Priprave na odpravo
Kirigizija in uvodni dnevi
Pot do gore je bila dolga. Najprej pot do Kirgizije oz. prestolnice Biškek. Sledila je dolga vožnja po gorati pokrajini z mnogimi dogodivščinami. Med vožnjo smo celo izgubili eno kolo na minibusu. Postanki so bili med svizci in že smo bili v Tash Rabatu, nekdanji postaji za karavane na svileni poti. Opravili smo aklimatizacijski treking v Kirgiziji in pot nadaljevali preko mejnega prehoda Torugart do kitajskega mesta Kashgar. Sledili so še zadnji nakupi ter pakiranje za vzpon in že smo krenili proti avtomobilski bazi Subaši.
Aklimatizacija in meritve vpliva nadmorske višine na telo
Sledilo je 10-dnevno obdobje za aklimatizacijo in vzpon na vrh Mustagh Ata, očeta ledenih gora. V baznem taboru so sicer zelo dobro skrbeli za naše lačne želodčke, višje pa si je bilo potrebno prehrano in namestitev organizirati sam. Slednje pomeni poln največji nahrbtnik potrebnega – tako hrana, gorilnik, posoda, plin, oblačila, tehnična oprema, šotor, spalna vreča, podloga in še bi lahko naštevali. Višinski metri vzpona niso več tako hitro naraščali, pa vendar nas je volja držala skupaj.
Aklimatizacijo do višine cca 6200 m smo opravili, kljub temu da nam vreme ni prizanašalo. Biti zaprt v šotoru na višini, ko zunaj divja neurje, ni ravno romantično. Vselej pa te drži pokonci pogovor s sospalcem v šotoru, merjenje vsebnosti kisika v krvi in beleženje popite tekočine ter konzumirane hrane.
Gora bo počakala
Vreme se je le slabšalo. Vse manj je bilo možnosti, da bi se ustalilo za več dni – saj je bilo za nas nemogoče priti v enem ali dveh dneh na vrh in nazaj. Malce apatije se je že kazalo, ko je sneg pobelil tudi bazni tabor.
Napredovanje nad 5000 m pa je otežila visoka snežna odeja in udiranje snega ponekod do pasu. Koliko ti slednje vzame dodatne nepotrebne energije, presodite sami. Celotna odprava je poskušala priti čim višje, a so tudi najizkušenejši mački presodili, da bo gora počakala. In še vedno čaka na naš ponovni prihod.
V času našega bivanja v baznem taboru naj bi le eden osvojil vrh, in to s pomočjo GPS-a, ki mu naj bi pokazal, da stoji na vrhu. Domnevno naj bi stal na vrhu tudi drug osvajalec, ki mu je nenadna smrt preprečila sestop. Lokalnim reševalcem smo priskočili na pomoč pri prenašanju trupla v dolino. Izkušnja, ki mi še nekaj časa ni dala spati.
Vrnitev v civilizacijo
Z zavedanjem, da sem z omenjeno odpravo pridobil ogromno izkušenj, sem se vesel vrnil v civilizacijo in sledilo je zasluženo spanje v postelji.
Čeprav sem ostal brez osvojenega vrha, so me na tem mestu odprave zasvojile in že smo s prijatelji kovali načrte za naprej. Množica lepih in visokih gora, a v načrtu ni skorajšnje vrnitve na Mustagh Ata, pa vendar, nikoli se ne ve.
Vsi sproščeni smo v Kashgarju nazdravili na srečno in varno vrnitev. Sledila je le še vožnja do Biškeka s postankom v Narynu. Zadnji dan pred povratkom v Slovenijo pa sem preživel v dobri družbi ob jezeru Issyk-kul. Vsi, ki ste že potovali po Kirgiziji, veste, da je omenjena destinacija kakor kirgiško morje. Predhodno prijateljstvo z domačini mi je omogočilo, da sem preživel en res lep dan s kirgiško družino. Sprejeli so me za svojega in me razvajali na vsakem koraku.
Ljudje, ki nimajo veliko, ti ponudijo največ, kar imajo. Najmanj, kar lahko jaz naredim, je to, da se kmalu vrnem.
Piše: Izidor Furjan
