Temperamentna Argentina

Kaj reči o razlogih, zakaj sem se odločil obiskati Argentino? Preden sem stopil na to čudovito deželo sem si ustvaril mnenje, da je Argentina dežela strastnih, čudovitih ljudi, ki tipično južnoameriško obljubljajo preveč, na koncu pa naredijo premalo ali nič. Kako velika je bila ta zadnja zmota, vam bom opisal v tem potopisu.

Naj vam povem (vsaj tistim, ki tega ne vedo), da je ta dežela dobila ime po srebru, namreč, ko so prvi zavojevalci pristali v Južni Ameriki, so jih vodile govorice o neizmernih najdiščih srebra in tako so prvi naseljenci najbolj pomembni reki v Argentini dali ime Rio de la Plata (Srebrna reka), deželi pa Argentina iz latinske besede za srebro- Argentum. Prvi navdih za moj obisk Argentine je bil v dejstvu, da ima sošolka s faksa sorodnike v Argentini in da je njena sorodnica učiteljica slovenščine v Buenos Airesu. Spoznal sem jo v Sloveniji, ko je bila na seminarju za učitelje slovenščine, ki poučujejo zunaj Slovenije. Pomagala mi je pri načrtovanju poti ter z nasveti, katere znamenitosti obiskati. Torej sem se odločil za obisk.

Buenos Aires

Pristal sem v Buenos Airesu, kjer sem ostal nadaljne 3 dni. Moram povedati, da Buenos Aires kot veliko mesto ne ponuja veliko znamenitosti, se pa najde nekaj, kar zanima skoraj vsakogar, bodisi da je to grob Evite Peron v predelu Recoleta bodisi predel La Boca, ki je znan po tem, da je zelo pisan predel mesta (hkrati pa tudi nekoliko nevaren v nočnem času ali pa v času tekem Boca Juniors), za kar se ima zahvaliti svojim naseljencem, ki so delali v ladjedelnici. Ti delavci niso imeli veliko denarja za gradbeni material, zato so se znašli po svoje. Ker je velika večina teh prebivalcev delala v ladjedelnici, kjer so tudi barvali ladje, so si nekaj te barve “sposodili” in so tako pobarvali s to barvo fasade svojih hiš.
Picture
Skupni grob družine Duarte z Evo Peron (rojeno Duarte).Skupni grob družine Duarte z Evo Peron (rojeno Duarte).
Picture
Predel La Boca in znamenite barvite fasade.

V La Boci pa so tudi upodobljene 3 osebe, ki so najbolj znane v Argentini. To so Evita Peron, nogometaš Diego Armando Maradona, ki predstavlja za Argentince božanstvo, in pa najbolj znan izvajalec tanga Carlos Gardel. V predelu La Boca se nahaja tudi eden najbolj znanih nogometnih klubov na svetu Boca Juniors, ki igra na stadionu La Bombonera, ki ga je med drugim projektiral tudi Slovenec Viktor Sulčič.

Predel, ki je najbolj zanimiv, je po mojem mnenju Puerto Madero z znamenitim mostom v obliki ženskega čevlja in pa lepo promenado vzdolž reke Rio de la Plata. Samo mesto živi za užitek, saj je glavna nakupovalna ulica Calle Florida, ki je dolga več kot kilometer, na kateri najdete najrazličnejše ulične izvajalce, od izvajalcev pantomime do plesalcev tanga, prav tako pa lahko ženske na tej ulici nakupujejo do nezavesti.

Znameniti most v obliki ženskega čevlja.

Buenos Aires ima znameniti spomenik, imenovan Obelisk, ki se nahaja na najširši aveniji na svetu Avenida 9 de Julio (Avenija 9 julija). Omenjena avenija ima 9 voznih pasov v eno smer in 9 voznih pasov v drugo smer.

Avenija 9. julija ob prometni konici.
Znameniti spomenik Obelisk.

Ta avenija seka tudi Avenida de Mayo, kjer je nastanjen protokolarni objekt argentinske vlade, imenovan Casa Rosada (pink hiša). Na tej aveniji je tudi znamenitim trg Plaza de Mayo, kjer je največja znamenitost ta, da na njem vsak petek ob 15.30 ne glede na razmere mirno protestirajo tako imenovane “Madres de Plaza de Mayo”. Najbolj so poznane po tem, da nosijo bele rute, ki pomenijo opomnik na temno stran argentinske zgodovine, saj še vedno ni jasno, kje je ostalo veliko število argentinskih disidentov v času vojaške diktature. Med drugim sem bil v Buenos Airesu povabljen na večerjo pri argentinskih Slovencih, kjer smo jedli pristno domačo govejo juho in poslušali v tistem času zelo popularne Čuke. Povedali so nam, da se tudi 3.generacija argentinskih Slovencev poroča med seboj, ker menijo, da so Argentinci kot vsi latinosi velike goflje in ženskarji. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da je mama moje kolegice govorila z gorenjskim naglasom, sama pa še nikoli ni bila v Sloveniji, kar le pove, koliko so zavedni Slovenci v daljni Argentini.

