OKROG SVETA V ŠTIRIH MESECIH 2.del

Beja Prohart

Od Rusije do Kitajske …

V prejšnji številki revije Potnik.si ste lahko prebrali prvi del reportaže potovanja okrog sveta, kjer se je Beja potepala po Evropi. Evropsko turnejo je končala v Moskvi, od koder je nato pot nadaljevala proti vzhodu, natančneje proti Kitajski, kamor je potovala s transmongolskim vlakom po 100 let stari, najdaljši železnici na svetu (transsibirska železnica), na kateri je doživela mnogo presenečenj.

Vodka train

V Rusiji smo se z ekipo 4 Sparovih poročevalcev odločili, da do naslednje destinacije potujemo skupaj.  Pridružili smo se turistični agenciji z nenavadnim imenom Vodka train, ki turiste popelje po transsibirski železnici. Turistično agencijo je za nas izbral Spar in moram priznati, da je bila izkušnja res nepozabna! Potovanje s transsibirskim vlakom se navadno prične
v St. Petersburgu, vendar se je naša ekipa vkrcala šele v Moskvi. Vsi smo polni pričakovanj, vznemirjenja in navdušenja čakali, da vstopimo na najbolj slavni vlak na svetu. Končno smo našli svoj kupe in …. in se z nekakšnim razočaranjem zaradi vseh (pre)velikih pričakovanj zavedli, da bomo na tem vlaku preživeli nadaljnjih pet dni. Vlak je bil star in umazan, poln mongolskih in domačih potnikov. Hrana je bila ogabna in pokvarjena. Higiena na vlaku vsekakor ni bila prioriteta, saj tuša ni bilo, toaletni prostori pa so bili ob postankih na vsaki postaji zaprti tudi za več ur. V času našega potovanja z vlakom smo imeli zelo skromno izbiro glede prehranjevanja. Hrana, ki so jo ponujali na vlaku, ni bila pretirano užitna. Na postajah so domačini na improviziranih stojnicah prodajali hrano, ki so jo postregli kar direktno z roke. Na teh stojnicah je bilo mogoče najti prav vse, celo gazirane pijače s pretečenim rokom. Zato smo se vedno odločili za na videz varno rešitev – instant rezance. Priprava takšnega obroka je zahtevala zgolj vročo vodo, ki je bila na voljo v kotličkih v vsakem vagonu. Rezanci so imeli tako umeten okus, da ga tudi pretečen rok ne bi spremenil. Še ena možnost je bila hrana domačinov – posušene ribe z močnim vonjem, ki so bile izjemno priljubljene pri domačih potnikih.
Med 5-dnevnim potovanjem s transsibirskim vlakom. Obroki med Evropo in Azijo so bili videti takole.
Suhe in smrdeče ribe, ki so jih prodajali trgovci na transsibirskem vlaku.

Najbolj nenavadna izkušnja na transsibirski železnici

Neki Mongolec je brez sramu vdrl v našo kabino in začel odvijati vijake s stropa. Iz odprtine je nato začel vleči ogromne količine usnjenih škornjev, športnih oblačil in copat, svetlečih jaken ter ostalih različnih oblačil, ki so jih tihotapili čez mejo in jih med vožnjo prodajali na postajah.

Postanek v Mongoliji

Zanimiva petdnevna pot nas je pripeljala do
Ulaanbaatarja, glavnega mesta v Mongoliji, kjer smo se po dolgi vožnji vsi razveselili tuša in
tople postelje. Prvi dan smo si s skupino ogledali mesto, kjer prižiganje ognja na balkonu ni nič nenavadnega. V Ulaanbaatarju prometnih pravil sploh ne poznajo, svoj prvi semafor je mesto dobilo šele letos. V tem mestu živi skoraj 70% vseh Mongolcev, medtem ko je velika večina ostalih prebivalcev nomadov. Obiskali smo črni trg, kjer domačini trgujejo z vsem – od živali, kislih kumaric, orodja, kože in različnih ilegalnih dobrin. V to mesto, ki nima
nobenih zunanjih priseljencev, ne zaide veliko turistov. Zaradi rasne razlike smo bili popolnoma očitni turisti, zaradi česar smo se nekajkrat počutili ogrožene, saj so tujci tam izredno osovraženi. Na trgu so se mi na primer z nakupovalnim vozičkom nalašč zaleteli v trebuh in se ob tem glasno krohotali, prijateljico pa je gospod napadel z žago. Čeprav je takšna izkušnja v tistem trenutku zastrašujoča, je za popotnika neprecenljiva.

