Zakaj pa ravno Avstralija?

”Zakaj pa ravno Avstralija ?” Odgovor mi je postal jasen šele po vrnitvi domov.
Če iščete recept za boljše življenje tam, grafične prikaze Slovenije in Avstralije – kako smo ekonomsko in gospodarsko slabši od njih, za piko na i pa še kratek sestavek o tem, kako smo ljubosumni in zavistni – tega tu ne boste našli. Najprej zato, ker se z napisanim ne strinjam, potem pa zato, ker s tem namenom nisem odšla od tukaj. V Avstralijo nisem odšla kot mlada podjetnica, ki želi ustvarjati posel, ampak kot mlada popotnica, ki se lahko česa nauči od drugih in prenaša pridobljeno znanje naprej, ob tem pa pridobi bogastvo, ki je neprecenljivo.

Najrazličnejša vprašanja o razlogih…

”A čisto sama greš? Z enosmerno karto? Kaj pa starši, a ti pustijo ? Pa a greš sploh lahko, če nimaš še 21 let?” Zadnje vprašanje mi je najbolj simpatično. 🙂 Na vsa vprašanja sem že na široko prikimavala in odkimavala in preden so sploh zastavila naslednjega, sem nanj že odgovorila. Nato pa je sledilo: ”Zakaj pa ravno Avstralija?” Ponavadi sem nekaj zmedeno zamomljala in se zasmejala v smislu – ja, zakaj pa ne! Občasno pa sem jim namenila minuto monologa, v katerem sem opisala svoje neizmerne avstralske sanje. Avstralija je bila samo ena izmed mojih mnogih sanjskih destinacij. Naravnost rečeno: prav nič posebnega in prav tako posebna kot vsaka država, ki jo želim obiskati. Še bolj direktno povedano: nimam pojma, zakaj Avstralija.

Picture

Picture

… a na koncu vedno poslušaš samega sebe.

Mogoče poznate tisti občutek, ko vsepovsod najdeš nekaj čarobnega, vse si želiš videti, obiskati, dotakniti se, poskusiti in včasih kar ustaviti čas – ker imaš občutek, da gre absolutno prehitro. Potem pa sledi še tisti zadnji občutek, ki je pomešan z razumom in občutkom. Razum ti narekuje nekaj logičnega in posledično v ospredje postavljaš realna dejstva, občutek pa ti govori nekaj drugega, ponavadi nekoliko nedostopno in nespametno situacijo. Veš da je skregano z logiko, vendar veš, da delaš pravilno. Vsi tega ne moremo občutiti, saj temu niti ne posvečamo pozornosti. Kaj hočemo in ne kaj moramo, bi se morali večkrat vprašati. Večkrat bi morali poslušati sebe. Večkrat bi se morali ravnati po tem, kar mi mislimo, da je prav, in malo manj gledati v določene okvire naše družbe, okvire institucij in vseh zunanjih dejavnikov, ki nas prepričujejo v ”pravilno” rešitev. Pravilna in edina rešitev za vse nas ne obstaja in nikoli ne bo. Ne me razumeti narobe, prav je, da nas vzgaja in obkroža kultura, po kateri naj bi se ravnali enotno. Le tako lahko dosežemo spodoben način življenja, pridobimo podobne vrednote, ki so cenjene, in si pridobimo spoštovanje. Ni pa prav, da se vedno bolj podrejamo normativom in pravilom, da vsi silimo v isto ulico, ker nam tako narekuje družba in nas obenem prepričuje, da je to edina pravilna stvar. Rešitev je več in za vsakogar je lahko drugačna, ker vsakemu ustreza nekaj drugega. Ker smo vsi svet zase in ne glede na to, koliko nas je, ne najdeš na svetu enega, ki bi razmišljal popolnoma enako, kot razmišljaš sam. S tem ni nič narobe.

Trenutek, ko spoznaš, da ne moreš postavljati pogojev.

Realnost od mojih sanj se je bistveno razlikovala. Mogoče lahko začnem pri tem, da so moji službeni pogoji že na začetku odpadli in da sem potrebovala nekaj časa, da sem sploh razumela avstralski naglas – s svojim zavijanjem si tako otežujejo življenje, da si ga še sama ne znam, čeprav mi gre ponavadi več kot odlično. Tudi surf je bil večkrat na meni kot jaz na njem, ampak vaja dela mojstra. Proti koncu je že kar šlo, ampak od užitka sem odnesla bolj malo. Res je, da sem med vsem tem spoznala čudovite ljudi, vendar osamljenost, strah in zmeda name ravno tako niso pozabili.
Picture

PictureNe se bati sanjati.

Ne glede na razmerje med našo domišljijo in realnostjo je prav, da si postavljamo cilje, kreiramo in oblikujemo ideje. Videti se moramo v vlogi, v kateri želimo biti, samo tako nam lahko uspe. Prav je, da sanjate in prav je, da ciljate visoko. Ne obremenjujte se, česa vse nimate, ampak si dovolite predstavljati nasprotno – kaj vse lahko dosežete z vašimi idejami in razpoložljivimi sredstvi. V glavi imejte najlepšo predstavo tega, kar si želite uresničiti, vendar nato delajte na tem. Če sanjarite, morate zraven tudi delovati in poiskati ravnotežje. Stvari se same po sebi ne zgodijo, vi ste tisti, ki jih lahko uresničite. Če je vaša domišljija edina pot in motivacija, se ji torej prepustite. Ravno takrat se porodijo najboljše ideje. Ko si upate biti vi. Ne obremenjujte se s tem, da je nespametno in nemogoče, ker ni. Tukaj nastopi pogum, izjemna lastnost, katero ne vidimo prav pogosto. Ne se ga ustrašiti in predvsem ne ustrašite se samega sebe. Včasih je ravno tista nespametna situacija ključnega pomena, da spoznate pomembno bistvo. Poslušajte ljudi, tudi tiste, ki trdijo nasprotno. Govorijo iz argumentiranih razlogov in ni nujno, da vam ne želijo dobro. Zato mirno, vsi smo zmotljivi in sami nimamo vedno prav. S tem tudi ni nič narobe.

