O Caminu je bilo napisanega že veliko, človek se ob vseh informacijah, ki so na voljo na spletu, kar izgubi. Ta prispevek ni mišljen kot romarski vodič, temveč kot kratko pričevanje o moji izkušnji, ki mu bom dodala nekaj praktičnih nasvetov.
Prvi in po mojem najbolj koristen je: če razmišljate, da bi se podali na Jakobovo romarsko pot, ne razmišljajte preveč in ne komplicirajte, preberite si samo nekaj osnovnih informacij in se s čim lažjim nahrbtnikom podajte na pot. Ne izgubljajte časa z natančnim načrtovanjem, kje boste vsak dan spali, koliko boste prehodili…. vse to boste reševali sproti.
Razlogi, zakaj se ljudje odpravijo na Camino, so zelo različni, od religiozno-spiritualnih in športno-rekreativnih do tega, da lahko na ta način precej poceni preživiš dopust. Jaz sem o Caminu že večkrat razmišljala, pa se mi je vedno zdelo, da se je treba nanj dobro pripraviti in si vzeti vsaj mesec dni časa, ki ga nikoli nisem našla.
Po romarski potni list sem sicer šla že prej, dokončno pa sem se odločila tako rekoč v zadnjem hipu, 2 dni pred predvidenim odhodom, ko sem na razprodaji na hitro kupila manjkajoča oblačila in obutev, v lekarni pa še preventivne pripomočke in prvo pomoč za morebitne žulje. Večji del majhnega nahrbtnika s prostornino 28 litrov je zavzemal velik DSLR fotoaparat, v preostali del pa sem stlačila minimalno količino oblačil in nekaj praktičnih pripomočkov.Potek poti z nočnimi postanki v: Villafranca del Bierzo – O Cebreiro – Triacastela – Sarria – Portomarín – Palas de Rei – Arzúa – Monte del Gozo – Santiago.
Romanje
Takšni jutranji postanki za kavo in zajtrk so postali skoraj obvezni del našega tipičnega romarskega dneva in hkrati eden prijetnejših delov dneva, saj so bili poleg krepčanja tudi priložnost za klepet z ostalimi romarji.
Prvi dan nas je pot vodila skozi nekaj vasic (v vsaki je seveda cerkvica, kjer dobiš žig v svoj romarski potni list) in čez griče, posejane z nizkoraslimi trtami. Spotoma smo zobale narabutano grozdje in robidnice, ki so gosto obraščale pot.
Večina romarjev si je popoldne privoščila siesto, me pa smo se, včasih še v družbi novih romarskih prijateljev, podale na sprehod in ogled okolice.
Večeri so bili kratki: klepet ob lahki večerji, zapisovanje vtisov, branje, poslušanje glasbe in nato zgodnji odhod v posteljo (zaradi utrujenosti, ker se luči v javnih zavetiščih ugasnejo ob 22.uri in ker je budilka naslednje jutro zelo zgodaj zvonila).Noči pa so bile včasih zelo dolge, sploh če te je doletela nesrečna usoda, da ti je bila dodeljena postelja v bližini glasnega smrčača (Ušesni čepki so zlata vreden pripomoček!).
Potem ko smo enkrat skoraj ostale brez strehe nad glavo in smo morale plačati 3x več za privatno sobo, ker smo prepozno prispele na cilj, smo začele vstajati bolj zgodaj in se na pot odpravljale med 6.00 in 6.30. Bolj ko smo se bližale koncu romanja (vedno več je bilo ljudi, ki so se romanju pridružili v kasnejših etapah), bolj se je romanje spreminjalo v tekmo s časom in preostalimi romarji, da bi pravočasno prišli na cilj in si zagotovili posteljo v poceni javnem prenočišču.
Tako smo na cilj večkrat prispele že do 11. ure, postavile nahrbtnike v vrsto in čakale na odprtje zavetišča ob 13. uri. To je najbolj zoprna značilnost romanja v poletnih mesecih (julij, avgust) in po t.i. francoski poti, zato za romanje svetujem izbiro spomladanskih ali jesenskih mesecev, ko je manj ljudi.
Ljudje
Na romanju imaš veliko časa za razmišljanje in hkrati za klepet z drugimi. Ob svojih španskih sopotnicah sem izpopolnjevala svojo španščino, spoznale smo se zelo osebno in postale dobre prijateljice.
Večinoma pa se mi zdi, da se med romarji ne spletajo zelo trdne vezi, gre za bežna poznanstva, trivialne klepete z istimi romarji, ki jih znova in znova srečuješ v zavetiščih, splete se nekaj FB prijateljstev.
Nekoliko več smo se družile z Victorjem, fizioterapevtom, ki je imel neprestano probleme z ogromnimi žulji in je na koncu komaj še lahko hodil, Ernestom, ki mu je na romanju delala družbo psička Lluna, in Italijanom Filipejem, ki je premagoval krizo poznih srednjih let.
