Tokrat sem dopust preživela v družbi planincev, s katerimi smo se potepali po eni izmed vzhodnoevropskih držav – Romuniji. Kaj pričakovati od dokaj nepoznane dežele na vzhodu Evrope? Tokrat nisem ničesar pričakovala, v zameno pa sem dobila še eno nepozabno dogodivščino, zgodbo, ki bo ostala v spominu.
Romunija spada med večje evropske države in se ponaša z raznoliko, pestro zgodovino. Nas je pot vodila od severne pokrajine Maramures prek Transilvanije do Vlaške in v obratni smeri nazaj proti madžarski meji.


Pot, po kateri smo osvojili vrh, je speljana po severnih pobočjih pogorja. Vseskozi nas je spremljal razgled na ledeniško jezero in višje tudi na Boršo. Do samostana smo se vrnili po poti vzpona.



Naslednje jutro nas je pot zanesla od hotela do spodnje postaje gondole, s katero smo se odpeljali do koče Cabana Morita, od tam pa peš do 2505 m visokega vrha Omua. Vrh spada v pogorje Bučegi, ki se razprostira nad mestom Sinaia in Busteni. Pot nas je vodila mimo njihovega olimpijskega centra Lalomitei in nato mimo koče Babele, okrog katere so na več mestih postavljene/razstavljene kamnite skulpture – sfinge. V Sinaio smo se vrnili po poti vzpona do koče Babele. Od koče smo se z gondolo spustili v dolino, v kraj Busteni in od tam v Sinaio.
Grad Peleš in mesto Sinaia

Sledil je turistični dan in nabiranje moči za naskok na najvišji romunski vrh Moldoveanu. Sinaia je mesto na meji med Vlaško, Moldavijo in Transilvanijo, ki stoji ob reki Prahova in ob vznožju pogorja Bučegi. Mesto Sinaia je znano po sedežu letne rezidence nekdanje kraljeve družine iz 19. stoletja – čudovit grad Peleš. Spada med najlepše gradove v Romuniji. Grad je star dobrih 140 let. Očarljiva zgradba je bila zgrajena na zahtevo prvega kralja združene Romunije Karla I., ki je bil prvi in najdlje vladajoči kralj v vsej romunski zgodovini.

Majhno naselje Sinaia pa črpa svojo zgodovino iz pravoslavnega samostana z enakim imenom, ki ga je ustanovil Michael Contacuzino ob koncu 17. stoletja. V eni od bitk se je ustanovitelju čudežno uspelo rešiti zasledovalcev in v zahvalo je postavil samostan v Sinaii. Leta 1690 se je začela izgradnja samostana, imenovan Sinaia v čast prvotnega samostana sv. Katarine na polotoku Sinaj. Leta 1871 je Karel I. kupil zemljišča Sinaie, ker je hotel zgraditi poletno rezidenco za kraljevo družino. V avgustu leta 1873 je bil tako slovesno položen prvi kamen za temelj gradu Peleš. Grad Peleš je eden izmed prvih evropskih elektrificiranih gradov.
Grad Bran in Drakula
Po ogledu gradu in samostana smo se odpeljali do simpatične vasice Bran in si ogledali tretjo najpomembnejšo stavbo Romunije (za parlamentom in gradom Peleš) grad Bran. To je grad, v katerem je delček svojega življenja preživel grof Drakula – Vlad Tepeš, saj naj bi v njem bil leta 1462 zaprt. Gradu pa ni zgradil Vlad Tepeš, vlaški princ, kateremu je ameriški novelist Stoker neupravičeno pripisal mit krvoločnega vampirja. Zgradili so ga prebivalci mesta Brašov za obrambo pred Turki. S svojimi belimi stolpi in zidovi nikakor ne deluje zastrašujoče, ponosno se dviga nad vasico, pod njim pa je lepo urejen park z jezeri in čudovitimi razgledišči na pročelje gradu. Notranjost je preprosta, muzejsko urejena, ogledna tura pa speljana tako, da se resnično sprehodiš po celotnem gradiču.


Sledil je še obisk mesta Brašov, mesta z nemškim imenom Kronstadt. Sprehod po mestu, obiskali najstarejšo romunsko šolo (začetki segajo v leto 1495) in muzej z najstarejšimi tiskanimi knjigami. Prva romunska knjiga je bila tiskana v cirilici in korenine ima ravno v tem mestu. Srce mesta je t.i. Piata Sfatului, osrednji trg s čudovitimi baročnimi fasadami z mestno hišo, ki jo krasi 58 m visok stolp, v bližini osrednjega trga pa stoji še Biserica Neagra (črna cerkev), ki jo še danes uporabljajo nemško protestanti.

Sobane so bogato opremljene z materiali izključno romunskega porekla (marmor, steklo, les, slike, preproge). V samo palačo vodijo štirje vhodi: eden za predsednika, eden za senatorje, eden za obiskovalce in še eden za osebje. Sami smo videli le dobre 3% celotne palače, ki jemlje dih na vsakem koraku, ki ga narediš v poslopju. Mene osebno je v palači najbolj fasciniral razgled z balkona na 5 km dolg bulevar, ki je kopija pariškega in ob koncu katerega stoji Slavolok zmage.

Po obisku veličastne palače smo se odpravili še do muzeja na prostem – do Romunije v malem, kjer je predstavljena romunska arhitektura starih hišk skozi zgodovino. Čudovito urejen prostor sredi dvomilijonskega mesta, ki te odnese v zgodovino.


Najvišji vrh je bil glede na petek zelo dobro obiskan, ogromno je bilo mladih planincev. Sestopili smo po poti pristopa in varno prišli do našega startnega mesta. Resnično smo bili srečni, vzhičeni in veseli, da nam je podvig uspel.


S tem vzponom smo zaključili s pohodniškim delom Romunije. Poslednji dan, ki smo ga preživeli na romunskih tleh, smo se ustavili še v Sighisoari in Klužu. Sighisoara je eno izmed najlepših romunskih mest, ki živi od turizma. Ponaša se s čudovito citadelo, ki obkroža staro mestno jedro. Skrbno in lično urejene uličice v citadeli vabijo na sprehod in raziskovanje. V njej je rojstna hiša Vlada Tepeša – grofa Drakule, v kateri sta grofu namenjeni le dve sobici, ostalo je preurejeno v restavracijo. Sama sem navdušena nad razgledi, tako da sem se povzpela na stolp z uro in mesto se je prikazalo v popolnoma drugi luči. Fantastično. V samem stolpu je urejen mestni muzej, ki nam predstavi zgodovino samega mesta. Povzpeli smo se po 175 lesenih stopnicah po pokritem šolskem stopnišču iz leta 1642, ki nas vodijo na vzpetino nad citadelo in na kateri stoji saksonska cerkev. Mesto je pod UNESCO-vo zaščito.