V ponedeljek zvečer smo vsi z grozo opazovali plamene, ki so zajeli pariško katedralo Notre-Dame. Požar se je hitro širil in požiral leseno ostrešje, nakar se je v notranjost katedrale zrušil še 93 m visok stolpič. To je bila res strašna noč za kulturno dediščino, toda katedrala se je skozi zgodovino izkazala za zelo zdržljivo in vse kaže, da bo preživela tudi to nesrečo. Kot je napisal slavni francoski medievist Jacques Le Goff,
»Katedrala je videti nespremenljiva, toda le malo stavb so tako spreminjali skozi zgodovino.«
Zgodovina katedrale Notre-Dame
Večino katedrale so postavili v »času katedral,« kot je obdobje med leti 1130 in 1280 krstil še en slavni francoski medievist Georges Duby, stanovski kolega Le Goffa. V tem času je prihajalo do velikega napredka na področju urbanizacije, univerzitetnega izobraževanja in tudi literature. V 12. stoletju stopi v nabožni književnosti v ospredje Marija, kar se odraža tudi v številnih novih cerkvah, posvečenih »Naši Gospe« (Notre-Dame). Pariška katedrala je tako le ena izmed mnogih cerkva, posvečenih Mariji.
V bližini katedrale Notre-Dame je že v antiki predvidoma stalo Jupitrovo svetišče, ki ga je v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku zamenjalo več cerkva. Leta 1163 pa se je pariški škof Maurice de Sully odločil, da bo v neposredni bližini postavil mnogo večjo cerkev. Hitro je porušil romansko katedralo, pri čemer je material iz te cerkve uporabil za gradnjo nove pariške katedrale. Sully je sklenil, da mora biti nova cerkev zgrajena v gotskem stilu, kakor je bila postavljena bazilika v Saint-Denisu, takrat ločenem mestu, danes pa v severnem predmestju Pariza. Pariz je imel v tistem času predvidoma 25.000 prebivalcev in je bil izven Italije in Konstantinopla največje mesto v Evropi.
Gradnja in videz katedrale
Notre-Dame je bila zasnovana kot zgodnjegotska katedrala, dokončana pa v slogu visoke gotike. Gradnja katedrale je trajala dobro stoletje, temelji pa so bili postavljeni pod škofom Sullyjem leta 1163. Najprej so postavili kor, to se pravi prezbiterij oziroma del za duhovščino, in dva korna obhoda, oltar pa naj bi posvetili leta 1182. Potem so se lotili glavne ladje za korom in njenih stranskih ladij. Šele leta 1190 so postavili temeljne kamne na zahodnem pročelju zahodnega vhoda. Še prej pa je v nedokončani katedrali leta 1185 jeruzalemski patriarh Heraklej iz Cezareje pozval k tretji križarski vojni.
Ob koru so dodali prečno ladjo, da bi v center stavbe in na oltar prišlo več svetlobe. Uporabljali so šilaste loke in rebrni obok, s čimer so bile strehe višje in močnejše, katedrala pa je dobila enotni presvetljeni prostor. Sredi 13. stoletja so zaključili zahodno pročelje s tremi portali in dvema 69 m visokima stolpoma, ki sta bila do gradnje stolpiča sredi 19. stoletja najvišji stavbi v Parizu. V tem času so dodali portala še na severni in južni strani prečne ladje, nad katerima je bila velika rozeta. Vsi portali so bili v zatrepu stilizirani s številnimi reliefnimi upodobitvami. Zgradili so več zunanjih ločnih opornikov (tudi 15 m velikih), ki so razbremenili osrednjo konstrukcijo.
Iz tistega časa pa je (bilo) ostrešje, ki ga je požar praktično popolnoma uničil. Ostrešje je bilo zgrajeno iz hrastovih tramov in je podpiralo streho nad glavno in prečno ladjo katedrale, zaradi svoje masivnosti pa so ga imenovali tudi »gozd.« Ta lesena konstrukcija je bila kombinacija tankih in zelo debelih tramov, ki so bili zelo gorljivi. Porabili naj bil 21 hektarjev hrastovega gozda. Ker so potrebovali masivne hlode, so morali posekati drevesa, stara vsaj 300 let. Kot so sporočili francoski kulturno-varstveni delavci, ostrešja ne bo mogoče obnoviti v stanje pred požarom, saj na svojem teritoriju nimajo dreves dimenzij, kakršne so posekali v 13. stoletju.
