Chiapas (Mehika) – dežela Majev

Del mojega potovanja po Mehiki je zaznamoval tudi znameniti Palenque. Leži v osrčju južnomehiške države Chiapas, kjer živi še veliko avtohtonih majevskih prebivalcev. Chiapas meji z Gvatemalo in tu, v velikem težko prehodnem območju tropskega pragozda na obeh straneh meje, se skriva še mnogo majevskih ostalin iz obdobja pred špansko kolonizacijo.

Palenque

Palenque, najznamenitejša med njimi, privablja v deželo množice popotnikov in raziskovalcev že vse od takrat, ko je konec 18. stoletja španski stotnik del Rio prvi očistil to arheološko območje in ga vsaj deloma iztrgal džungli. V nekdaj veliko majevsko mestno državico, ki je dosegla vrh razcveta v 7. stoletju, začetki pa datirajo v leto 226 pr.n.št., se z vseh strani zajeda pragozd.

Vzdrževanje arheološkega najdišča je nenehni boj z bujno vegetacijo, ki si utira pot med starodavnimi kamnitimi zidovi in stopnišči. Za ogled je očiščen le manjši del naselja, okoli 2,5 km, kar predstavlja desetino celotnega območja. Izjemna arhitektura bleščeče belih templjev in palač (danes jo žal črnijo izpusti bližnje naftne industrije), ki jo krasijo glifi in ploskoviti reliefi, se uvršča v sam vrh majevske umetnosti, dodatno vrednost pa ji dajejo še hieroglifni zapisi, ki razkrivajo mnoge podrobnosti iz življenja nekdanjih prebivalcev.

Veličastni Tempelj napisov

V tem prednjači veličastni Tempelj napisov, v katerem je bil pokopan vladar Pakal Veliki, K’inich Janaab Pakal, osrednja osebnost klasičnega obdobja. Ogromen sarkofag krasi pokrov z umetelno izklesanimi reliefi. Tolmačenje njihove vsebine že dolgo buri domišljijo in je predmet mnogih teorij, saj se domneva, da je Pakal kot ljubitelj ugank tudi to sporočilo zakril z uganko. Danes si ga je mogoče ogledati v muzeju ob vhodu v arheološki park, vladarjeve telesne ostanke pa so ponovno pokopali v bližino prvotnega groba.

V letu 1994 je bil v bližnjem Templju XIII nepričakovano odkrit še grob Pakalove žene, Gospe Tzakbu Ajaw, princese iz Oktána, sedaj znane pod imenom Rdeča kraljica, saj je bilo njeno telo prekrito s cinobaritom.

Pred kratkim (2016) so pod Templjem napisov odkrili vodne tunele, povezane z bližnjimi vodnimi viri. Po mnenju vodilnega arheologa za to območje naj bi bili namenjeni lažjemu prehodu vladarja v onostranstvo. Zanimivo pa je, da so podobni tuneli tudi v Teotihuacanu, v bližini današnjega Mexico Cityja. (Odkrivajo se tudi druge povezave med obema krajema.)

Vladarji so živeli v Palači, poleg katere stoji tudi Observatorij, ob njeni zadnji strani pa se odpira naslednja skupina spomenikov okoli osrednjega Templja križa, ki ga je zgradil Pakalov sin Kan Bahlum. V vsaki zgradbi je bil poseben prostor (hiša onostranstva), ki ga je vladar uporabljal za povezovanje z nadnaravnim svetom.

Pokrajina okoli Palenqua ne slovi kot najbolj varna

Sodobni Maji, ki jih je okoli osem milijonov, živijo tiho in odmaknjeno življenje v svojih vasicah. Poleg Chiapasa so se zgostili na težko prehodnih območjih kaotične Gvatemale, še zlasti okoli jezera Atitlan. Žal so zaradi nedostopnosti to tudi predeli, ki jih obvladujejo narko karteli. Trgovina s kokainom je tu daleč najbolj donosen posel.

Zato med popotniki pokrajina okoli Palenqua ne slovi kot najbolj varna  – občasno se še zgodi, da zamaskirani napadalci, zlasti na vijugasti cesti proti San Cristobalu de las Casas, ustavljajo vozila ter poberejo potnikom dragocenosti. Včasih okrivijo za napade pripadnike kartelov, spet drugič zapatiste.

Agua Azul

Vendar zasede niso prav pogoste in skupaj z avstralskima sopotnikoma smo se s pomočjo lokalne agencije napotili po tej poti. Tako smo si skrajšali vožnjo in si spotoma ogledali še dvoje slapov, Misol Ha in Agua Azul.  Ob slednjem na premnogih stojnicah prodajajo lutke, pa tudi znamenite kape zapatistov, ki jih domačini podpirajo, saj jih spoštujejo kot borce za pravičnejšo ekonomsko ureditev, morda kdaj tudi za osamosvojitev dežel z večinskim majevskim prebivalstvom.

