Ko se otroške sanje prelijejo v širne nasmehe, tople barve in neskončne razsežnosti pogleda ter se združijo z resničnostjo, veš, da si na pravi poti.Tako, pa je napočil dan, ko sem se lahko končno podala svojim sanjam naproti. Ne le naproti, ampak da jih dokončno tudi uresničim. Ob 12. uri sem se poslovila od Ljubljane ter odšla na pot proti Münchnu, od koder me je v večernih urah najprej čakal 8-urni let proti Dubaju, nato pa po pristanku še 8-urno čakanje na naslednji let proti Johannesburgu (Južni Afriki). Ne rečejo zastonj, da moraš enkrat v življenju doživeti to veličino in bogastvo Dubaja, videti ves blišč notranjosti dveh 1 km dolgih stavb (terminalov) ter si privoščiti luksuzno poležavanje na usnjenih ležalnikih s pogledom na notranje slapove ter feng-shui ribnike.
Začetki uresničitve sanj
In tudi teh udobnih 8 ur čakanja na ogromnem, atrakcij polnem letališču, je še kako hitro minilo. Polna pričakovanj sem že komaj čakala, da stopim na letalo, ki me bo poneslo proti Južni Afriki. Okoli 21. ure zvečer, po vseh opravljenih formalnostih na letališču O. R. Tambo International Airport v Johannesburgu ter po prevzemu prtljage, ki je srečno, po treh kontinentih dolgem potovanju, prispela na cilj, sem končno stala pod afriškim, nočnim nebom.
Že nekaj tednov pred samim začetkom potovanja sem se dogovorila za prenočišče v Johannesburgu, preko spletne strani Couchsurfing, in si tako poiskala »svoj« kavč na drugi strani sveta, zgodaj zjutraj pa sem se z avtobusom podala naprej na sever, proti mozambiški meji.
Za hladnimi zidovi misijona
Po približno 9 urah in 800 kilometrov dolgi vožnji smo prečkali južnoafriško mejo z mozambiško ter prispeli v glavno mesto Mozambika – Maputo. Bilo je že precej temno, saj se zimsko afriško sonce odpravi spat zelo zgodaj, okrog 17. ure. Kljub temu, da sem bila v neznanem svetu, popolnoma sama, v mestu, kjer je ponoči res vse črno, mi je po žilah tekel le še hormon sreče in adrenalina. Občutiti ni bilo mogoče niti najmanjšega strahu ali želje po vrnitvi domov, v zavetje naše varne deželice. Iz glavnega mesta do 75 kilometrov oddaljene vasice, kjer stoji salezijanski misijon in kjer sem opravljala prostovoljno delo, me je čakala še enourna pot z lokalnim mini buskom. Bila sem kot začarana ter s pogledom na prečudovito jasno nebo, polno svetlih zvezd, v svojem svetu. Po dolgih hodnikih misijona, kjer si 96 deklic, sirot, deli dve veliki spalnici, pa je ob mojem prihodu ravno odmevala večerna molitev, ki me je zazibala v miren spanec, z velikim nasmehom na obrazu ter toplino v srcu.
Ker deliti pomeni dajati sebe in iz sebe, sem se odločila, da bom pomagala po svojih najboljših močeh ter poskusila pričarati kakšno iskrico več v otroških očeh, v katerih se zrcali monotonost vsakdana. Za nekaj časa sem se tako prelevila v vzgojiteljico, mamo, zaupnico in najboljšo prijateljico ter učila in se učila o lepotah in tegobah našega podarjenega življenja. Preostali prosti čas sem namenila tudi raziskovanju te čudovite afriške dežele in svoji avanturistični duši.
