V zgodnjih jutranjih urah smo se popotniki odpravili na dvodnevni izlet v Italijo. Prvi dan smo namenili raziskovanju Benetk, drugi pa ogledovanju Verone. Obetalo se je lepo sončno vreme, ki nas na srečo ni izdalo, zato smo lahko uživali v občudovanju mestne arhitekture ter drugih lepot italijanskih krajev.
V Benetke smo prispeli ob enajstih dopoldan. Že z ladjice smo se lahko nasmejali vrvežu božičkov, ki so pridno veslali in vijugali po “vodni” cesti. Bili so prava atrakcija in ljudje so množično drveli na pomol, da bi jih ujeli v fotografski objektiv. V enem izmed turističnih priročnikov lahko preberemo, da so med opaznimi živalmi v mestu seveda golobi. Seveda je to že splošno znano, vendar pa si človek res ne bi mislil, da so tako domači in tako nasilni. Drobtinice kruha so zanje mačji kašelj. In ne samo to, v človeka se zapodijo, četudi v rokah drži jabolko. Pristajajo in pristajajo in naenkrat so povsod naokrog, da se obiskovalec skorajda ne more premakniti naprej. A če je dovolj vztrajen, tudi golobi obupajo.
Hoja med stebri prinaša nesrečo
V dopoldanskem soncu je bil užitek sprehajati se po mestu brez avtomobilov. Čeprav je naš vsakdan skorajda odvisen od tega štirikolesnika, pa ga tokrat niti malo nismo pogrešali. Sprehodili smo se mimo Doževe palače, ki je bila skorajda devetsto let sedež mestnih vladarjev. Postali smo ob uličnih svetilkah, ki naj bi bile slovenskega porekla. Turistična vodička nas je opozorila še na stebra sv. Marka in sv. Teodorja, ki naj bi ju leta 1172 postavil Nicolo Barattieri. Tu naj bi izvrševali javne usmrtitve, bolj ali manj vraževerni pa smo izvedeli, da hoja oziroma vijuganje med stebri prinaša nesrečo
Na veličastnem Trgu sv. Marka smo v fotografski objektiv ujeli znamenito Baziliko Sv. Marka, katere notranjost krasijo številni mozaiki in vrhunske umetnine. Njena gradnja se je začela leta 829, vmes naj bi do tal pogorela, današnjo podobo pa naj bi dobila leta 1071. Zanimivo je, da ima obliko grškega križa s petimi kupolami. Nad njenim osrednjim portalom naj bi bila podoba njenega arhitekta, o katerem pravi anekdota, da naj bi si od razočaranja nad nepopolnostmi bazilike grizel nohte.
V kljunu zelišča proti črni smrti
Med ozkimi uličicami smo pot nadaljevali do tržnice Rialto, kjer se že od srednjega veka odvijajo razne kupčije. Stojnice so bile bogato obložene z najrazličnejšimi izdelki. Tukaj najdemo raznovrstno pisano sadje, bogato obložene mize z morskimi sadeži, najrazličnejšo zelenjavo, tukaj dišijo še tartufi in siri … Med poličkami pa zagotovo izstopajo še beneške maske, ostržki in usnjeni izdelki, med katerimi so bile obiskovalkam najbolj na očeh torbice in rokavice. Cene določenega izdelka pa so zelo različne, tako magnetke slavnih beneških mask prodajajo za 4 evre, v nekoliko manj oblegani uličici pa jih lahko dobimo tudi za 0,30 centov. Ob maski s kljunom smo se poučili še o tem, da naj bi jo nosili zdravniki v času kuge. Dolg kljun so napolnili z zelišči, da ne bi vonjali in vdihovali bacilov, a je črna smrt leta 1348 kljub vsemu izbrisala šestdeset odstotkov prebivalstva.
Seveda ne gre zaobiti tudi Canal-a Grande, kjer popotnika pričakajo številne gondole, vodni taksiji, gliserji in barke. Kot zanimivost velja omeniti, da je znamenita gondola zelo drago plovilo. Njena izdelava je zapletena. V dolžino naj bi merila okrog enajst metrov, široka pa je meter in pol. Zanjo pa je treba odšteti okrog petindvajset tisoč evrov. V preteklosti naj bi bile te gondole zelo raznolikih barv, kasneje pa se je senat odločil, da bodo poenoteno črne, saj kot take naj ne bi izkazovale pretiranega bogastva.
