Izlet z muzejskim vlakom

Že dolgo časa sva si želela malce drugačnega izleta, in sicer izleta z vlakom. Pa ne katerimkoli vlakom, temveč z muzejskim. Tako sva se odločila, da se na novembrsko soboto podava z muzejskim vlakom po bohinjski progi. Ker je bila vremenska napoved več kot odlična, napovedano je bilo namreč sončno in toplo vreme, sva dodala še organiziran izlet v Goriška Brda. Glede na to, da je bila “Martinova” sobota, je bila to odlična izbira 🙂

Jesenice – začetek “vstopa” v preteklost

Zjutraj sva se oborožena s fotoaparatom, telefoni in seveda nepogrešljivim selfi stick-om odpravila na železniško postajo na Jesenicah. Na postaji naju je pričakala res mogočna lepotica – lokomotiva, ki je bila izdelana v tovarni “Borsig” v Berlinu daljnega leta 1930. Tehta kar 160 ton, v dolžino meri skoraj 22 metrov, v višino pa 4,6 metra. Ta vrsta lokomotiv je ena od redkih, ki so bile konstruirane za slovenske proge. Lokomotiva doseže največjo hitrost 85 km/h. V času redne parne vleke pa je vlekla večinoma hitre in potniške, občasno pa tudi tovorne vlake na glavnih progah po Sloveniji.
Seveda pa so naju poleg zvezde našega izleta na postaji pričakali tudi vodniki in animatorji, ki so skozi celoten izlet skrbeli za dobro vzdušje. Med njimi je bil tudi harmonikar Janko, ki je, kot sva izvedela, stalnica na muzejskem vlaku. Še pred odhodom vlaka je raztegoval svoj meh in ljudem tako pričaral prisrčen sprejem. Ob 8:53 je vlak odsopihal z Jesenic. Naenkrat se je na levi strani odprl prečudovit pogled na Karavanke, na desni pa pogled na alpsko planoto Mežaklja. Na poti od Jesenic do Bleda sva za hip uzrla tudi lepo urejeno pot v slikoviti soteski Vintgar, ki jo je skozi skalovje urezala reka Radovna. Že kaj kmalu se je pred nama odprl pogled na Blejsko jezero, nad katerim na strmi skali stoji blejski grad. In že je sledil naš prvi postanek na blejskem kolodvoru.

Postanek na postaji Bled jezero, kjer nas je pričakal nadvojvoda Franc Ferdinand

Tam nas je pričakal nadvojvoda Franc Ferdinand s svojo blejsko gospodično in pa seveda obvezno stražo. Bili smo priča slovesnosti ob otvoritvi bohinjske proge in prejeli pozdrav samega nadvojvode. Po zaključku slovesnosti smo se spet vkrcali na vlak. Na našem popotovanju se nam je namreč pridružil celo sam nadvojvoda Franc Ferdinand s svojim spremstvom.
Na vlaku so nama nato postregli z nekaj informacijami o sami bohinjski progi. Le-ta je povezovala osrednjo Evropo z jadranskim delom Avstro-Ogrske monarhije, še posebej s tržaškim pristaniščem. Bila je najmodernejša gorska proga Avstro – Ogrske monarhije. To izredno zahtevno železnico je 15.000 parov rok zgradilo v slabih 3 letih. Med Jesenicami in Gorico so morali na 89 kilometrih dolžine izkopati in obzidati 28 predorov in 3 galerije, zgraditi prek 40 mostov in viaduktov. Na postajah pa so postavili za celo mesto različnih zgradb in poslopij. Progo je leta 1906 otvoril sam prestolonaslednik Franc Ferdinand. Med poslušanjem informacij sva v svojem kupeju dobila nepričakovani obisk. Najprej je najin kupe, zavoljo varnosti, pregledal vojak avstro-ogrske vojske. Ker najin kupe ni skrival kake bombe ali drugega orožja, so nama napovedali obisk samega nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove gospodične. Seveda sva z visokima gostoma z veseljem poklepetala in izkoristila priložnost za en selfie.
Za varnost na vlaku so skrbeli avstro-ogrski vojaki
Obiskal naju je tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand s spremstvom
Za nekaj trenutekov je bilo moč uzreti tudi Blejsko jezero z otočkom
Za nekaj trenutekov je bilo moč uzreti tudi Blejsko jezero z otočkom

Bohinjska Bistrica – kjer smo začeli svojo pot preko drugega najdaljšega predora v Sloveniji

