjem, nato sva zavila na otoček Mosterøy, kjer sva si ogledala Utstein Kloster, najbolje ohranjeni norveški samostan, katerega ustanovitev sega v 13. stoletje. Samostan leži v senci dreves, tik ob morju. Vse je bilo mirno, tiho in skrivnostno, notranjosti cerkve in samostana sta bili po skandinavsko skromni, leseni, vendar lepi.

Do Bergna sva nadaljevala z dvema trajektoma (Oanes – Lauvvik in Sandvika– Halhjem) in pozno popoldne prispela v center mesta, kjer sva poiskala parkirišče za avtodome, Bergen Bobilcenter. Imela sva srečo, saj je bilo prostih le še nekaj mest. Samo postajališče je bilo opremljeno z elektriko, sanitarijami, tuši. Vse je bilo nekoliko bolj skromno, vendar čisto. Do starega dela mesta sva se sprehodila v desetih minutah. Najprej sva zašla na zelenico med starimi stavbami univerze, kjer so profesorji in študentje s skupnimi močmi uničevali zaloge piva in se sproščeno pogovarjali ob glasbi. Ogledala sva si Bryggen, staro pristanišče z lesenimi, rdečimi in rumenimi vegastimi hišami, ki so pod Unescovo zaščito. Bergen je znan po obilici dežja, zato sva bila toliko bolj vesela sonca, saj  so pisane hiše v lepi svetlobi prišle še bolj do izraza.Na ribji tržnici se je trlo ljudi, prodajali so vse vrste morskih dobrot. Najbolj so šli v promet rakci, jastogi in kozice, ki sva si jih privoščila tudi midva. Mesto je bilo zelo živahno, ob 23. uri so bile odprte vse trgovine, ljudje so se sprehajali sem in tja, poulični umetniki so se trudili z nastopi, nikomur se ni mudilo domov.

Lepote mesta Bergen.

Od Bergna do Geirangerfjorda in Trondheima

V lepem jutru sva se poslovila od Bergna in se po zavitih cestah odpeljala do Eidfjorda ter nato še malo dlje, do 183 m visokega slapu Vøringfossen.

Vøringfossen.
Trol je tipičen prebivalec, ki ga je mogoče srečati vsepovsod, v gorah, jezerih, votlinah in celo v trgovinah.

Najlepši pogled na slap je s parkirišča pri hotelu Fossli. Tudi tokrat ni šlo brez trajekta (Bruravik- Brimnes-Bruravik). Po notranjosti dežele, poraščeni z gozdovi, sva se mirno vozila do Gudvangna, nato pa skozi tunel v Flåm, majhen kraj v Aurlandfjordu. Kamp v Flåmu je bil zelo lep, romantičen, če bi imela čas, bi ostala več dni. Zvečer sva šla na izlet z znamenitim vlakom “Flåmsbana”, ki pelje iz Flåma in se na 20 km dolgi poti vzpne za 864 m. Pot je speljana med gorami, potoki, slapovi, veliko je vožnje skozi tunele, zato pokrajine pogosto ne vidiš dobro. Vlak ustavi ob slapu Kjossfossen, kjer je postanek za obvezno fotografiranje.

Picture
Flåmsbana je vlak, ki pelje iz Flåma v Myrdal. Pot se mimo številnih slapov vije skozi sotesko, prečka 20 tunelov in se na celotni poti vzpne za 865 m.
Picture
Postajališče ob slapu Kjosfossen, kjer je postanek, namenjen fotografiranju.

Pot se konča v Myrdalu, od koder sledi povratek po isti poti. Izlet je trajal dve uri.
Naslednje jutro je bilo spet božansko, kot nalašč za potovanje! Iz Aurlanda do Laerdala je možno potovati skozi 25 km dolg tunel, kar je v slabem vremenu dobra možnost. Midva sva se odločila za Aurlandsfjellet, panoramsko  gorsko cesto. Cesta je zelo ozka, polna serpentin, a zaradi lepega razgleda vredna truda! Pot pripelje do razgledne točke Stegastein z razgledom na Aurlandfjord. Na vrhu prelaza je bil še sneg, v številnih majhnih jezerih se je zrcalil odsev neba in gora.

Picture
Aurlandsfjord.
Picture
Kljub poletju in toplemu vremenu je bilo ob poti še vedno precej snega.

Laerdal je mestece z lepimi hišami iz 18. in 19. stoletja. V mestu  je muzej, posvečen lososom, Norsk Villakssenter, ki ga na žalost nisva imela časa obiskati. Ogledala sva si staro norveško cerkev, Borgund Stavkyrkje, ki je bila zgrajena v 12. stoletju.

Zopet sva si malo odpočila na trajektu (Fodnes – Manheller), ki prečka Sognefjord. Ob poti sva kupila domače jagode in nadaljevala po ozki cesti ob Lustrafjordu, ki naju je očaral z izjemno zeleno barvo vode. Ko sva prišla v Skjolden, sva se pričela vzpenjati, pooblačilo se je, postalo je temno, megleno, kar nekako zlovešče. Panoramska cesta Sognefjellet poteka od Skjoldena do Loma in vodi čez 1,434m visok prelaz Fantesteinen v narodnem  parku Jotunheimen. V parku je veliko dvatisočakov in ledenikov. Spotoma sva si ogledala Elvesæter Sagasøyla, 34 m visok “spomenik legend”, iz l. 872. Prenočila sva v Lomu, kjer je bil vzorno urejen, čist in prijeten kamp. Končno sva ujela nekaj dežja!V Lomu sva si ogledala cerkev, Lom Stavkyrkje, s pokopališčem. Nasploh so nama bila pokopališča na Norveškem všeč. Grobove pokriva le trava, nagrobniki so enostavni, nikjer nobenega marmorja in nepotrebnega blišča, le sem in tja nekaj cvetja.

Lom Stavkyrkje s pokopališčem.
Nagrobniki so preprosti, brez nepotrebnega blišča.

Iz Loma sva nadaljevala proti Geirangerfjordu, pred katerim zavije cesta do Dalsnibbe- razgledne točka nad Geirangerfjordom na višini 1500 m. Na žalost je bilo tukaj vreme slabo, bilo je hladno, pršel je droben dež, temu primeren je bil tudi razgled, a vseeno je bilo vredno priti tja. Na cesti proti Geirangerfjordu je veliko zavojev, promet je bil gost, mnogo je bilo avtodomov in vozil s počitniškimi prikolicami ter motoristov, za katere so te ceste res izziv in užitek. Geirangerford je veličasten, a na žalost (pre)poln turistov. V fjord vozijo namreč velike potniške ladje, s katerih čolni vozijo turiste (v glavnem Američane) na kopno. Vodiči, opremljeni s tablami, na katerih so napisane številke čolnov, vodijo skupine turistov po naselju, od trgovine do trgovine, na koncu jih nakrmijo z ogromnimi sladoledi in pošljejo nazaj na ladjo.

Geirangerfjord je zaradi svoje lepote uvrščen na UNESCOV seznam svetovnih znamenitosti.
Picture
Pogled na veličastni Geirangerfjord kazijo ogromne križarke.

Iz Geirangerja do Hellesylta, na drugi strani fjorda, vozi trajekt. Zaradi slabega vremena sva opustila misel na izlet z ladjico po fjordu. Po Orlovski cesti, ki je pozimi edina povezava z Geirangerjem, sva se odpravila proti Ålesundu. Seveda tudi tokrat ni šlo brez trajekta (Eidsdal- Linge). V Ålesund sva prišla v dežju, morda je bilo mesto zaradi tega še bolj skrivnostno. Mesto je netipično za Norveško, saj so ga po požaru, ki je mesto uničil l. 1904, obnovili v secesijskem slogu. Morda je bilo krivo slabo vreme ali le nedelja, vsekakor gneče ni bilo, srečala sva le nekaj turistov. Zaradi slabega vremena se nisva odpravila na goro Aksla, razgledno točko nad mestom.

Po prvotnem načrtu naj bi se odpeljala do Andalsnesa in nato do prelaza Trollstigen. Ker za spodoben razgled žal ni bilo velikih možnosti, sva ta del izpustila in se s trajektom iz Vestnesa zapeljala v Molde, mesto vrtnic, ki jih na žalost ni bilo videti nikjer. Nadaljevala sva proti ribiški vasici Bud in se ustavila v manjšem kampu, kjer sva parkirala sredi travnika. Na nebu so bili nizki temni oblaki, meglica se je podila sem in tja, ves čas je rahlo deževalo, pokrajina je bila vsa zelena. Slabo vreme, a ravno to je vse skupaj naredilo lepo in romantično! Lokalni fantje so prinesli dobre pol metra dolge ribe in jih ponosno razkazovali mladi receptorki, nato pa so se skupno lotili čiščenja rib. Iz kampa sva nadaljevala do Buda in nato po 8 km dolgi Atlantski cesti (Atlanterhavsvegen), ki med sabo povezuje več otočkov.

Atlantska cesta.

Atlantska cesta poteka ob morju in ima nekaj zanimivih mostov in viaduktov, ki se v drznih lokih vzpnejo nad morje. Ob cesti so postajališča z razgledom na najbolj zanimive predele, tako da lahko to zanimivo cesto vidiš in doživiš tudi na drugačen način.

Popoldne sva prispela v Trondheim, ki je bil nekoč prestolnica Norveške in je vsekakor vreden ogleda. Glavna znamenitost je katedrala Nidaros, katere gradnja sega v leto 1070. Zunanjost katedrale krasijo številni kipi, notranjost je temna, tiha in spokojna. Kakorkoli že človek razmišlja in čuti, ga takšni kraji navdajo z mirom in spoštovanjem. Nadaljevala sva z ogledom predela ob reki Nid. Preko mostu, Gamla Bybro, ki ga krasijo lesena izrezljana vrata, imenovana “Vrata sreče”, sva prispela v Bakklandet, stari del ob reki. Tu so bila včasih velika lesena skladišča, v katerih so zdaj restavracije, trgovinice in galerije. Hiše so toplih barv, rumene, oranžne in rdeče. Na ribji tržnici sva kupila kozice, se še malo sprehodila po mestu in našla trgovine, kjer sva kupila nekaj oblačil po zelo ugodnih cenah, kar naju je, glede na siceršnje cene, presenetilo. Nadaljevanje poti po Skandinaviji sledi v naslednji številki

Trondheim – nekdanja prestolnica Norveške.

Avtorja: Janja in Filip Simoniti

 

Komentirajte!

Ste se tudi vi že kdaj odpravili na podobno pot z avtodomom? Bi nam zaupali, kje vse ste bili?