V vsem tem času, ki sem ga preživela med toplimi otroškimi nasmehi in navihanostjo, nikoli ni bilo nič pretežko, predaleč. Vedno je bil na voljo trenutek, ko smo se lahko ustavili, namenili nekaj časa igri, smehu, ko smo lahko le bili to, kar smo. Srečni, prepuščeni toku, iskreni, z vsemi iskricami v očeh. To pogrešam tu, v Sloveniji. Vsak dan znova. Ni smeha brez razloga, iskrenosti v pogledu, ni glasbe na ulici in plesa bosih nog v prahu, ni trenutkov, ko se čas ustavi. Izgubili smo se v materialnih stvareh, ki jih kar naprej kopičimo v nedogled. Izgubili smo se, nezavedno. V višavah, v iluzijah o »popolnem« Svetu. Učila sem se hitro, brez da bi resnično vedela, da srkam vase vse okoli sebe kot majhen otrok. Učila sem se ročnih spretnosti, ki jih prej nisem poznala, pripravljati nove jedi, izdelovati nakit iz naravnih materialov, učila sem se tudi jezika, poslušati sebe in druge, izraziti čustva s smehom ali s solzami in naučila sem se biti Jaz, v tem trenutku in Zdaj.
Življenje v misijonu, ki ga vodijo predvsem italijanske ter portugalske salezijanske sestre, poteka bistveno drugače, kot smo ga vajeni mi, zahodnjaški ljudje. Deli dneva so strogo razporejeni in tudi vsaka izmed deklic ima točno določene naloge več tednov vnaprej, ki jih mora vsakodnevno opraviti. Strahospoštovanje, ubogljivost, pokornost in delavnost so stalnica za hladnimi zidovi, ki ne premorejo veliko ljubezni. Nudijo le neko zavetje pred zunanjim krutim svetom ter popotnico za nadaljnje življenje preko osnovne in srednješolske izobrazbe. Deklice tujcu kaj hitro zaupajo in ga vzamejo v svojo družbo, a kljub temu pogrešajo toplino in pravo družinsko zavetje. Že res, da imajo streho nad glavo, tri tople obroke dnevno ter možnost obiskovanja šole, vendar jim manjka tisto, kar v življenju največ šteje – ljubezen ter delitev svojih občutij in čustev z nekom, ki mu resnično lahko zaupajo.
Pod kokosove palme, v deželo kitovcev
Pravijo, da si je med delom, pa če ti je še tako pisan na kožo, potrebno vzeti kakšen dan ali dva za odmor ter zbistritev misli. To sem, po pravici povedano, potrebovala tudi sama. In ne zato, ker ne bi uživala v trenutkih tam, kjer sem bila, pač pa, priznam: bil je šok biti ves čas med ljudmi, ki govorijo tebi popolnoma nerazumljiv jezik, ki živijo in delujejo v vseh pogledih drugače kot tu, v »varni« deželici pod Alpami, biti med otroki, ki od tebe nesebično zahtevajo celodnevno druženje in igranje, ter nenazadnje preprosto biti v drugem svetu, kjer so ljudje tudi ponoči resnično črni in kjer se jim v temi svetlikajo le njihovi iskreni, beli nasmehi. In tako sem šla na sever.
Za menoj so bili neskončni kilometri široke ceste, ki edina povezuje Južno Afriko s Tanzanijo. Vleče se več tisoč kilometrov skozi Mozambik in je ena redkih, že asfaltiranih cest. Pokrajina, ki je počasi drsela mimo mene, je puščala globok vtis. Nizki grmički, baobabi, ter nasadi kokosovih palm so se raztezali globoko v notranjost dežele ter se hkrati dotikali morske obale. Mimoidoči, za katere imaš občutek, da ves čas nekam hodijo, so veselo mahali v pozdrav in žene, ovite v živobarvne kose blaga, ki so na glavi prenašale težek tovor, so odločno stopale po prašni cesti brez konca.