Prihod v Santiago
Noč pred prihodom na cilj smo prespale v le štiri kilometre oddaljenem kraju, praktično v predmestju Santiaga de Compostela, da smo lahko naslednji dan že zgodaj zjutraj prispele v mesto. Kljub temu pa nam je nekako uspelo zgrešiti molitev za romarje v katedrali, mogoče zato, ker smo se na poti ustavile v vseh pekarnah, iz katerih je mamljivo dišalo.
Katedrala je precej velika in impozantna, zgodovinske podrobnosti pa sem ob vseh do sedaj videnih cerkvah že pozabila. Njeni glavni posebnosti sta kripta sv. Jakoba in gigantska viseča kadilnica. Ogledu katedrale je sledil obisk pisarne za izdajo certifikatov, kjer so ti, glede na to, ali je bil tvoj motiv za romanje religiozen ali ne, izdali eno od različic certifikata.
Meni ljubši del dneva je bil sprehod po starem mestnem jedru z ozkimi, tlakovanimi uličicami, kjer si na vsakem koraku srečeval znane obraze s poti. Ena od ulic je polna butikov z gastronomskimi dobrotami, ki vabijo na pokušanja sirov, značilne santiaške mandljeve torte in drugih mandljevih slaščic, vin in še močnejših zvarkov, tako da kosilo sploh ni bilo potrebno.
Za piko na i z negativnim priokusom je poskrbel moj fotografski objektiv, katerega sprednji del je med fotografiranjem na trgu pred katedralo na vsem lepem padel na tla in se raztreščil, tako da sem odtlej lahko fotografirala samo še s posebnim efektom zamegljenega fish-eye objektiva oziroma sem si izposojala fotoaparat mojih sopotnic.
Zvečer pa smo si v družbi prijateljice Sofie iz Santiaga, ki sem jo spoznala na enem od mojih preteklih potovanj in pri kateri smo tisto noč tudi prespale, le privoščile tipično špansko večerjo s tapasi, med katerimi seveda ni smela manjkati odlična hobotnica na galicijski način.
Naslednji dan sva se z Loido podali na pot proti Portugalski, a to je že druga zgodba …
Nekaj praktičnih napotkov:
– Romarski potni list si lahko priskrbite v nekaterih večjih krajih na poti pa tudi v večini drugih večjih španskih mest.
– Če želite pridobiti certifikat, morate prehoditi vsaj zadnjih 100 km (začetek v mestu Sarria).
– S seboj vzemite čim manj prtljage (2-3 majice s kratkimi rokavi, 2-3 pare nogavic in spodnjega perila, 2 para hlač (lahko ene kratke), eno toplejšo majico z dolgimi rokavi, vodoodporno jakno, spalno rjuho (spalne vreče vsaj poleti ne rabite), naglavno lučko, obliže za žulje, majhno stekleničko šampona (ki ga lahko uporabite tudi za tuširanje in pranje oblek), nekaj varnostnih zaponk (za pripenjanje neposušenih oblačil na nahrbtnik), nekaj priponk za obešanje perila, ušesne čepke).
– Zemljevid poti in seznam prenočišč sta koristna (oboje lahko dobite tudi na informacijskih točkah v večjih krajih ob poti), nista pa nepogrešljiva, saj je v bližini vedno kdo, ki vam ju lahko posodi.
– V večjih krajih na poti, vsaj v Galiciji, je na voljo zastonj dostop do interneta.
– Glede hrane ni treba preveč skrbeti in si delati zaloge v nahrbtniku, saj se v še tako majhnem kraju vedno najde kaj za pod zob.
– V večini krajev je tudi kakšna lekarna, založena z pripomočki za spopadanje z žulji.
– V poletnih mesecih je priporočljivo zgodnje vstajanje in hoja brez daljših odmorov, če želite spati v poceni javnih prenočiščih.
– Če mislite, da boste na cilj prispeli pozno, je smiselno rezervirati posteljo v zasebnem prenočišču (javna zatočišča ne sprejemajo rezervacij).
– V vsakem primeru je priporočljivo rezervirati posteljo v Santiagu nekaj dni pred prihodom.
– Javna zatočišča so solidna, večinoma stanejo 5 evrov, nekatera sprejemajo le morebitne donacije, opremljena so s pogradi, večinoma dajejo rjuhe za enkratno uporabo, odeje niso vedno na voljo.
– Alternativa javnim zatočiščem so zasebna zatočišča (ki stanejo nekoliko več – okrog 10 evrov), zasebne sobe, apartmaji ali hoteli.
– Tudi v poletnih mesecih so noči in jutra precej hladna, zato imejte s sabo kakšno toplejše oblačilo.
– Poleti je na francoski poti velika gneča, zato razmislite o morebitni alternativni poti ali drugem času.
– Obstajajo taksi storitve, preko katerih lahko vašo prtljago pošljete od enega zatočišča do naslednjega.
Piše: Manja Leban
