Rio de Janeiro sem obiskala pred leti, ko je mene in prijateljico Simono povabil tja prijatelj Victor, ki je prihajal od tam. Spoznali smo se, ko smo skupaj študirali na Škotskem. Imeli sva srečo, kajti njihova hiša je bila tik ob morju v Predelu Barra de Tijuca, kjer je dostop do morja takojšen in morje čisto. Druge zelo znane in opevane plaže, kot so Copacabana in Ipanema, so zelo onesnažene in umazane, saj turisti in domačini tja odlagajo odpadke.
Brazilija
Brazilija, uradno Federativna republika Brazilija, se razprostira preko ogromnega področja med Andi na zahodu in Atlantikom na vzhodu. Brazilija je med najbolj multikulturnimi in etnično raznolikimi deželami na svetu zaradi več kot stoletja trajajočega množičnega priseljevanja z vsega sveta. Zaradi svoje bogate kulture in zgodovine se država uvršča na trinajsto mesto na svetu po številu Unescovih območij svetovne dediščine. Naravno bogastvo države je tudi predmet velikega svetovnega zanimanja, saj degradacija okolja (s procesi, kot je krčenje gozdov) neposredno vpliva na globalna vprašanja, kot so podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti.
Glavne znamenitosti Ria
Najini gostitelji so bili zelo gostoljubni. Ko sva s prijateljico prispeli k njim v Rio de Janeiro, so naju vodili po raznih znamenitostih. Šli smo na sloviti hrib Pao de Azucar, kamor se da priti z gondolo. To je eden izmed mnogih hribov v Riu.
Potem smo obiskali še drugi hrib Cristo de Corcovado, kjer je eden največjih kipov Kristusa na svetu. Moja radovednost me je gnala naprej in obiskala sem tudi najnevarnejše predele mesta Ria de Janeira, tako imenovane favele, kjer prebivalci živijo s 5 dolarji na mesec.
Ogledali smo si tudi hišo Brigite Bardot tik ob morju (rodila se je leta 1934 v Parizu), francoske igralke, pevke, manekenke, znane po tem, da je uprizarjala značaje s hedonističnim življenjskim slogom in je ena najbolj znanih simbolov seksualne revolucije ter borka za pravice živali.
Rio de Janeiro je seveda znan tudi po enem največjih karnevalov na svetu (poleg beneškega). Na karneval se domačini in tujci pripravljajo kar celo leto, saj so njihova oblačila in kostumi resnično razkošni.
Slapovi Iguacu
Z Victorjem in s Simono smo se potem odpravili še v mesto Curiciba, od tam pa na slapove Iguacu. Obsegajo ogromno površino in pogledi na te mogočne slapove so resnično veličastni.
Slapovi Iguacu se nahajajo tik ob tromeji med Argentino, Brazilijo in Paragvajem, 23 km nad izvirom reke Parane. Reka Iguacu teče od slapov po široki in plitvi dolini, nato vodne gmote naenkrat padejo v globino v slikovito Hudičevo sotesko. Ob visoki vodi sestavljajo to naravno čudo dolgi slapovi, razporejeni na skoraj 3 kilometre dolgi podkvasti liniji. Reka se že pred slapovi razdeli na več rokavov, ki padajo v več stopnjah v različno širokih 60-82 m visokih slapovih.
Najmogočnejši so Rivadavi, Escondido, Tres Mosquiteros in San Martin, obiskovalce pa najbolj prevzame 700 m dolga in do 150 metrov široka Hudičeva soteska, zapolnjena z vodnim pršičem in oglušujočim rjovenjem padajoče vode, ki se sliši več kilometrov daleč. Prav neverjetno je videti, kako vanjo z vseh strani, posebno v deževni dobi od novembra do marca, grmijo v globino ogromne količine vode ob višku 13 000 m3 na sekundo.
Že ob koncu 19. stoletja so se pojavljale ideje o ustanovitvi narodnega parka, a to šele po dokončni določitvi meje med Argentino in Brazilijo. Vsaka država je ustanovila poseben park na svoji strani meje: najprej Argentina leta 1934 (676 kvadratnih kilometrov) in nato Brazilija leta 1939 (1853 kvadratnih kilometrov). Mogočni in slikoviti slapovi privabljajo množice turistov. Z argentinske strani je do slapov speljana ozkotirna železniška proga, od katere vodijo pešpoti do razgledov, med drugim tudi do otoka San Martin, od koder je eden najlepših razgledov na celotno paleto slapov.
Avtorica: mag. Leila Turk