To je pokrajini vlivalo neko čarobnost in večnost, ki je ni mogoče izbrisati iz spomina. Prav tako je nemogoče pozabiti na trenutke v nabito polnem mini busku, za katerega velja pravilo, da nikoli ni zares poln in da se vedno najde prostor še za kakšno osebo ali žival. Kmalu se navadiš tudi drvenja po luknjasti cesti s hitrostjo, kot da si na lovu za časom, ki ti je še ostal, in udarjanja z glavo v pozorno oblazinjen strop buska. In vendar, vsi nasmejani, zatopljeni v pogovor ali pokrajino, smo po dolgih urah premetavanja, z dojenčki, kokošmi in prašiči, mladenkami v belih oblačilih, možmi visoke starosti, ženicami s polnimi košarami sadja in zelenjave, kovčki in nahrbtniki ter seveda z menoj na krovu, vedno srečno prispeli na cilj.
Po naporni celodnevni vožnji iz prestolnice preko province Gaza in Inhambane do majhnega obmorskega mesteca Vilanculos sem si zaželela zlitja z nebeško modrim Indijskim oceanom. Brez obotavljanja sem se utrujena ter polna novih vtisov veselo zapodila vanj. Presenetila me je dokaj visoka temperatura, ki je bila za zimski čas prej izjema kot pravilo. Na več kilometrov dolgi peščeni plaži, posuti s snežno belim peskom in v senci kokosovih palm, sem se predala spokojni okolici. Družbo so mi delale le ptice, ki so krožile nad morjem ter zvok šumenja valov. Kljub lepotam na površju me je zamikal tudi svet pod morsko gladino, zato sem se odpravila na celodnevno organizirano potapljanje na otočje Bazaruto.
Potopila sem se v domovanje mavričnih rib, vseh velikosti in oblik, ki so se šopirile v vsej svoji barvitosti in lepoti. Občutek je bil božanski in ga ni mogoče opisati, ko se spogleduješ iz oči v oči z morsko želvo, mladiči velikanskih mant, z ribami napihovalkami, skati in modrimi morskimi zvezdami, ter če imaš srečo, z morskimi psi kitovci. Mozambik je ena redkih držav na svetu, kjer še lahko vidite to orjaško ogroženo živalsko vrsto, ki je v nasprotju z drugimi morskimi psi, človeku popolnoma nenevarna, saj se prehranjuje s planktonom. Možnost, da v času afriške zime vidite morskega psa kitovca na enem od oceanskih safarijev, je namreč zelo visoka.
Vilanculos se ponaša z izjemno prvinsko in preprosto postavljenimi slamnatimi hišicami, kjer skoraj ne najdeš zidanih stavb, z izjemo šole, cerkve, banke in kakšne večje trgovine. Preživljajo se predvsem z ribolovom ter prodajo sadja in zelenjave na živahni tržnici. Na plaži so razpete ribiške mreže, ki se sušijo na vročem soncu, za hišicami pa se kupi kokosovih lupin mešajo z lupinami školjk, ki so ostale od okusnega kosila.
Pogled v preteklost
Medtem, ko sem potovala iz kraja v kraj, sem si prenočišča največkrat našla kar v popotniških hostlih s smešno nizkimi cenami ali pa sem prenočila pri gostoljubnih domačinih. V zameno za streho nad glavo sem se vedno ponudila, da skuham kaj za pod zob. Seveda iz lokalne hrane, ki je bila tako raznolika kot sama pokrajina, s poudarkom na morski hrani z dodatkom kokosovega mleka. Tudi zelenjave in sadja ni manjkalo, saj je pokrajina v jugovzhodnem ter vzhodnem delu Mozambika zelo rodovitna in tam uspeva cela paleta različnih sladkih dobrot, od kokosa, manga, banan in pomaranč, do papaje, avokada in različnih oreščkov.
Kljub skromnosti in revščini, ki se države držita še vse od državljanske vojne, ki je med letoma 1977 in 1992 pustošila po Mozambiku ter ga spremenila v pravo morišče, se ljudje lahko pohvalijo z neizmerno dobroto, srčnostjo in iskrenostjo. V to pristno afriško državo še ni posegel masovni turizem, vendar je le vprašanje časa, kdaj bo postala ena izmed letoviščnih točk južnoafriških mogotcev, ki si pridno utirajo pot v to neokrnjeno deželo, tako kot so si, pred več kot 400 leti, pot utrle portugalske kolonije zaradi donosne trgovine s sužnji, ki je trajala vse do konca 19. stoletja.