Tukaj smo imeli kratek postanek za vstop potnikov. Postaja je le nekaj kilometrov oddaljena od čudovitega Bohinjskega jezera in je izhodišče za mnoge izlete in ture v okoliško hribovje in gore. Takoj po odhodu s kolodvora nas je objela tema Bohinjskega predora, ki je s svojimi 6.327 metri dolžine, poleg Karavanškega, najdaljši na Slovenskih tleh. Predor 1.000 metrov globoko, pod vrhom gore Koble, povezuje Kranjsko in Goriško oz. Gorenjsko in Primorsko. Kopali so ga ročno, del minskih izvrtin pa so izvrtali z najmodernejšimi električnimi vrtalnimi stroji tistega časa. Graditeljem je močno nagajala voda, ki povzroča težave še danes, saj ob večjih deževjih popolnoma preplavi progo v predoru. Med skoraj 8-minutno vožnjo skozenj se nisva niti zavedala skrivnostnih zanimivosti, ki jih v stranskih rovih, podzemnih jezercih in odtočnih kanalih ustvarja.
Postaja Bohinjska Bistrica
Pot se je nato nadaljevala skozi Baško grapo in kmalu smo se začeli spuščati vse do Svete Lucije oz. kakor kraj imenujemo danes Mosta na Soči. Naklon proge dosega tu pa tam do 27 metrov na kilometer dolžine. Zaradi tesne doline in strmih bregov pa je proga speljana skozi mnoge predore in kar 11 krat zamenja breg reke Bače. Težko življenje v teh krajih je v številnih svojih delih opisal znan slovenski pisatelj France Bevk, ki je bil doma iz Zakojce, vasi visoko nad Baško grapo. Kmalu po 2. svetovni vojni pa je bil v teh krajih posnet prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji.

Most na Soči – preko viadukta, 30 metrov nad vodo

Z veličastnim viaduktom iz kamna in železa, 30 metrov nad vodo, smo prečkali reko Idrijco. Kmalu zatem smo prispeli na kolodvor pri Sveti Luciji – Mostu na Soči. Slikovit kraj, ki sicer leži na sotočju rek Idrijce in Soče. Le-ta nas je nato spremljala vso našo nadaljnjo pot.
Na postaji je imel vlak približno 20 minut postanka. Med tem časom sva si ogledala razstavo Postaja Most na Soči skozi čas: 1906- 2006, muzejsko zbirko o zgodovini postaje.
Seveda sva prosti čas izkoristila tudi za to, da sva pokukala v bife vagon, ki je prav tako v sestavi vlaka. Na hitro sva se okrepčala in ugotovila, da se v bife vagonu kar precej dogaja. Zabava, ki je sprva potekala v vagonu, se je nato preselila tudi na postajo, kjer se je vse do odhoda pelo, igralo in plesalo.

Kanal – vstopnica za ogled Goriških Brd

Pot smo nato nadaljevali po soški dolini vse do Kanala. Na postaji v Kanalu so nas pričakali z glasbo in plesom ter mini tržnico domačih proizvodov. Vsi, ki smo imeli vozovnice za vožnje z nadaljnjim programom, smo izstopili, saj smo pot proti Brdom nadaljevali z avtobusi.
Pred odhodom smo imeli še nekaj časa, zato sva si ogledala zbirko Zorana Šuligoja, ki je razstavljena v informacijski točki na železniški postaji v Kanalu. Na razstavi je moč videti predmete iz prve svetovne vojne. To so orožje, osebne vojaške predmete, vojne medicinske pripomočke, fotografije, razglednice, kot tudi arheološke najdbe. Spoznala sva tudi Zorana Šuligoja, ki naju je popeljal po razstavi, oblečen v uniformo tistega časa. Zaupal nama je, da njegovi začetki zbiranja segajo v 80. leta 20. stoletja in da je zbirko sprva hranil na svojem domu v Desklah. Ljubezen do odkrivanja in zbiranja pa je prenesel tudi na svojega sina in tako skupaj, z detektorjem kovin v rokah, hodita raziskovat.
Ker naju je čas že pošteno priganjal, sva se poslovila od Zorana in se odpravila do najinega avtobusa ter nadaljevala z najino dogodivščino.

V objemu Goriških Brd

V spremstvu vodnika smo se peljali ob Soči, mimo Anhovega, kjer smo uzrli poznano tovarno Salonit Anhovo. Pot smo nadaljevali mimo Plav v skrajno zahodno slovensko deželo Goriška Brda med slikovite vasice, vinograde in sadovnjake. Na poti do osrednjega kraja Goriških Brd smo se ustavili v Gonjačah.

Gonjače – ogled z razglednega stolpa

V Gonjačah smo naredili orientacijski postanek. Ustavili smo se namreč na Mejniku, hribu nad vasjo Gonjače, kjer stoji 23 metrov visok razgledni stolp Gonjače. Seveda nisva mogla izpustiti priložnosti in sva se nanj po 144 stopnicah tudi povzpela. Zaradi prelepega vremena se je pred nama odprl veličasten razgled na vse štiri strani neba. To so Brda, Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Furlanijo, Tržaški zaliv, Kras, Vipavsko dolino in Trnovski gozd.
Ob razglednem stolpu pa je postavljen tudi spomenik, ki je posvečen 315 žrtvam 2. svetovne vojne na desnem bregu Soče. Je delo akademskega slikarja in kiparja Janeza Boljke. Verze, ki so zapisani na bronasti plošči, je zapisal pisatelj France Bevk – “Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zveste naše govorice,…”
Iz Gonjač smo pot nato nadaljevali mimo srednjeveške vasice Šmartno do središča Goriških Brd, Dobrove.

Ogled Grada Dobrova

Grad Dobrovo se dviga na mestu, kjer je že v 13. ali na začetku 14. stoletja stal neutrjen dvor. Današnje poslopje je bilo zgrajeno v prvi polovici 17. stoletja in je bilo v lasti grofov Colloredo. Za krajši čas je bilo tudi v lasti markiza Montecuccoli, od konca 18. stoletja pa družine Catterini-Erzberg iz Gorice. V 19. stoletju je s poroko posest prešla v roke španskega grofa Silveria de Baguera, ki je propadajoče poslopje temeljito obnovil in v njem leta 1885 uredil bogato muzejsko zbirko. Med drugo svetovno vojno je bil dvorec izropan in opustošen. Ko je le-tega dobil v upravljanje Goriški muzej, ga je tudi obnovil. V nadstropjih so prostori namenjeni muzejski in galerijski dejavnosti, kjer so na ogled razstave.
Grad smo si na hitro ogledali samo od zunaj in se nato sprehodili skozi vinograd do največje vinske kleti v Sloveniji.

Klet Brda – največja vinska klet v Sloveniji

Klet Brda je bila ustanovljena leta 1957 kot zadruga v obdobju velike obnove vinogradov, s katero so se Brda vpisala na svetovni vinski zemljevid. Klet združuje 400 briških vinogradniških družin, ki že več kot pol stoletja soustvarjajo uspešno zgodbo briškega vinarstva. Nahaja se 15 metrov pod površjem. V njenih dveh etažah in stolpu srečamo vse vrste vinskih posod. Od “barrique” sodov do velikih sodov iz slavonskega hrasta in povsem nerjavečega jekla. Enologi in kletarji vinske klet Brda tu pozorno spremljajo, kako vina zorijo in kako se razvijajo različni slogi vin. Pravi zaklad kleti pa je bogata arhivska zbirka, v kateri hranijo okoli 100.000 steklenic vin najboljših letnikov. Najstarejše vino v arhivu je rebula iz leta 1957.

Pokušina vin in kosilo

Po ogledu dela kleti je sledilo kosilo in pa seveda pokušina vina. Ker je bilo potnikov kar za štiri avtobuse, nismo imeli kosila v eni od lokalnih restavracij, temveč kar v dvorani Kleti Brda. Za predjed smo se najprej okrepčali z joto, zraven pa pokušali tako belo kot rdeče vino. Sledilo je tradicionalno kosilo, letnemu času primerno, krompir, zabeljen z ocvirki, kislo zelje, pečenice, pečen puran. Na koncu nas je seveda pričakala še sladica. Celoten čas kosila so nas zabavali tudi animatorji, ogledali smo si namreč krst mladega vina in le-tega seveda tudi poizkusili. Prav tako je za harmoniko ponovno poprijel Janko, pridružila pa se mu je tudi folklorna skupina, ki je tudi zaplesala. Po prijetnem druženju, plesu in zabavi smo se morali počasi posloviti od Goriških Brd.

Pred odhodom sva izkoristila še nekaj časa in si ogledala vinoteko ob kleti, kjer si je bilo mogoče za popotnico kupiti tudi katero od vrhunskih briških vin.

