V prvem delu potopisa ste lahko prebrali vse o našem nepozabnem raziskovanju Havajskih otokov. Sedaj pa si preberite še, kako smo naše potovanje nadaljevali s križarjenjem po Francoski Polineziji.
Plovba
Ko smo premagovali več kot 4.000 km od Havajev do Francoske Polinezije, smo imeli srečo, saj je bilo morje mirno, nebo brez oblačka, čas pa smo si krajšali z branjem, vodenimi delavnicami, raznimi kvizi, igranjem družabnih iger, sproščanjem v bazenih …
Tretji dan plovbe smo bili vsi povabljeni na palubo, kjer smo imeli ogromno zabavo in »krst«, saj smo prečkali ekvator. Ceremonija je vključevala Neptunovo poroko, »krst« z mrzlo vodo in ledom (brrrrr) ter obilo glasbe in plesa. Dobili smo tudi certifikate, ki potrjujejo, da nismo več novinci, ampak izkušeni »pomorščaki«, ki so že prečkali ekvator.
31. oktobra pa smo imeli slavje za »Halloween«, noč čarovnic. Eden izmed večjih ameriških praznikov nam je z raznimi dekoracijami, tematskimi predstavami in celotnim vzdušjem uspešno popestril plovbo.
Bora Bora
Po štirih dneh brez sledu kopnega se je ladja zasidrala ob otoku Bora Bora, kjer smo preživeli dva dni. Otok je del francoskega prekomorskega teritorija; Francosko Polinezijo sestavlja 121 otokov in atolov, ki so »razmetani« na precejšnjih razdaljah. Francoska Polinezija je danes skoraj že v celoti samostojna, ima tudi svojo valuto, vendar tehnično še vedno pripada Franciji. Kljub temu smo morali, čeprav smo prebivalci Evropske unije, na ladji skozi uradno »carino«.
V preteklosti so tam živeli prvotni prebivalci Maohi in tudi danes je več kot 80 % prebivalcev še vedno Polinezijcev oziroma potomcev prvotnih ljudstev. Uradna jezika sta tahitijščina in francoščina.
Prvi dan smo se zapeljali po otoku, ki je sicer precej majhen (meri le nekaj več kot 30 km2), in raziskovali predvsem njegove rajske plaže. Ugotovili smo, da so nekatere plaže bolj turistične, na drugih pa radi uživajo tudi domačini, ki na pisanih čolnih vrtijo glasbo. Predvsem spektakularni so tamkajšnji sončni zahodi, zato jih seveda nismo hoteli zamuditi. Na ladjo smo se z manjšimi pomožnimi čolni, ki jim rečejo tudi »tenderji«, odpravili šele v mraku.
Naslednji dan smo se odločili otok raziskati še z druge strani, torej z morja. Z manjšo skupino ljudi (bilo nas je 8) smo se s tipično »ladjico«, ki ji pravijo kar »kanu«, odpravili na izlet okoli otoka. Prijazen in zgovoren domačin nas je najprej popeljal do grebena, kjer smo plavali z morskimi psi, skati in seveda z neštetimi mavričnimi ribicami. Med potjo nam je igral na ukulele. Nato smo se ustavili na koralnem grebenu, kjer smo lahko občudovali zares neverjetno podmorsko življenje, pisano in neokrnjeno.
Po poldnevu smo se ustavili na plaži, kjer so nam domačini pripravili kosilo iz sestavin, značilnih za to območje: riž, ribe, zelenjava in sadje za sladico. Nato pa smo obpluli še zadnji del otoka, kjer smo opazovali tudi različne luksuzne resorte s hišicami na vodi. Ves čas plovbe nas je spremljalo osvežujoče morje najlepših modrih in zelenih odtenkov, kar si jih je mogoče zamisliti, in pa najvišja gora Bora Bore, ki je povsem zelena in nadvse fotogenična prav iz vsakega kota.
