Se spomnite zgodbe o Šeherezadi in pravljic 1001 noč? Ali ob teh zgodbah pomislite na bele hiše, prostrane puščave in arabske dvore? Tudi mi smo tokrat doživeli čisto svojo arabsko pravljico. V začetku septembra smo z agencijo Odpelji.se za teden dni odpotovali v Oman, kjer smo odkrivali puščave, se kopali v oazah in spoznavali arabsko kulturo.
Oman je stabilna, bogata in napredna arabska država, sultan Qaboos Bin Said Al Said pa eden najbogatejših ljudi na svetu. Največ denarja Omanu prinašajo njegove zaloge nafte, vse bolj pa se razvija tudi turizem. Slovenski državljani za vstop v Oman potrebujemo vizo, ki si jo nekaj dni pred potovanjem enostavno lahko uredite na uradni spletni strani.
Oman je muslimanska država, kjer prevladujejo ibadi. Ibadi islam, ki je posebna nekonfliktna veja muslimanov in precej manj radikalna od šiitov in sunitov. Ravno zaradi tega ima Oman v primerjavi z drugimi islamskimi državami tudi precej sproščen način oblačenja. Pri bazenih ali na plaži ni omejitev glede oblačenja, na nekaterih mestih pa vseeno niso zaželena kratka oblačila. Če pa želite obiskati mošejo, morate upoštevati striktna pravila oblačenja; dolge rokave do zapestja in dolge hlače preko gležnjev, ženske pa morajo na glavi imeti tudi ruto.
Visoke temperature in puščavska okolica
Po prihodu v Oman smo kaj hitro ugotovili, da nas bodo spremljale visoke temperature. Dnevne temperature so se gibale okoli 35 stopinj, ponoči pa nič kaj nižje, okoli 30° C. Kar pa nas zagotovo ni ustavilo pri raziskovanju Omana.
Po zajtrku smo se odpeljali od Muscata do vrtače Bimmah Sinkhole, napolnjene s turkizno modro vodo. Vrtača je široka 50 metrov in globoka 70 metrov. Nastala je zaradi razpada površinske plasti, ki je razpadla zaradi raztapljanja spodnjega apnenca. Domačini pa vseeno radi verjamejo, da jo je ustvaril meteorit.
Sledila je vožnja ob obali zalivčkov, belih peščenih plaž in turkizno modrega morja. Ker se nismo mogli upreti pogledu na prelepo morje, je sledil krajši postanek za hiter skok vanj.
Osvežitev v oazah
Pot smo nadaljevali do oaze Wadi Shab. Tam smo se najprej s čolni odpeljali na drugo stran reke, nato pa po približno 45 minutah hoje prispeli do naravnega bazenčka. Ves čas hoje nas je spremljala izjemna pokrajina z visokimi stenami in prelepimi razgledi. Seveda je po napornem sprehodu sledila zaslužena osvežitev v naravnem bazenčku s kristalno čisto vodo. Po nizki vodi smo pot nadaljevali po strugi vse do izvira – čudovite podzemne jame z majhnih slapom.
Po povratku do našega avtobusa je sledila vožnja do starodavnega pristaniškega mesta Sur, kjer smo se nastanili v hotelu. Po večerji pa smo se odpeljali še do naravnega rezervata Ras Al Jinz, ustanovljenega leta 1996. Ras Al Jinz je ribiška vasica na vzhodni obali arabskega polotoka, njena plaža pa je svetovno znana po gnezdenju velikih, ogroženih zelenih želv.
V spremstvu vodnika smo se v mesečini sprehodili po plaži v upanju, da bomo tudi sami priča gnezdenju velikih želv. Čeprav je naprej kazalo, da tisto noč želve ne bodo prišle na plažo, se je naše čakanje izplačalo. Čisto od blizu smo si lahko ogledali, kako želve ležejo jajca, vodnik pa nam je razložil, da želve naenkrat izležejo kar okoli 100 jajc. Žal imajo male želvice veliko naravnih sovražnikov, zato od 100 v statistiki preživita le 2 ali 3 želvice.
