Irena Mrak, doktorica geografije in predavateljica, drugače pa aktivna in navdušena alpinistka, je resno zbolela v času raziskovalnega dela o klimatskih spremembah v nepalski Himalaji. Boj za njeno preživetje je trajal 24 ur, kar so zgledno opravili nepalski zdravniki, pravo vračanje v življenje pa poteka že vse od konca oktobra 2014. Vse to pa ni omajalo njene volje glede nadaljnjega dela, tako na področju geografije, kot na področju alpinizma. Z Ireno smo se pogovarjali o njeni izkušnji s smrtjo, njenih strahovih in še o marsičem drugem.
Ko se odločite za neko destinacijo, koliko časa traja aklimatizacija za
vzpon na goro?
vzpon na goro?
Izbor vrha je odvisen od večih dejavnikov, največkrat je to območje nasploh – pogorje, država, zanimivost vzpona, tudi zgodovina gore in pristopov nanjo. Aklimatizacija je odvisna od višine. Npr. 4 in 5 tisočaki ne zahtevajo posebne aklimatizacije, kar je nad tem, pa vedno več. Vzpon na 8.000 m zahteva okoli 2 tedna aklimatizacije, končni vzpon pa odvisno od zahtevnosti sicer, a traja tja med 4 – 8 dnevi.
Koliko ljudi vključuje vaša povprečna odprava?
Rajši imam majhne odprave. To je med 3 – 5 člani, saj je logistika veliko lažja, tudi odločitve sprejemamo bolj homogeno in hitreje. Z vidika stroškov so najbolj ekonomične skupine 7 – 8 članov. V svoji zgodovini himalajskih odprav sem vodila tudi eno s 14 člani – vzela mi je kar nekaj dni življenja.
Česa podobnega ne bi več ponovila:-). Seveda je razlika v tem, ali odpravo samo vodiš ali pa imaš tudi sam ambicije pristopa na vrh. V tem primeru je celotna zadeva še mnogo bolj zahtevna.
Koliko opreme ponavadi vzamete s seboj?
Čim manj, saj imamo vedno v načrtu vzpone s čim manj opreme. Torej, lahki in hitri. Vedno delamo na gori brez višinskih nosačev in brez dodatnega kisika, kar pa pomeni nahrbtnike, težke do 30 kg, posledično tudi nismo več hitri, ampak precej bolj počasni. A komercialni način vzponov na osemtisočake me ne zanima, torej, “zunanja” pomoč pri mojih vzponih ne pride v poštev. Posledično se tudi zavedam zmanjšanja možnosti za uspeh, torej doseganje vrha. A če uspem, je edino to tisto pravo zadovoljstvo.
Brez katerega pripomočka ne mine niti ena vaša odprava?
Na vseh odpravah imamo s seboj priboljške od doma – torej nekaj domače hrane in žganje, s katerim si lajšamo želodčne težave:-)
Ali imate pri vzponih s sabo satelitski telefon in ali ste ga kdaj potrebovali v sili?
Satelitski telefon je največji doprinos današnjega časa. Z njim smo lahko vedno v stiku z domačimi in preko njega dobivamo vremensko napoved, ki je za naše vzpone ključnega pomena. Nikoli ga na srečo še nismo rabili za reševanje z gora, a enkrat pa za reševanje iz baznega tabora. Takrat je bil prav satelitski telefon tisti, ki je povečal možnost preživetja.
Kaj se je zgodilo na zadnji odpravi v Himalajo? Mediji so poročali, da ste bili že
klinično mrtvi. Nam lahko na kratko opišete? Kakšni so bili občutki, ali se vsega spomnite?
klinično mrtvi. Nam lahko na kratko opišete? Kakšni so bili občutki, ali se vsega spomnite?