V narodnem parku Gorkhi – Terelj je gospa iz nomadske družine z nami delila svojo življenjsko zgodbo.

Naslednji dan smo si ogledali narodni park Gorkhi-Terelj, kjer se nahaja tudi slavna želvja skala. V prečudoviti naravi smo spoznali nomadsko družino, spali v tipičnih šotorih in
se greli ob ognju. Na kratkem sprehodu so naju s prijateljico napadli celo divji psi, katerih sva se čisto prestrašeni komaj rešili. Kljub vsem dogodivščinam, ki so se nam pripetile, je Mongolija prečudovita. Priporočam jo vsakomur, ki si želi doživeti drugačen svet.

S težavo smo se poslovili od te prelepe dežele in se odpravili nazaj na transsibirski vlak. Dva dneva smo tako preživeli na malo bolj modernem vlaku, na katerem je bilo več turistov. Posledično pa je bila pot bolj dolgočasna. Na srečo je bila vsaj pokrajina zelo raznolika in vredna ogleda. Za prečkanje stroge mongolsko – kitajske meje smo čakali več ur, zjutraj pa smo vstopili v kaotično kitajsko mesto Peking.

Kaotična Kitajska

Peking, prestolnica republike Kitajske, je mesto z več kot 20 milijoni prebivalcev, od
katerega nisem veliko pričakovala. Pa vendar me je popolnoma presenetilo. Nadaljnjih nekaj dni sem v mestu neizmerno uživala. Polni energije smo se sprehajali po mestnem jedru, povsod so nas spremljali ogromni svetleči oglasni plakati, lučke, zanimivi zvoki, kitajske igrače ter nasmejani ljudje. Dolga nočna tržnica nas je šokirala z obilno ponudbo različnih živali. Škorpijone, pajke, kače, kobilice in drugo čudno golazen so ljudje veselo prežvekovali,
kljub skremženim obrazom. Sama sem se raje podkrepila s slastnimi vegetarijanskimi jedmi kitajske kuhinje. Naslednji dan smo obiskali mogočni kitajski zid, kjer se je nahajalo veliko kitajskih turistov, ki so s ponosom stopali po svoji dediščini.

Prestižno gostoljubje

Poizkušnji v Pekingu smo Sparovi poročevalci doživeli popoln preobrat. Po dveh mesecih, preživetih v poceni hostlih in na vlakih, nas je kitajska Sparova ekipa sprejela kot pomembne poslovne partnerje njihovega podjetja. Prijazni Kitajci so nas izjemno gostoljubno in ustrežljivo nastanili v najboljši hotel s petimi zvezdicami, v katerega nas je odpeljal osebni šofer. Vozili so nas na luksuzna kosila in večerje s pomembnimi direktorji, udeleževali pa smo se tudi različnih konferenc. Zaradi tega nenavadnega preskoka je Kitajska za nas postala nekaj čisto posebnega. Njihovo kulturo smo v največji meri spoznali  s poslovnega vidika, saj je podjetništvo poleg tradicionalne družine njihova najpomembnejša vrednota. Kitajci nikoli ne odnehajo z delom in se natančno držijo urnika, ki je zanje ključnega pomena. Za ogled različnih znamenitosti je bilo določeno natančno število minut, ki naj bi jih tam preživeli, tudi za kosilo in vse ostale dejavnosti niso dopuščali dodatnega časa. Evropsko posedanje na kavicah, ležerni sprehodi ob rekah in trgih tukaj niso prišli v poštev. Ko enkrat fotografiraš znamenitost, si tam bil in si to videl. Naši gostitelji niso razumeli, zakaj bi na tem mestu želeli ostati dlje časa, malo posedeti in samo uživati. Kljub temu pa smo doživeli, videli in se naučili ogromno. Večkrat smo ostali šokirani, presenečeni in osupli.

