Popolno doživetje ali zgodba o tem, kako se 3 študentke in prijateljice odpravijo na dvotedensko raziskovanje Portugalske. Ker smo želele doživeti pravo Portugalsko in poleg tega tudi nekaj privarčevati, smo se odločile za couchsurfing ali »surfanje kavča« po naše. To pomeni, da nismo spale v hotelih ali v hostlih, pač pa pri domačinih, ki so nas bili pripravljeni sprejeti pod svojo streho. Tako je načrtovanje potovanja večinoma obsegalo pošiljanje prošenj morebitnim gostiteljem, od katerih smo prejele veliko pozitivnih odgovorov, še več pa zavrnitev. Na koncu nam je uspelo organizirati potovanje z le dvema nočema, preživetima v hostlih.
Načrt poti: začetek v Lizboni, nato na sever in potem še na jug, konec pa ponovno v Lizboni. Predvideno prevozno sredstvo za odkrivanje Portugalske je bil najeti avto, vendar smo se v Lizboni zaradi visokih cen najema avtomobila in predvsem precej dražjega bencina kot pri nas premislile in se raje prevažale z javnim prevozom, ki je relativno poceni. Poleg tega smo tudi slišale, da so Portugalci precej divji vozniki. V Lizboni smo se večinoma prevažale z metrojem, ki je, tako kot v ostalih večjih mestih, hiter in poceni. Medkrajevne razdalje smo premagovale z avtobusi ali vlaki.
Dežela portovca, nogometa, fada in surfanja
za začetek februarja nista značilna za Slovenijo, zato pa sta za Portugalsko. Gostitelj Pedro se je res izkazal, saj nam je odstopil svoje stanovanje, sam pa se je za dva dneva preselil k svoji mami, ki živi dve nadstropji nižje. Poleg tega si je vzel čas in nam razkazal Lizbono. Kljub toplim dnem so bile noči hladne, zato smo prvo noč doživele bližnje srečanje s hudim mrazom v stanovanju, saj imajo na Portugalskem zelo slabo izolirane stavbe, ogrevanja pa, razen električnih radiatorjev, nimajo. V stanovanju je bilo celo tako mrzlo, da je bil opazen naš izdih.
Lizbona
Naslednji dan nas je Pedro odpeljal v Belém, ki leži v predmestju Lizbone ob reki Tejo. Znan je po mnogih zgodovinskih znamenitostih. Za večino je značilna manuelska arhitektura, imenovana po kralju Manuelu I., odraža pa bogastvo, osvojeno v dobi velikih odkritij. Portugalska je bila v 15. in 16. stoletju ena najmočnejših pomorskih trgovskih držav.
Naslednji dan smo se odpravile k našemu naslednjemu gostitelju, ki nas je prav tako gostil v
Lizboni. Zvečer nas je odpeljal spoznavat nočno življenje tega mesta, in sicer v mestni predel Bairro Alto, bohemsko četrt, znano po številnih lokalih in živahnemu nočnemu dogajanju. Tu se nahajajo tudi lokali, v katerih se lahko sliši fado, portugalsko tradicionalno glasbo, za katero je značilna melanholija in hrepenenje.Ogledale smo si tudi mestni predel Oriente, za katerega je značilna moderna arhitektura. Mnogo zgradb so zgradili za potrebe svetovne razstave Expo leta 1998, ko je bila tudi 500. obletnica potovanja Vasca da Game
v Indijo, zato so mnogo stavb poimenovali prav po njem (most, stolp, nakupovalni center).
Šle smo tudi v Oceanarij oz. akvarij, ki naj bi bil eden izmed največjih na svetu. Združuje vse svetovne oceane in tudi nekaj večjih morij. V njem je ogromno živalskih in rastlinskih
vrst.