Naslednji dan smo se iz mesta Sur odpeljali proti eni najlepših oaz v Omanu. Mesto Sur leži na najbolj vzhodni točki Omana in ima dolgo zgodovino kot nekoč eno glavnih trgovskih pristanišč v Omanu, kjer se je odvijal večji del trgovine med Omanom, vzhodno Afriko in Indijo. Mesto je bilo od nekdaj poznano po mnogih ladjedelnicah, v katerih so izdelovali lesene jadrnice, imenovane dhow. Ker se je povpraševanje po njih v zadnjih 100 letih močno zmanjšalo, se je od vseh tovarnic obdržalo le nekaj.
Wadi Bani Khalid je ena najlepših oaz v Omanu. Bujna zelena dolina, obkrožena z gorami, nas je navdušila že takoj ob prihodu. Tudi tokrat smo lahko zaplavali v čisti vodi in raziskovali jamske rove ter preprosto uživali v čudovitem razgledu.
V oazi pa smo si privoščili tudi sveže pripravljeno kosilo. Že zjutraj smo na tržnici kupili svežo tuno in vse potrebno za peko na žaru. Skupaj s pomočjo našega lokalnega vodiča smo pripravili res odlično in lahko kosilo.
Puščava Wahiba in mesto Ibra
Po kosilu smo se še enkrat hitro osvežili v oazi, nato pa pot nadaljevali proti puščavi Wahiba. Po poti smo naš avtobus zamenjali za jeepe in se po puščavskem pesku zapeljali do puščavskega kampa, ki nam je tisto noč nudil prenočišče. V puščavski kamp smo prispeli še ravno pravi čas, da smo se odpeljali po sipinah in uživali ob čarobnem sončnem zahodu. Neverjetne barve sončnega zahoda v puščavi so se nam zagotovo vtisnile v spomin za vse življenje.
Naslednji dan smo se po okusnem zajtrku z jeepi odpravili nazaj proti našemu avtobusu, nato pa proti mestu Ibra. Tam smo si ogledali stari del mesta Al Minzafah. V okolici Ibre je na vzpetinah mnogo starih stražnih stolpov, saj so v preteklosti skozi Ibro potekale pomembne trgovske poti.
Nizwa in datlji
Sledila je vožnja do Nizwe, kjer smo se namestili v izjemno zanimivem hotelu. Hiša je bila nekoč v lasti bogatejše družine, sedaj pa so jo prenovili v manjši hotel. Kot je v arabskem svetu navada, so nam ob prihodu postregli s svežimi datlji in s skodelico arabske kave.
Popoldne smo imeli prosto, kar so nekateri izkoristili za obisk bližnjega hotela z bazenom, nekaj pa nas je odšlo na večerni ogled mesta. Pogledali smo si trdnjavo Nizwa, ki je bila zgrajena že v 17. stoletju. Ker so večerne temperature vseeno bolj prijetne od dnevnih, mesta zvečer veliko bolj zaživijo kot čez dan. Čez dan smo v mestih srečali le malo ljudi, zvečer pa smo na ulicah opazili tako več domačinov kot drugih turistov. Dan smo zaključili še s krajšim sprehodom po trgovinah s spominki.
Po zajtrku smo se sprehodili po tržnici in nakupili sveže datlje. Datlji so pogosti v Omanu in tudi zelo okusni. Še posebej bogato izbiro pa so imeli ravno v Niwzi, tam smo lahko izbirali med več desetimi različnimi vrstami datljev.
Gorski svet
Našo pot smo iz Nizwe nadaljevali proti vasici Al Hamra. Tam smo se sprehodili po starem namakalnem sistemu, imenovanem falaj. Falaje so v preteklosti domačini uporabljali za kopanje, vodo pa nato nadalje uporabili tudi za namakanje. Sledil je še ogled trdnjave Bahla, ki je tudi na Unescovem seznamu.