Slavni Notredamski zvonar
Katedrala je živela več stoletij relativno mirno obdobje z nekaj manjšimi prenovami. Do večjih sprememb je prišlo s francosko revolucijo, ko je bila katedrala leta 1793 posvečena kultu Razuma in Višjega Bitja (ljudi so želeli usmeriti k ateizmu). V tem času so veliko dragocenosti v katedrali uničili in oplenili. Kipe biblijskih kraljev na zahodnem pročelju (galerija kraljev), ki so jih pomotoma imeli za kipe francoskih kraljev, so obglavili. Veliko teh glav kipov so našli leta 1977 med izkopavanji in se danes nahajajo v Narodnem muzeju srednjega veka Cluny… V letih 1801 in 1802 je Napoleon sklenil cerkev vrniti Cerkvi in se 2. decembra 1804 skupaj z ženo Josephine v njej pustil kronati za cesarja Francije, leta 1810 pa se je v katedrali poročil z Marijo Luizo, ki mu je rodila tako močno željenega naslednika.
Katedrala je do leta 1831 počasi razpadala. Zaradi stoletja saj in umazanije je potemnela, stavba je počasi razpadala, tako da je oblast želela stavbo porušiti. Toda mladi pisatelj je imel drugačne načrte. Victor Hugo (1802–1885) je v pamfletu razglasil »vojno rušiteljem« (Guerre aux Démolisseurs) srednjeveške dediščine, posebej pa ga je skrbela pariška katedrala. Še pomembnejša pa je njegova leta 1831 izdana uspešnica Notredamski zvonar (v izvirniku Notre-Dame de Paris), kjer se pred Notre-Dame in v njej odvija drama med mlado Ciganko Esmeraldo, grbavim zvonarjem Quasimodom in moralno oporečnim arhidiakonom Klodom Frolom. Parižani in Francozi so roman razgrabili, tako da je v prvih letih izšlo več ponatisov, hitro pa tudi prevodov v tuje jezike (leta 1833 v angleščino kot The Hunchback of Notre-Dame, ob stoletnici izida leta 1931 pa tudi v slovenščino v prevodu Janka Tavzesa kot Notredamski zvonar).
.
Zaradi uspeha romana se je javnost prebudila in se zavedala pomena katedrale. Pod pritiskom javnosti se je oblast leta 1843 lotila restavracije, ki jo je nadziral mladi arhitekt Eugene Viollet-le-Duc. Viollet-le-Duc je rekonstruiral kipe in na novo postavil določene elemente, ki niso izvorni elementi gotske katedrale, kar je s stališča modernega restavratorstva nedopustno. Dodal je osrednji 93 m visok stolpič s kipi apostolov, prav tako pa si je zamislil pošasti oziroma gargojle, ki jih ni bilo v srednjem veku. Katedrala je kljub temu bila rešena in je postala osrednja znamenitost Pariza. V 20. stoletju so jo dali parkrat obnoviti (predvsem fasado), od leta 1991 pa je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.
Morda se zdi komu na mestu vprašanje, zakaj bi se naj Slovenci ali Evropejci brigali za pariško oziroma francosko dediščino. V bistvu ne gre samo za pariško, ne gre samo za francosko, niti samo za evropejsko dediščino, ampak za svetovno dediščino. Pa ne samo zato, ker je katedrala Notre-Dame vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, ampak ker je vsa kulturna dediščina svetovna kulturna dediščina. UNESCO je leta 1954 v Haagu sprejel (Haaško) Konvencijo o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada. V preambuli je zapisano, da »kulturnim dobrinam prizadeta škoda ne glede na to, kateremu narodu pripadajo, pomeni oškodovanje kulturne dediščine vsega človeštva.«
Avtor: Izidor Janžekovič, MSt (Oxford), mag. zgod., mag. arheol.