Osemtisočaki so osrednji cilj mojih odprav zadnjih 10 let. Uspelo mi je pristopiti na Gašerbrum II (8.035 m) leta 2004 in nato predvrh Nroad Peka leta 2007 (8.035 m). Poskušala sem tudi na K2, Šišapangmi, Nanga Parbatu, pa tudi zaradi mojega načina vzpona ni šlo. Makalu je bil eden od mojih dolgoletnih želja. Peta najvišja gora na svetu je prvi slovenski osemtisočak, je izjemo lepa gora, povezana pa je tudi z geografskimi raziskavami slovenskih geomorfologov, zato me je dolgo privlačila. Naša odprava leta 2014 je imela za cilj vzpon po normalni smeri (seveda brez pomoči O2 in višinskih nosačev), drugi cilji so bili raziskovalni. Usmerjeni na delovanje okolja/višine na človeka in na primerjavo poledenitve južne stene Makaluja leta 1972 in 2014. Na gori smo delovali 5 tednov, to je pet tednov nad 6.000 m. Ob zadnjem povratku v bazni tabor, ko sva se s soplezalko odločili za spust proti Tumlingtarju in naprej Katmanduju, sem čez noč zbolela, v dveh urah izgubila vid in zavest in se po 24 urah zbudila v bolnišnici v Katmanduju. Vmes se ne spomnim ničesar, le prijetnega občutka v temi in miru. Kaj se je zgodilo, ne vemo, po vsej verjetnosti popoln kolaps organizma, kar je bilo posledica ne le delovanja na gori v izjemno težkih razmerah (hud mraz, veter in velike višine ter vitaminsko revna prehrana), ampak tudi način mojega življenja zadnjih 15 let – veliko obveznosti, akademska kariera, negotovost službe (pogodbena zaposlitev zadnjih 7 let), pehanje za sredstvi za financiranje odprav in delo v prostem času, delovanje v prostovoljnih aktivnostih in posledično predvsem kronično pomanjkanje počitka. Kar se je zgodilo, je resno opozorilo, da je čas za spremenjen način življenja.
Vas je sedaj zaradi tega dogodka kaj strah odpraviti se na
naslednji podvig?
Ne, ni me strah. Gore so moje življenje, brez njih pač ni isto, zato se želim čim prej vrniti. Seveda bodo cilji v novem življenju najprej bolj nizki:-), tudi zato, ker sem še vedno le na okoli 50 % vida, ki sem ga imela pred pol leta.
naslednji podvig?
Ne, ni me strah. Gore so moje življenje, brez njih pač ni isto, zato se želim čim prej vrniti. Seveda bodo cilji v novem življenju najprej bolj nizki:-), tudi zato, ker sem še vedno le na okoli 50 % vida, ki sem ga imela pred pol leta.
Koliko osemtisočakov ste že osvojili?
“Osvojila” nisem nobenega:-) Z vsem spoštovanjem do njihovih mogočnih sten in tudi siceršnjih razsežnosti sem stala na vrhu le enega (julij, 2004, Gašerbrum II, 8.035, Karakorum, Pakistan). Enako višino sem dosegla leta 2007 na predvrhu Broad Peaka (8.035 m). Do glavnega vrha nama je takrat s soplezalko Mojco Švajger zmanjkala 1 ura hoje po grebenu ali 14 višinskih metrov. Zaradi pozne ure sva se odločili za sestop in večjo verjetnost vrnitev v bazni tabor. Glede na poslabšanje vremena, ki je takrat sledilo, je bila odločitev prava, vrh pa še vedno čaka:-)
Kakšne priprave so potrebne za vzpon na osemtisočak – kaj vse te priprave obsegajo?
Priprave so način življenja – vsak trenutek izkoristiš za hojo, plezanje in nabiranje financ. Preprosto – prostega časa za ležanje pred TV ali kje drugje ni, ves čas je treba delati na telesni kondiciji in predvsem psihi – ta je tista, ki je ključnega pomena za odločitve na gori, tako za vzpon do vrha kot tudi za umik, ko je to potrebno.
Kakšne razmere vladajo na vrhu osemtisočaka?Pomanjkanje kisika, velikokrat veter, sneg – nikoli ni enako. Lahko te preseneti tudi brezvetrje, toplina sonca….
Kateri meseci so idealni za vzpon na vrhove Himalaje?
Karakorum – junij – avgust, v poletnem času. Ostali deli Himalaje pa marec – maj in avgust – oktober, torej čas pred monsunskim deževjem in po njem.
Česa se na vaših odpravah najbolj bojite?
Slabega vremena in slabe družbe – v kar nekaj odpravah sem stroške zniževala tako, da sem vzela na pot člane, ki jih prej nisem poznala. Vsakokrat je bila izkušnja obupna, odnosi slabi, posledično tudi delovanje na gori vse prej kot idealno.
Kako izbirate člane odprave? Kakšne lastnosti so odločilne?