Raiatea
Naslednji otok, ki smo ga obiskali, je bil otok Raiatea. Gre za drugi največji otok na Francoski Polineziji, ki velja za središče vzhodnih otokov starodavne Polinezije. Tokrat smo se z ladjico odpeljali na manjši samotni otoček v bližini in tam preživeli čudovito popoldne. Zamotili smo se s kopanjem, sončenjem in opazovanjem vsakdanjega življenja tamkajšnjih prebivalcev. Če smo iskreni, se je dan počitka na otočku brez hrupa in prometa prav prilegel.
Moorea
Predzadnji postanek s križarko je bil na otoku Moorea. Na pot smo se odpravili z manjšo skupino in vodičem. Najprej smo obiskali ananasova polja, starodavne polinezijske templje, zgrajene iz golega kamenja (brez malte), ter občudovali resnično goro »Tefiti«, ki se je morda spomnite iz Disneyeve risanke »Moana«. V gozdu smo s kamnom potrkali ob ogromno votlo drevo in poslušali, kako je trk še dolgo odmeval; naučili smo se, da so si ljudje v oddaljenih krajih včasih tako pošiljali signale.
Nato smo se odpravili še do ene izmed številnih razglednih točk, ki med drugim omogočajo pogled vse do otoka Tahiti. Bili smo tudi v Cookovem zalivu, poimenovanem po pomorščaku Jamesu Cooku, ki naj bi ga tudi »odkril«.
Tahiti
Naša zadnja postojanka je bil otok Tahiti, na katerem se nahaja tudi glavno mesto Francoske Polinezije, Papeete. Na tem otoku se je naše križarjenje uradno končalo; po 14 dneh smo ponovno spali na trdnih tleh, v prijetni leseni hišici ob morju. Za razliko od prejšnjih otokov, ki smo jih obiskali, so tukaj plaže črne, vulkanske. Na Tahitiju smo končno dočakali tudi nekaj čisto pravih tikijev, kipcev, ki naj bi predstavljali pol-človeka in pol-boga in ki jih imajo domačini za svete. Tiki je simbol polinezijske kulture, ki naj bi privabljal moč, znanje, modrost in blaginjo. Na otoku se nahajajo tudi zanimive jame, v katerih se je mogoče kopati, in veliko različnih slapov. Nekaj smo jih tudi obiskali.
S tem se je naše pohajkovanje po rajskih otokih zaključilo in čakala nas je samo še dolga pot domov. Da bi si jo vseeno nekoliko popestrili, smo se po 8-urnem letu ponovno ustavili v San Franciscu, tokrat za ves dan.
Postanek v San Franciscu
Pred hotelom smo videli že prvo mestno znamenitost: tramvaje, ki vozijo po tem predelu mesta. Čeprav je bil komaj začetek novembra, nas je sredi trga presenetila velika božična smreka. Seveda smo si ogledali tudi enega najbolj znanih mostov na svetu: most Golden Gate. Dan je bil topel in sončen, tako da je most zasijal v vsej svoji lepoti; ko se je tako »zlato« svetil, smo razumeli tudi, od kod njegovo ime. Odpravili pa smo se še na drugo najbolj znano območje mesta, in sicer Pier 39. Gre za velik pomol, na katerem se nahajajo številne trgovine, lokali in celo razgledna točka, s katere lahko opazuješ (in poslušaš!) lenobne morske leve ter zloglasni zapor Alkatraz.
Zvečer smo ponovno sedli na letalo ter do Evrope potovali skoraj ves dan. Čeprav smo v domače postelje legli utrujeni in zaspani, se nismo prav nič pritoževali. Preživeli smo čudovite tri tedne, videli najlepše in najbolj rajske kotičke tega sveta in če bi imeli možnost, bi celotno doživetje zagotovo ponovili še enkrat … in še enkrat … in še enkrat.
Avtorici: Jerneja in Brina Kimovec