San Cristobal de las Casas

San Cristobal de las Casas velja za neuradno prestolnico mehiških Majev. Leži na nadmorski višini 2200 metrov, noči in jutra so sveža, čez dan pa se ozračje prijetno ogreje. Med popotniki je priljubljena domača indijanska tržnica, kjer se dobi vse, kar bi lahko potrebovali za življenje, od malih pujskov, puranov ali psičkov, raznovrstnega orodja in kmetijskih strojev, do prekrasnih ročno izvezenih tkanin (vsaka vas ima svoje barve in načine okraševanja), pa uličnih prigrizkov (kuhane čajota bučke, tamales – polnjeni koruzni zvitki, raznovrstno meso v koruznih tortiljah, osvežilna čokoladna pijača tascalate z dodatkom koruze in začimbe ačiote in še marsikaj). Domačini so radoživi, vedno pripravljeni na pogovor, predvsem ženske se rade družijo, hihitajo in klepetajo.

San Cristobal, indijanska tržnica

Dve vasici v okolici mesta, San Lorenzo Zinacantán in San Juan Chamula, slovita po zanimivem združevanju katoliške religije s starejšim majevskim verovanjem. Predvsem v Chamuli so stari obredi v močni prevladi. V prazni ladijski cerkvi brez oltarjev in okrasja je po tleh razprostrta le debela preproga iz borovih iglic. Posamezne družine, ki pridejo molit ali prosit za kaj pomembnega (morda zdravja), se v krogu posedejo po tleh, kjer si očistijo primeren kvadrat, da lahko tam prižigajo svečke različnih barv. Vsaka barva simbolizira določen del telesa, ob večjih težavah pa je najbolje uporabiti kar vse. Kot sem pred tem izvedela v Muzeju tradicionalne medicine, je obred s svečami del tradicionalnega zdravljenja. V tej cerkvi je tudi v navadi, da ob pomembnejših prošnjah žrtvujejo kokoši.

V obeh vasicah vladajo stari zakoni in sta v tem smislu avtonomni, le pod jurisdikcijo lokalnih oblasti. Zato so obiskovalci zelo spoštljivi do prepovedi fotografiranja notranjosti cerkva, saj se nihče ne želi izpostavljati domnevno strogi kazni.

Življenje Tzotzilov

Naš lokalni vodič nas je opozoril na vsepovsod prisotne reklamne panoje Coca Cole. Ta multinacionalka jemlje domačinom izvirsko vodo, pogosto ostanejo brez nje po nekaj dni v tednu, v tem času pa marsikdo uporablja kar coca colo –  celo v prehrani najmlajših je. Mehiška različica pijače ima mnogo več sladkorja kot v drugih deželah –  verjetno z namenom, da bi povzročili sladkorno odvisnost. Res je statistika zaskrbljujoča, vsak prebivalec je popije dnevno pet litrov! Obenem se ti prodajalci bolezni prav dobro zavedajo, da govori večina domačinov le svoj jezik in ni nevarnosti, da bi se zaradi odvzema vode pritožili ali sprožili postopke na sodišču.

Na srečo obstaja tudi druga stran –  ljudje, ki jim je mar. Filantrop Sergio Castro je eden izmed njih. Njegovo pozornost so zbudile pogoste opekline med prebivalci okoliških vasi, posledica kuhanja na odprtih ognjiščih. Na atrijskem dvorišču svoje hiše je uredil zasilno ambulanto, kjer ponuja brezplačno medicinsko pomoč.

San Cristobal – filantrop Sergio Castro

Gospod Castro je opravljal mnogo poklicev, zadnjega pa je vzel za svoje poslanstvo. Čisti, razkužuje in oskrbuje rane, ves sanitetni material pa kupuje iz svojih sredstev. Tu in tam se mu pridruži kak študent medicine, stalno pa mu pomaga šopek domačink, ki so ob mojem obisku veselo čebljale in se smejale. V Mehiki je javno zdravstvo v slabi koži, dodatna težava so še jezikovne ovire, saj zdravstveni delavci večinoma ne razumejo tzotzila, Maji pa mnogokrat ne govorijo špansko.

San Cristobal – ambulanta S. Castra

V znak hvaležnosti dobiva gospod Castro od svojih pacientov različna darila in z leti se je nabrala čudovita etnološka zbirka, ki jo z veseljem pokaže obiskovalcem.

Tuxtli Gutiérrez in sotestka Sumidero

Pot po Chiapasu sem sklenila v uradni prestolnici, Tuxtli Gutiérrez.

Po tamkajšnji slikoviti soteski Sumidero, dolgi 13 km, vozi turistična ladjica. Reka Grijalva očara s prelivanjem zamolklih odtenkov zelene in modre, ob njenih bregovih pa smo opazovali krokodile, opice, kormorane, čaplje in celo odmaknjeno naselbino jastrebov. Pečine ob vhodu v kanjon so porasle z ogromnimi kaktusi, potem pa se soteska zoži in stisne med do tisoč metrov visoke skale, dokler se ob koncu ponovno ne razširi pred ogromnim jezom Chicoasén, kjer pričakajo turiste v svojih okretnih čolnih iznajdljivi prodajalci pijač in prigrizkov.

Sumidero kanjon

Izlet smo zaokrožili z obiskom vasice Chiapa de Corzo, ki je znana predvsem po maratonskem januarskem veseljačenju, tradicionalni Festi Grande, ki jo je Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine. Na seznamu je seveda tudi soteska Sumidero.

Potem pa naprej v Mexico City, nekdaj azteški Tenochtitlán in ob prihodu Špancev kar tretje največje mesto na svetu, takoj za Londonom in Pekingom  – kar pa je že nova zgodba …

Avtorica: Maja Sotenšek