Na pot grem najrajši s tistimi, ki jih dobro poznam, s katerimi plezamo in tudi sicer hodimo v gore. To je ključ do uspeha. Če ljudi ne poznaš, jih ne vzemi s seboj na pot ali pa jih vsaj “preizkusi” pred tem – to po tolikih letih zelo dobro vem.
Kaj je vaš naslednji cilj – kateri vrh?
Želja je veliko, vse pa je odvisno od tega, koliko in kdaj se mi bo popolnoma povrnil vid.
Kaj so za vas idealne počitnice?
Gore v dobri družbi – če je le mogoče na 7.000 m:-)
Če bi šli na počitnice na samotni otok, katere 3 stvari bi vzeli s sabo?
Samotni otok ne bi bil moja izbira nikoli, prej prisila:-) Če bi pred deportacijo imela možnost, bi vzela s seboj kup dobrih knjig, fotoaparat, saj morda je pa tudi tam kaj takšnega, kar bi me kot geografinjo premamilo:-), prazen zvezek in pisalo. No, to je že več kot 3 stvari…
Ali aktivno dopustujete ali dopustujete po načelu “all inclusive”?
Moj dopust je vedno aktiven in nikoli v organizaciji nekoga drugega. Vnaprej kupim le letalsko karto, vse ostalo je moja organizacija.
Kje vam je bilo do sedaj na dopustu ali na potovanju najbolj všeč (katera država) in zakaj?
Na prvih mestih so države z malo turisti (Pakistan, Jemen, Mjanmar). Množice me odbijajo, tudi tam, kjer je turizem bolj razvit, iščem manj obiskana območja in se odločam za aktivnosti, ki jih večina ne počne – samooskrbni trekingi, potovanja z javnimi prevozi…
Katera je bila najbolj smešna anekdota, ki se vam je zgodila na počitnicah?
Teh je kar veliko, tako da bi rabila kar nekaj časa za opis vseh… Morda iskanje WC-ja v enem od hotelov v Gilgitu (Pakistan), kjer so iz gostoljubnosti in v želji ustreči gostji za čas uporabe stranišča izselili goste v eni od sob… Stranišča za naključne goste seveda niso imeli…
Ste v kaki državi imeli še posebej neprijetne izkušnje in kakšne so te bile?
Nikjer nisem imela izrazito neprijetnih izkušenj – če prideš nekam pozitivno naravnan, z nasmehom in odprtim srcem, ni hudir, da se ti to ne vrne! Še najbolj me je užalostila kraja plezalne opreme v perujskih Andih,… a je že bilo za nekaj dobro!?
Nikjer nisem imela izrazito neprijetnih izkušenj – če prideš nekam pozitivno naravnan, z nasmehom in odprtim srcem, ni hudir, da se ti to ne vrne! Še najbolj me je užalostila kraja plezalne opreme v perujskih Andih,… a je že bilo za nekaj dobro!?
Ali ste ena tistih, ki na dopust s sabo vzame veliko prtljage ali samo najnujnejše?
Glede na to, da so dopusti večinoma plezalne odprave, je prtljaga ogromna.
V kateri državi, kjer ste preživljali dopust, se vam je najbolj vtisnila v spomin hrana?
Pakistan – začinjena, malce pekoča hrana, to je to!
Katero državo ali destinacijo bi najbolj priporočili našim bralcem?
Zelo odvisno od posameznika. Če si bolj “v izi”, vsekakor popotovanje po narodnih parkih ZDA, če pa koga malo bolj privlači eksotika, potem pa vsekakor Nepal in Mjanmar. Pri meni osebno zmaga Karakorum, Pakistan, a ta je ta hip politično nestabilen, nevaren in predvsem za potovanje zelo naporen. A… izjemen!
Ali obstaja destinacija, ki si jo še posebej želite videti in je še niste obiskali?
Spisek želja je neskončen, a naj izpostavim polarna območja – severna in južna in, ja, na tisoče vrhov in dolin Himalaje, Karakoruma, Hindukuša, Pamirja, Tjanšana, Andov…:-)
Spisek želja je neskončen, a naj izpostavim polarna območja – severna in južna in, ja, na tisoče vrhov in dolin Himalaje, Karakoruma, Hindukuša, Pamirja, Tjanšana, Andov…:-)
Pogovarjal se je: Jan Janžekovič
Komentiraj!
Bi želeli Ireno kaj vprašati glede njenih alpinističnih dogodivščin?