Kitajske province

Iz  Pekinga smo potovali v Taiyuan, glavno mesto province Shanxi in pomembno industrijsko mesto, ki slovi po velikih parkih in čudovitih svetiščih. Tam so nam domačini zopet postregli z luksuznim življenjem, mi pa smo se o Kitajcih in njihovem načinu življenja vsak dan naučili več. Med obiski trgovin smo opazili polno akvarijev, kjer so bivale živali. Kitajci imajo radi svežo hrano in želijo, da so živali, ki jih kupijo, še žive. To se jim zdi nekaj povsem normalnega in pravilnega. Med obiskom province Shanxi smo si ogledali tudi staro mesto Pingyao, ki je bilo v času dinastije Qing finančno središče Kitajske. Mesto, katerega zgodovina sega 2.700 let nazaj, velja za eno najbolje ohranjenih zgodovinskih mest v današnjem svetu. Čudovite ulice in templji, posvečeni različnim bogovom, so bili res osupljivi.

Kitajci jedo vse

Iz regije Shanxi smo pot nadaljevali v Shanghai. Mesto me je presenetilo, ker smo lahko več komunicirali v angleškem jeziku. Končno smo si privoščili veliko zahodnjaško pojedino, kjer je vsak jedel s svojega krožnika. Mesto je polno stolpnic in čudovite moderne arhitekture. Obiskali smo zanimivo tržnico s svežo hrano, kjer sem videla več živali kot v živalskem vrtu. Z eno razliko, te živali so mrtve ali na pol mrtve čakale na kupca, da jih kupi in poje. Prepričanje, da Kitajci jedo prav vse, je pravilno. Morske kumare, slonje rilce, želve, žabe, morske ježke, kače, jegulje, pse, golobe in mačke, čeprav slednje prodajajo kot drugo meso, tako da nikoli ne veš, kaj sploh ješ. Na tržnici smo bili edini turisti in čeprav je bil pogled na žalostne in uboge živali grozen, je bila po drugi strani ta tržnica nekaj izredno zanimivega in vrednega ogleda.Kitajci verjamejo, da imajo te živali različne vrste moči in da s tem, ko jih pojedo, pridobijo te moči tudi sami. Kakorkoli že, moje mnenje je, da bi z živalmi morali ravnati drugače.

Razlike

Za nas, Evropejce, je zelo zanimivo opazovati tamkajšnje ljudi. Riganje recimo ni označeno za nekulturno in ga lahko zasledite v še tako formalni situaciji. Tudi v restavracijah je to popolnoma običajna navada. Izjemno pogosto je tudi pljuvanje. Ulice so od pljunkov popolnoma premočene. Ljudje na ulicah zelo glasno nakažejo svoj pljunek. Kitajske kadilske navade so zame velika preizkušnja, saj je kajenje dovoljeno skoraj vsepovsod, pogrinjek je tako vedno opremljen s pepelnikom. Toaletni prostori so definitivno slaba stran Kitajske, saj so vedno umazani in smrdijo. Školjke so privilegij, luknje v tleh so stalnica. Ne bom se lotila opisovanja umazanih prizorov, verjetno se strinjate, da nikoli ni prijetno vstopiti v umazane toaletne prostore …

Resnična Kitajska

V Shanghaju smo se vkrcali na letalo in odleteli v bolj južno provinco Donguan, ki je med vsemi obiskanimi moja najljubša. Tam so nas pod okrilje vzeli Sparovci in nas pošteno izmučene peljali na ogled majhne vasice Gounghong. Bila sem prevzeta … Končno sem začutila resnično Kitajsko. Občutek, da si stopil nekomu v hišo. Nobenega turista, le domačini, ki živijo svoje ustaljeno življenje. Otroci, ki se na ulici igrajo. Očka, ki svojega sina uči brati, in gospe, ki se s kolesi vračajo s tržnice. Izkušnja me je popolnoma prevzela.

Ta mesec je bil res nekaj posebnega, ta drugačna kultura, ki me je vsakič znova šokirala, je polna presenečenj in navad, ki jih zahodnjak enostavno ne more razumeti. Prav to je razlog, da je za popotnika ta dežela tako zelo nenavadno čudovita. Po Kitajski pa me je čakal (moj najdaljši) 12 urni polet.

Picture
Donguan – pes pripravljen za prodajo na tržnici.
Donguan – vasica Gounghong, ki me je prevzela. V Donguanu na drevesa mečejo rdeče trakove z željami in sporočili.

Naslednja postaja:  Land down under! Za naslednjič. 😉

Komentirajte!
Kaj vas je na tem delu poti najbolj navdušilo? Se želite peljati po transsibirski železnici? Bi se upali sami peljati s transsibirskim vlakom? Kaj bi si vi najraje ogledali na Kitajskem?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR