Pred leti se je vse začelo z evropskim študentskim izmenjevalnim sistemom – Erasmusom. Bila sem presrečna, ker sem uspela dobiti štipendijo in zeleno luč za enoletni študij v grškem Thessalonikiju, po slovensko Solunu. Nekako sem se okužila s kulturnimi šoki, spoznavanjem novih ljudi ter njihovih običajev. Po letu študija v prelepi Grčiji sem se doma počutila nekako “nemirno”.
Moji začetki
Mladi na Šri Lanki
Sedaj živim na Šri Lanki, kjer organiziram poroke za tujce, s poudarkom na slovenskem trgu. Kot povsod drugje tudi tukaj srečujem mladostnike, ki se odločajo iz različnih razlogov za izmenjave, prostovoljstva, pripravništva in konec koncev delo v različnih podjetjih. Vsak ima svoje razloge za odhod v tujino, vsem pa je skupno mnenje, da več znaš, več vidiš, več veljaš. Tako sem na svojem popotovanju srečala mlade s celega sveta, ki so zapustili varno zavetje domače hiše in se odpravili avanturam naproti. Ko se čez par let srečamo, so vsi tisti, ki so se lotevali najbolj kompliciranih stvari med časom svojega pripravništva ter se soočali in borili s težavami, zdaj na raznih bleščečih položajih, ustanovitelji družb, firm ter trenerji in motivatorji. Menim, da je tako imenovana generacija Y, v katero spadam tudi jaz, lahko zelo srečna, kljub temu da se dlje časa iščemo in odraščamo. Dana nam je bila namreč možnost, da poiščemo svoje veselje in posledično s tem tudi služimo. Oziroma naredimo iz svojega dela veselje, kar je zame in meni podobne ljudi izjemno pomembno.
Mladi na Šri Lanki si delimo podobno usodo, srečujemo se s problemi na delovnem mestu, saj je poslovna kultura tukaj zelo drugačna. Zelo težko je motivirati zaposlene, jim določiti časovni okvir, cilje ter način dela. Izredno in bistveno pomagajo naši sestanki, nekajkrat tedensko se zberemo vsi tujci, živeči v Kolumbu, in klepetamo o vsakdanjih problemih. Če bi rekla, da je življenje tukaj lahko, bi slepila vse, ki tale članek berejo, kakor tudi sebe. Izjemno težko se dosegajo cilji, življenje je naporno, ker nam vsi, s katerimi se srečujemo dnevno, od voznikov rikš, taksijev, do natakarjev in podobnih večinoma računajo vse dvojno, ker smo zanje pač tujci (turisti). Zatorej se večkrat na dan spustimo v prepirčke, in če je le teh preveč, to človeka še kako izčrpa. Po drugi strani pa, ko se vse to preživi in ‘da čez’, so občutki fantastični in se počutimo kot definitivni zmagovalci, ki ne le živijo na tem planetu, ampak tudi pustijo pečat in se mnogo naučijo. Za ljudi, ki jih srečujem po svetu, lahko rečem, da oni, tako kot tudi jaz, hrepenijo po znanju in rasti.
Mladi Slovenci in izzivi
Veliko preveč je takšnih, sploh v teh časih, ki so se vdali v usodo in vegetirajo. Ne v smislu popolnega propada, pač pa, da je delo, ki ga imajo, O.K., ker pač trenutno ni ničesar drugega, sicer pa, zakaj bi se trudil, saj bo plača itak ista. Pred kratkim sem bila dva meseca na počitnicah v Sloveniji, kjer sem bila izpostavljena različnim segmentom mladih, šolanih brez službe, poročenih s službo in podobno, vsem je nekako na grobo skupno nekakšna brezciljnost. Se opravičujem globoko, če sem koga prizadela, vendar sem se v tako kratkem času srečala prepogosto z izjavami, kot so: “Ne, to ni možno… Saj ne bo ratalo… Kaj pa če ne uspe…?”
Mladi se moramo zbuditi in se pripraviti do tega, da iztrgamo tisti količek, ki drži odraslega slona privezanega (iz knjige o zakoličenem cirkuškem slonu, ki ne poskuša več pobegniti, ker misli, da to ni mogoče) in poskusiti srečo. Ne glede na krizne čase, ne glede na situacijo ter strahove. V zadnjem času dobivam veliko sporočil in e-mailov v smislu, ali je kaj dela na Šri Lanki, daj mi kaj ‘zrihtaj’. Rade volje, a kaj, ko nihče ne ve, kaj bi pravzaprav rad počel.
Začetek poti, tegobe in težavice
Vsak začetek je težak, treba se je finančno osamosvojiti, imeti zaledje in preprosto oditi. Najprej se je potrebno povezati s tujci, ki živijo na območju, ki vas zanima, nato pa opraviti par intervjujev oziroma vzpostaviti kontakte z nekaj podjetji, še preden se odpravimo. Za vsak slučaj, da je okvirni načrt že znan. Preden se odpravite, preverite, kako je z vizami, veliko držav ima stroga pravila in jih je treba dosledno spoštovati. Ko imate vse črno na belem, je tudi veliko lažje dobiti dostojno delo in obenem se tveganje izkoriščanja delovne sile zmanjša.Ko ste enkrat v državi, najhujše še ni za vami, najhujše še prihaja 🙂 Vsi smo ga doživeli, ga še doživljamo, ljubimo ter sovražimo. Kulturni šok. Potrudite se, da imate mednarodne prijatelje, ki vas vodijo skozi začetke, obenem dovolite tudi lokalnemu prebivalstvu, da vam pokaže čare dežele gostiteljice. Če vam spodrsne prve mesece, ne obupajte, mogoče ste izbrali nepravo deželo ali pa ste bili samo žrtev okoliščin. Vedno vsemu dajte tako imenovano “second chance” (drugo priložnost). Ko vam enkrat uspe, bo veselje toliko večje.
Kam pobegniti? Previdno!
Kam pa, se morda vprašate? Kolikor je želja, tolikor je tudi destinacij. Azijski trg raste, če imate izobrazbo ter izkušnje, vas lahko zaposli katera od firm, ki odpira podružnice, lahko se odločite za poletno delo, prostovoljstvo ali pa preprosto spakirate nahrbtnik in odidete, pa se ustalite, kjer vam ustreza. Za pomoč se lahko obrnete tudi na številne agencije po Evropi, ki vam znajo svetovati, vendar tudi računajo. Seveda se prej dobro pozanimajte in izberite pravo agencijo, saj smo velikokrat priča prevaram.Za konec bi omenila še, kamor koli se odpravljate, se zanesite samo nase, četudi imate prijatelje, ki vam lahko pomagajo. Vedite, da so najbrž zelo zaposleni in najbrž niste edini, ki prosi za pomoč. Potrudite se čimveč narediti sami, veselje je zagotovljeno!
Srečno!
Staša Mlekuž, wedding planning & consulting Šri Lanka
Komentirajte!
Kaj menite vi o migracijah mladih v tujino? Menite, da gre za iskanje novih poti, izzivov in ciljev ali le za beg pred nečim? Zakaj mislite, da prihaja do vse pogostejših migracij med mladimi? Kdo bi moral narediti več za to, da bi mlad in izobražen kader ostal doma?