Na koncu dneva si odvisen samo od samega sebe.

Uresničila se mi je najpomembnejša želja. Prepotovala sem Avstralijo. Brez agencij in brez turističnih vodenj. Sama in včasih v paru, vendar ljudje hitro odhajajo iz tvojega življenja. Stalno si v fazi spoznavanja in odhajanja ljudi. Pridejo in gredo kot mravljice in spoznaš, da je resnično vse minljivo. Pa ne samo na potovanjih, tudi v življenju. Ljudje, ki so obstajali ali ki obstajajo v vašem življenju, niso čisto samoumevni, ampak  so z razlogom. Hitro lahko postanete nekomu pomembni, vendar ravno tako hitro pozabljeni. Kmalu se navadiš, da očitno to tako gre. Sprejmeš. Poskušaš sprejeti. Vedela sem, da me to čaka. In še težje je, ko se zaveš občutka popolne samostojnosti. Veš, da od vseh ljudi. ki te obdajajo in poslušajo, si na koncu samo ti tisti, ki bo poskrbel zase. Ne računaj na druge, ker jim nisi na prvem mestu, ker tudi oni tebi niso na prvem mestu. Mogoče se sliši kot samoumevna stvar, vendar ko se te dotakne – ni prijetno.

Picture

Picture

Iz izkušenj se moramo vedno naučiti kaj novega.

Če nas odnese malo v tok, ki ga ne pričakujemo, nam to predstavlja tesnobo in strah. Izpadeš iz svojega občutka varnosti in udobja in ne najdeš več načina, kako naprej. Najdeš ga, vendar počasi in skozi bolečino. S časom. Ponavadi ga potrebujemo ogromno. Vendar brez slabih izkušenj, žalostnih trenutkov in težkih obdobij ne bi bili to, kar smo danes. In vsi jih imamo.  In prav je tako – ker brez padcev ne moremo rasti in konec koncev  je življenje tako zgrajeno. Ko se nekatera vrata zaprejo, se odprejo nova. Poskusite večkrat ne samo pomisliti na to, ampak tudi verjeti v to. Poskusiti biti bolj pozorni na stvari, ki se vam dogajajo, saj ni vse zgolj naključje. S tem ravno tako ni nič narobe.

Razmišljanje o razliki med Slovenijo in Avstralijo.

Odhod domov po daljšem bivanju v tujini ni lahek. To sem že slišala, vendar sem jemala z rezervo. Seveda komaj čakaš, da prideš domov, da vidiš družino in prijatelje. (Jaz še psa, kar je razlog več.) Imeli so prav.
Veš, da te doma čaka topel dom in kar naenkrat težava, kaj boš kupil, da boš najbolj sit in da hkrati največ prihraniš, odpade. Veš, da te čaka polna omara opranih oblek, in čeprav ni s tem nič narobe, si se vseeno dobro počutil, ko si imel na izbiro samo dve majici in ene hlače. Težave so se pojavile, ko nisi našel ugodnega prenočišča, doma pa težave nastopijo z izbiro TV programa, ker jih imamo 234 in ves čas godrnjamo, kako ni nič pametnega. Adrenalin življenja, ki ga v tistem trenutku nisi niti tako dojemal, začneš pogrešati. Nadomesti ga rutina, ko padeš v določen sistem. Sam si se spremenil, vendar okolje, v katerega se vračaš, ostaja isto. In slej ko prej se boš zlil z njim.

Začneš primerjati. Sprašuješ se, kdo si, in postajaš zmeden. Kaj je tukaj boljše, česa tam ni? Kaj je tam boljše, česa tukaj ni? Zalotiš se med delanjem razlik, slišiš tisoč informacij in zgodb, zaradi katerih več ne veš, na katero stran bi se postavil. Iščeš popolno rešitev.

S tem je nekaj narobe.

Stvari, ki te jih ne naučijo v šoli.

Narobe je zato, ker živimo v iluziji, da popolna rešitev obstaja. Ne obstaja. Vsepovsod so plusi in minusi, vsepovsod so določene prednosti in slabosti. Slej ko prej se sprijaznimo, lažje nam bo. Svet, v katerem živimo, je lep, če sami verjamemo v to. Ne moremo pričakovati popolnosti, če je sami ne moremo doseči.
Tega te ne naučijo v šolah in če sam sebi ne daš priložnosti, da to spoznaš, lahko zamudiš pomembno bistvo. Naučiš se in spoznaš, da več kot daješ – več prejmeš. Nekje se povrne, če delaš dobro. Ne vem kdaj in ne vem na kakšen način, vem pa, da se. Samo, če smo pozorni.
Ne naučijo te, da stanje nepopolnosti lahko preide v popolno, ko imaš ob sebi ljudi, ki jih imaš rad. Z njimi je vse lažje. Že samo to, da so zraven, je lahko dovolj.
Zdaj mi je nekako bolj jasno, zakaj ravno Avstralija. Odgovor je enostaven.
Včasih moramo oditi daleč, da lahko razumemo, kaj imamo blizu.
Piše: Neja Frbežar
Komentirajte!
Ste se tudi vi kdaj spraševali podobne stvari, ko ste nekje potovali? Katera so bila ta vprašanja?