Prej omenjeno cesto še vedno gradijo ter se trudijo zabrisati posledice krvave preteklosti. Bolj ko se vzpenjaš na sever, bolj imaš občutek, da se vračaš v preteklost. Stalnica so tudi policijske patrulje vsakih 15 kilometrov, ki skrbno oprezajo za domnevnimi tihotapci orožja in droge. A vseeno, tukajšnji možje v modrem veljajo za ene najbolj podkupljivih in koruptivnih javnih uslužbencev na črni celini in ko vas ustavijo, ni dvoma, da bo potrebno to zaustavitev nekako poplačati. Najenostavneje se temu izogneš, če potuješ z lokalnim javnim prevozom, vendar pa si prikrajšan za marsikatero dogodivščino, ki bi jo doživel, če bi potoval sam, z lastnim prevoznim sredstvom.
Čaroben trenutek, ko so se moje dolgoletne sanje zlile z resničnostjo, mi bo večno ostal v najlepšem spominu. Nedotaknjena narava, ki se lahko ponosno baha daleč naokoli, ljudje, ki še vedno premorejo vso širino ljubezni in topline ter predvsem otroci z glasnim in iskrenim smehom, preprostostjo in radoživostjo, se zrcalijo v mojih mislih vsak dan znova.
Na drugi konec sveta, v objem pristne Afrike, se zagotovo še vrnem.
Zakaj, kako, kdaj…
Prvotni namen mojega popotovanja v Mozambik je bil obisk salezijanskega misijona ter opravljanje 3 mesečnega prostovoljnega dela s sirotami (pomoč pri vsakodnevnih opravilih na vrtu, v kuhinji in v internatu ter pri animaciji otrok v vrtcu in šoli).
Z željo, da bi otrokom lahko omogočila vsaj malo brezskrbnosti in občutek pravega otroštva, sem svoj začrtan cilj tudi izpeljala ter hkrati dostavila še nekaj sredstev za vsakodnevno uporabo, zbranih s pomočjo družine in prijateljev.Prisrčno pozivam tudi Vas, če imate doma kakšno igračo, knjigico, majico ali karkoli, kar ne potrebujete več ali bi z veseljem podarili naprej, da me kontaktirate na e-mail naslov in bom z največjim veseljem vse donirane stvari dostavila v prave roke, Vas pa bom redno obveščala, kdaj, kam in komu bodo potrebščine namenjene.Vizumi:
Za državljane Republike Slovenije je vizum potreben, tako za obisk Mozambika, kot tudi za obisk Južnoafriške republike. Za vizuma lahko zaprosite na Veleposlaništvu Republike Južne Afrike na Dunaju ter na Veleposlaništvu Mozambika v Berlinu.Cepljenja:
Neobvezno, vendar priporočljivo je cepljenje proti rumeni mrzlici, hepatitisu A in B ter proti tifusu. Prav tako je priporočljivo jemanje antimalarikov ves čas potovanja.Kdaj na pot:
Idealen čas za obisk Mozambika je od začetka maja do konca novembra.
Podatki o državi:
Mozambík, uradno Republika Mozambik (portugalsko República de Moçambique), je država v južni Afriki, ki na severu meji na Tanzanijo, na zahodu na Malawi, Zambijo, Zimbabwe in Republiko Južno Afriko, na jugu na Swaziland ter na vzhodu na Indijski ocean.
Glavno in največje mesto: Maputo
Uradni jezik: portugalščina
Predsednik: Armando Guebuza
Neodvisnost od Portugalske: 25. junij 1975
Površina: 801,590 km²
Prebivalstvo: 19.792.000 (ocena julij 2005)
Valuta: mozambiški metikal (Mzn)
Piše: Nina Žnideršič