Kaj kmalu smo nato naš avtobus spet zamenjali za jeepe, ki so nas odpeljali na prelaz na nadmorsko višino 2000 m. Po poti se nam je odpiral izjemno lep gorski svet omanske notranjosti, s čudovitimi razgledi na najvišje vrhove. Po krajši vožnji smo prispeli do Velikega kanjona, od koder se nam je odprl pogled na najvišje vrhove gorovja Hajar, kjer je nesporni zmagovalec s 3.075 metrov nadmorske višine vrh Jabel Shamu, kar pomeni Gora sonca.
Tisto noč smo preživeli na 2000 metrih nadmorske višine v prijetnem hotelu, kjer so bile sobe zasnovane kot moderno opremljeni šotori. Hrana v Omanu je bila resnično okusna, ne glede na to, ali smo si privoščili obrok v kateri od restavracij na poti ali v hotelskih restavracijah. Omanska kuhinja je raznovrstna, saj je nanjo vplivalo veliko kultur. Domačini jedo riž, perutnino, ribe, jagnjetino, ovčetino. Pri vsakem obroku ne sme manjkati tudi humus in njihov kruh, ki je tanek, okrogel in izvirno pečen na ognju iz palmovega listja. Priljubljena sladica je halva.
Glavno mesto Muscat
Naslednji dan nas je čakala nekoliko daljša vožnja iz gorskega sveta nazaj do prestolnice. V Muscatu smo se nastanili v odličen hotel s prostornimi sobami in velikim bazenom. Po dolgi vožnji smo si zato z veseljem privoščili osvežitev v bazenu.
Proti večeru smo se sprehodili po tradicionalni tržnici Muttrah souq. Na tržnici prodajajo vse, od spominkov do oblek, obutve, izjemno veliko pa je tudi zlatarn. Seveda ne manjkajo niti tradicionalne začimbe, dišave in hrana. Popularen spominek je njihovo tradicionalno orožje, ki je upodobljeno tudi na njihovi zastavi. Handžar je dvorezen meč, ki je zakrivljen in ima običajno bogato okrašen ročaj.
Za zadnji dan smo si prihranili ogled največje mesta Omana – Muscat. Najprej smo si ogledali mošejo Grand Mosque, največjo mošejo v Omanu, zgrajeno leta 2001. Celoten kompleks stoji na 40.000 kvadratnih metrih površine. Glavna značilnost molitvene dvorane je ročno izdelana perzijska preproga v velikosti 70 x 60 metrov, sestavljena iz 1.700 milijonov vozlov, izdelovalo pa jo je šeststo iranskih žensk štiri leta. Žal je bila mošeja ob našem obisku zaprta za javnost, zato si slavne preproge nismo mogli ogledati.
Nato smo se zapeljali še mimo opere in skozi prestižno četrt, kjer kraljujejo poslopja nekaterih ministrstev in ambasad, si od zunaj ogledali palačo sultana Qaboos’s Al Alam, ki jo obdajata čudoviti utrdbi, Al Jalali in Al Mirani. Utrdbi sta bili zgrajeni okoli leta 1560 med portugalsko zasedbo mesta. Sprehodili smo se tudi po ribji tržnici in v pristanišču opazovali kar dve sultanovi jahti =)
Za konec našega potovanja smo se z ladjico odpravili še na morje v upanju, da v objektiv ujamemo kakega delfina. Tudi tokrat smo imeli srečo, saj nas je ob plovbi po Omanskem zalivu spremljalo kar nekaj delfinov. Z ladjice smo si lahko ogledali tudi sultanovo palačo iz druge perspektive. Ker se nismo mogli upreti čistemu morju, smo hitro izkoristili tudi čas za še zadnji skok v toplo vodo.
Oman popotniku lahko veliko ponudi. Na potovanju nas je najbolj očarala izjemna raznolikost države. Od turkiznega morja do prelepih puščav, izjemnih kanjonov in neverjetnih razgledov. Skozi celotno potovanje smo izkusili, da so Omanci izjemno gostoljubni, njihova država pa vsekakor vredna obiska.