Ker smo želele prebuditi Vasca da Gamo v sebi (in ker nas naš gostitelj zaradi službenih
obveznosti ni mogel spremljati), smo se same odpravile na misijo: osvojit grad São Jorge. Najprej smo se z mestnim tramvajem vzpele pod sam grad, nato pa sledile oznakam, ampak očitno smo nekje zgrešile pravo pot in zavile levo. Prišle smo do neke cerkve in obzidja
ter domnevale, da smo pri gradu. Razgledale smo se in misleč, da ni tam nič posebnega, odpravile nazaj navzdol. Čez nekaj časa se zopet ozremo in zagledamo grad v vsej svoji veličini. Jasno nam je postalo, da do gradu sploh nismo prišle, ker je bil precej bolj oddaljen in na desni strani. 🙂
Coimbra
ki je znana po najstarejši univerzi na Portugalskem (ustanovljena je bila leta 1290) in tudi danes velja za študentsko mesto. Leži nekoliko bolj v notranjosti dežele ob reki Mondego. V preteklosti je bila Coimbra tudi prestolnica Portugalske, in sicer v 12. in 13. stoletju. Tam nam je naš naslednji gostitelj razkazal fakultete, predvsem pa nočno življenje, ki je zaradi velikega števila študentov (tudi tujih) zelo pestro. Mladi gredo ven skoraj vsak večer, najprej na kako pijačo v lokal, nato pa dokaj pozno v diskoteke, ob 2. ali 3. uri zjutraj, kjer ostanejo do zore.Zanimiva so tudi značilna študentska ogrinjala, ki jih nosijo prav vsi študentje prva 2 tedna pouka, nosijo pa jih tudi ob posebnih priložnostih, kot je Queima das Fitas, zadnji teden pred izpitnim obdobjem (začetek maja), ko je zabava na vrhuncu. Me smo to ogrinjalo poimenovale kar »Harry Potter ogrinjalo«.Odpravile smo se tudi v največji botanični vrt na Portugalskem (več kot 1.000 različnih rastlinskih vrst), kjer smo doživele zelo lepo izkušnjo, saj nas je čuvaj tega vrta ekskluzivno popeljal skozi vsa vrata, ki so bila takrat zaklenjena za obiskovalce. Tako smo videle res ogromno najrazličnejših vrst dreves, cvetlic in ostalih rastlinskih vrst.
Porto
Na drugi strani reke Douro se nahaja Vila Nova de Gaia, znana po skladiščenju najbolj znanega portugalskega vina, portovca. Tam je več vinskih kleti, kamor je možno priti na
brezplačne oglede le-teh in na degustacijo vin. Portovec izvira iz zgornjega dela doline Douro. Sama sem kupila steklenico žlahtnega vina, ki so ga ustekleničili 6 let po trgatvi (late
bottled vintage). Bil je izjemno polnega in sladkega okusa, imel pa je tudi visok odstotek alkohola, in sicer kar 20 %, tako da je bolj spominjal na liker kot pa na vino.
Guimaraes
Evora
Algarve – Faro
Adeus Portugues
Predzadnji dan smo se vrnile v Lizbono, prespale v hostlu in se naslednji dan odpravile na letališče. Letele smo v Benetke, s prestopom v Madridu. Med odhajanjem iz novo osvojene države smo razmišljale o naših gostiteljih in kar nismo mogle verjeti, kako gostoljubni in prijazni so bili. Na splošno so se nam Portugalci zdeli nasmejani in rahlo flegmatični ljudje, kot je to značilno za prebivalce ostalih južnoevropskih držav.
Portugalska je danes le še senca nekoč močne in bogate države z obsežnim kolonialnim imperijem. Kljub temu da ostaja privlačna država za priseljence iz svojih bivših kolonij, se vse več Portugalcev izseljuje zaradi krize, ki ji ni videti konca, česar se zavedajo vsi. Vendar zaradi mnogih naravnih in kulturnih lepot, ugodnega podnebja in prijaznih ljudi ostaja država, privlačna za turiste.
Piše: Anja Šmit