Murano ponuja beneško steklo
Ker pa smo Benetke že večkrat obiskali, nas je tokrat veliko bolj pritegnil obisk majhnih otočkov. Najprej smo se popeljali do otoka Murano, kjer izdelujejo svetovno znane steklarske izdelke. Ogledali smo si proces oblikovanja stekla. Steklar nam je pokazal postopek ter za obiskovalce izdelal vazo in konja, podobnega tistemu, ki je zaščitni znak znamke Ferrari. Nato smo obiskali še bližnjo trgovino, ki je na svojih policah ponujala steklene izdelke; nakit, vaze, kozarce, ure, ogledala, lestence in drugo. Poučili so nas, da lahko človek izvirne tovrstne izdelke kupi le v tej trgovini ali kakšni podobni, ki je založena večinoma s steklom, sicer lahko na tržnici naletimo le na ponaredke, ki prihajajo iz Kitajske.
Burano navdihuje umetniške duše
Ta otoček pa nas je pritegnil predvsem zaradi tradicije izdelovanja čipk, poleg tega pa nas je očaral s svojimi barvitimi hiškami. Že takoj po prihodu smo srečali celo vrsto fotografov, ki so svoje objektive usmerjali proti kanalu in hišicam ob njem. Svetloba je bila pravšnja, da so se zvrstili eden ob drugem ter čakali na najbolj primeren fotografski trenutek. Res se lahko na tem mestu prepričamo, da zagotovo drži, kar navajajo turistični priročniki, namreč da so tod svoj navdih za ustvarjanje našli mnogi umetniki. Prijetno majhno mestece je na svoji glavni uličici ponujalo na ogled prečudovito novoletno smrečico, številne stojnice s steklarskimi izdelki in zavesami ter namiznimi prti z bogato izvezenimi čipkami so bila prava paša za oči.
Verona, mesto večnih ljubimcev
Drugi izletniški dan je bil namenjen ogledu znamenitega Julijinega balkona, ki ga je Shakespeare za vse večne čase zapisal v tragedijo Romeo in Julija. Pisec sicer Benetk in Verone nikoli ni obiskal, a jo je po pripovedovanju popotnikov z vso svojo domišljijo odlično vnesel v igro. Vsekakor naj bi ljubimca prihajala iz Vicenze, od koder naj bi bil doma Luigi da Porto, ki naj bi izvirno zgodbo prvi prenesel na papir.
Pred Julijino hišo se je trlo ljudi. Mladi in malo manj mladi so hiteli skozi mogočne oboke na notranje dvorišče, od koder so fotografirali znameniti balkon. Nekateri so čakali, da bo prazen, spet drugi so hiteli stopiti nanj ter si podariti nasmeh ali poljub, nekateri so hiteli otipavati Julijine prsi ter si ob tem nekaj zaželeti, saj naj bi se uresničilo. Množica mladih je pisala najrazličnejše ljubezenske misli in sporočila na bližnji že popolnoma popisan zid, starejši pa so kar glasno mrmrali in nergali, da so se sploh lahko prebili nazaj na mestno ulico.
Kot zanimivost velja omeniti tudi drugi dan božičkov. V Veroni je namreč potekal božičkov tek. Ljudje so se preoblekli v rdeče može in vijugali po mestnih ulicah. Za turistične popotnike so bili prava paša za oči, zato so se – poleg veličastnih ostankov arene – vsekakor zapisali v trajen fotografski spomin. Seveda se Slovenci radi med letom večkrat odpravimo v sosednjo Italijo, zato ne bom pisala o drugih znamenitostih mest, ki jih je – poleg vseh mostov, trgov, galerij in muzejev, mestnih zgradb – veliko, vsekakor pa je dvodnevni praznični oddih več kot le prijal.
Piše: Manja Žugman
Komentirajte!
Ste se že kdaj peljali z gondolo po Benetkah ter si podarili poljub na Julijinem balkonu v Veroni?
