Moja generacija se turističnega naselja Barbariga morda spominja še iz poznih osemdesetih let, ko smo kot mulčki tja hodili z družinami zganjat “sindikalni turizem”. Skoraj je ni bilo dobro stoječe slovenske tvrdke, ki za svoje delavce ne bi kupila vsaj enega apartmaja v takrat na novo zgrajenem naselju na jugozahodu Istre. V začetku devetdesetih je bilo potem za kako leto ali dve konec s počitnicami pri sosedih in v Barbarigo nekako nismo več zašli (ali pa smo morda prerasli fazo počitnikovanja s starši). A lepi spomini so ostali in z zanimanjem sem se te dni vrnila tja, kjer borovci in ciprese tako lepo dišijo …
Nasvet za hitrejše prečkanje hrvaške meje
Turistično naselje brez nepotrebnega blišča in trušča
Udobno v vseh letnih časih
Najbolj imenitno pri vsem skupaj pa je dejstvo, da so apartmaji na voljo 365 dni na leto in zdi se mi, da je ravno Barbariga kraj, kamor se splača priti zgodaj spomladi, ko so sončni žarki toplejši od tistih pod Alpami in je v okolici moč najti divje šparglje, zgodaj jeseni, ko je morje še ravno prav toplo, in ob sončnih dneh pozimi, ko se lahko do sitega naužijemo vonja borovcev ter naredimo par kilometrov s kolesom. V apartmaju je tiste sorte klimatska naprava, ki tudi greje, tako da zeblo ne bo 🙂
Več kot samo plaža
O možnostih kolesarskih izletov, ki jih je dovolj za vsak dan v tednu, bom več napisala v eni prihodnjih reportaž, tokrat naj samo omenim, da ob naslednjem obisku nikar ne pustite kolesa doma. Odlično urejene kolesarske poti ne smejo ostati neodkrite!
Nikakor pa obiskovalec Barbarige ne bi smel spustiti obiska mesta Vodnjan. Nemogoče ga je zgrešiti, saj je zvonik vodnjanske cerkve viden daleč naokoli; prav zato svetujem, da se povzpnete nanj, saj ponuja čudovit razgled na celotno južno Istro. Tu pa se čudenje še ne konča – v cerkvi sv. Blaža, ki je druga največja hrvaška cerkev (večja je edino katedrala v Zagrebu), si je moč ogledati zbirko relikvij in mumij – eno največjih v Evropi. Mumificirani deli telesa sv. Barbare so iz 5. stoletja, sv. Sebastjana pa celo iz 3. stoletja. Menda gre za pravi mali čudež in fenomen (znanstveniki namreč še niso našli ustrezne razlage), saj je nebalzamirano truplo sv. Leona Bembe popolnoma ohranjeno – iz 12. stoletja! To in še mnogo več se “skriva” v prostorih bivše zakristije.
Sprehod po kamnitih ulicah je prav tako “muzej v malem”, saj se zelo pozna vpliv Benetk (tu so pred drugo svetovno vojno živeli povečini Italijani). Vodnjan je bil glavna trgovska točka tega dela Istre – na glavni ulici je bilo v najboljših časih kar prek 200 različnih trgovin. No, danes je to predvsem mirno in prijetno mestece, kjer se z veseljem ustaviš na kavi. Lačnim gurmanom zelo priporočam obisk gostilne Vodnjanka, kjer so domači fuži in ravioli nekaj najboljšega, kar ste doslej poskusili v “kategoriji testenin”. Ni treba, da na dopustu jemo samo ocvrte kalamare ter mešano meso na žaru, mar ne?
Ker za tovrsten dopust res ni treba veliko spakirati, bo v prtljažniku prostor tudi za rolerje. Med Barbarigo in Perojem je namreč razmeroma široka cesta z zelo gladkim asfaltom, ki kar kliče po rekreaciji. A pozor, podnevi in zvečer je precej prometna, zato se na 10 km pot (tja in nazaj) odpravite takoj ob zori. Zrak takrat še posebej lepo diši, sopare še ni, ves čas rolate ob gozdičku in ob morju, tik pred Perojem pa je prijeten mandrač za hiter oddih (in kavo, če je treba). Ne pozabite na čelado in barvna oblačila, saj je varnost na prvem mestu. Najlepša jutra so zgodnja :)
Več informacij o turističnem naselju najdete tukaj >>