Vinoteka,…
…kjer je možen nakup vina na litre

Iz Brd smo se nato z avtobusi odpeljali proti Novi Gorici, kjer nas je že čakala naša parna lepotica, da nas odpelje nazaj proti Gorenjski.

Nova Gorica – vstopna postaja za vrnitev na Gorenjsko

Ko smo zapustili kolodvor v Novi Gorici, smo se že čez nekaj trenutkov zapeljali čez Solkanski most, veličastno gradnjo, ki se pne nad reko Sočo. Veliki 85 metrski kamniti lok mostu je največji svoje vrste na svetu. Vlak je nato nadaljeval pot nad mostovi in viadukti v smeri Jesenic. Kljub čudovito preživetemu dnevu pa sva si za konec najine dogodivščine zaželela še nekaj. In sicer videti lokomotivo čisto od blizu.

 

Organizator izleta ABC rent a car in turizem v sodelovanju s Slovenskimi železnicami. Sta nama omogočila, da sva se v Kanalu izkrcala iz najinega vagona in se povzpela v osrčje parne lepotice. Tam sva zagledala ogromna usta, ki so brez prestanka goltala premog. Kar 7 ton premoga je potrebnega za pot v Gorico in nazaj. Kljub pogonu na premog se lokomotiva, katere posebnost je jeklena peč, ponaša z lastnim električnim generatorjem in kompresorjem, ki ju ravno tako poganja moč pare. Izvedela sva, da se priprava lokomotive začne že opolnoči s pregledom in pripravo kurišča lokomotive. Tega je treba skrbno naložiti s premogom in lesom, ogenj pa zakurijo s prejo, namočeno v petrolej. Čeprav lokomotiva za predelavo štirih kubičnih metrov vode v 10 barov parnega tlaka potrebuje skoraj šest ur, se za kurjača glavno delo tedaj šele začne. Najprej mora z vodo napolniti tender. To je preskrbna prikolica lokomotive, ki vsebuje 32 kubičnih metrov vode in sedem do devet ton premoga. Potem pa ga čaka še “mastnih” pet ur, saj mora pregledati in z oljem napolniti več kot 80 mazalnih mest, napolniti centralni mazalni sistem, preverjati tlak na lokomotivi.

Para, premog in mast

Z naraščanjem tlaka se lokomotiva prebuja, prvi znak naraščanja temperature v kotlu je raztezanje kotla, ki se s cviljenjem in pokanjem prilagaja višanju tlaka in temperature. Obenem se sistemi lokomotive pričnejo polniti s tlakom, lokomotiva pa začne spuščati kot cedilo, saj iz nje kaplja na vsakem koraku. Pri desetih barih, ki jih lokomotiva doseže okoli šestih zjutraj, se ob cviljenju parnega generatorja počasi prižgejo luči na lokomotivi. Nato s tlakom napolnijo rezervoarji, ki omogočajo delovanje pnevmatskih zavor. Med vožnjo je treba v kotel vseskozi dovajati svežo vodo iz tenderja ter tako vzdrževati parni tlak, pri tem pa v kotel ne sme priti mrzla voda. Za premikanje lokomotive skrbita dva šestdeset centimetrov široka parna cilindra, ki silo pare pretvarjata v gibanje, vendar tudi tu stvar ni tako preprosta. V cilinder lahko pride le para in ne voda, zato imata cilindra dva varnostna ventila. Če pa lokomotiva “potegne” vodo, se to vidi po tem, da je ves njen sprednji del pobarvan z belim vodnim kamnom. In tako sva izvedela marsikaj o parni lepotici in njeno delovanja nama je bilo skoraj jasno. Ker nama ventili, para in podobne stvari niso blizu, sva se raje preizkusila kot kurjača. Zares naporno delo.

Slovo

Polna vtisov in novih informacij sva se po dobrih 20 minutah vožnje na čelu vlaka in ob postanku na Mostu na Soči vsa črna, a več kot zadovoljna, vrnila v svoj kupe. Zunaj je bila že trda tema. Opazovala sva iskre, ki so švigale mimo najinega okna. Zares čudovit zaključek dneva. Ob prihodu na postajo na Jesenicah sva se še zadnjič ozrla na mogočno lepotico in ji pomahala v slovo.

Več informacij o izletu in datume odhodov v letu 2016 si lahko pogledate tukaj >>

Avtorja: Katja Kajba in Rok Mikulič
Komentirajte!
Ste se tudi sami kdaj udeležili tega izleta? Ali se vam zdi vožnja z muzejskim vlakom dogodek, ki bi se ga želeli udeležiti?