Argentinska vlada, imenovana Casa Rosada.
Na večerji pri argentinskih Slovencih.

Rad bi omenil še eno znamenitost Buenos Airesa, namreč ne mine dan, da ni kakšnih demonstracij (pri čemer, se razume, nastane abolutni prometni kaos). Dve stvari, ki sta prav tako tipični za Argentince, sta, da  nenormalno veliko popijejo njihovega tradiocionalnega čaja mate, ki ga servirajo v njihovi tradicionalni posodi; in parillada oz. žar, ki je najbolj priljubljena oblika priprave hrane.

Ognjena Zemlja

_Ko sem v Buenos Airesu videl, kar me je zanimalo, sem z avionom poletel na sam jug Južne Amerike, to je v mesto Ushuaia in na t.i. Ognjeno Zemljo ali Tierra del Fuego. Ognjena zemlja je v bistvu najjužnejši predel zemeljskega kontinenta oziroma zadnja postaja pred Antarktiko. Ker je to področje bilo v zgodovini malo poseljeno, ni presenetljivo, da so bili prvi njeni prebivalci kaznjenci, ki so imeli nalogo, da to področje izsekajo in zgradijo naselja, železnico, ceste in podobno infrastrukturo. Eden takih projektov je bila tudi železnica, imenovana El tren del Fin del Mundo (Vlak, ki pelje na konec sveta). Razlog, zakaj so tja vozili kaznjence,  je v tem, da ti kaznjenci niso imeli možnost pobega. Če so pobegnili, jih je čakala zanesljiva smrt.
Vlak “El tren del Fin del Mundo”.
V Ushuaii delavci stavkajo tako, da pečejo meso. 🙂

Danes je to področje en sam velik rezervat, ki pritegne zelo veliko obiskovalcev. Mesto Ushuaia pa je tudi začetna točka za obisk tropov kitov z ladjo, vendar jih v sezoni, ko sem bil sam tam (pozna jesen), žal ni bilo na tem področju. En dan sem izkoristil tudi za treking v Patagoniji, čeprav zaradi nezadostne opreme nisem osvojil vrha, sem le nekako začutil duh Patagonije, ki človeka res očara in pritegne.

Pogled na vrh gore.
Pogled na mesto Ushuaia.

Perito Moreno

Nadaljna pot me je vodila v mesto El Calafate, kjer je največja znamenitost ledenik Perito Moreno, ki je res dih jemajoč. Tistim, ki imajo namem obiskati Argentino, vsekakor priporočam, da obiščejo ta ledenik. Sam ledenik ima preko 1.600 km2, in je visok 60 m ter prihaja iz podnožja Andov, kjer trči ob zemljo, pri čemer se ledenik tali, kar vsi obiskovalci tega ledenika nestrpno čakajo, saj se pri tem odtrgajo velike količine ledu, ki so pri tem tudi zelo glasni. Rezerviral sem tudi ogled Perita Morena z ladjo, s katero te peljejo res zelo blizu ledenika, vendar ne preblizu, da ne bi bilo prenevarno.

Na vseh treh slikah ledenik Perito Moreno

Naslednji dan sem imel rezervirano pot z ladjo za ogled še drugih ledenikov, konkretno ledenikov Upsala in Onelli, ki sta manj spektakularna kot Perito Moreno, vendar še vedno vredna ogleda. Na poti v Lago Argentino (Jezero Argentina) je bilo moč videti najrazličnejše ledene gmote, ki so bile res spektakularne.

Na zgornjih slikah ledenika Upsala in Onelli, ki smo si jih ogledali z ladjico.

Bariloche

Po obisku El Calafate sem se odpravil v mesto Bariloche, ki pa je po pokrajini zelo podobno Sloveniji, saj je veliko zelenja, gozdov in vodnih površin. Prav tako se je v Bariloche preselilo veliko Slovencev. Od tam se lahko odpravite na kar nekaj izletov, jaz sem izbral izlet v San Martin de los Andes, kjer je celotno mesto zgrajeno čisto po alpsko.
Na poti v San Martin de los Andes- v ozadju zasneženi vrhovi.
Tipična arhitektura San Martin de los Andesa.

Salta

Po ogledu Barilocha in okoliških zanimivosti sem se odravil v naslednjo destinacijo, mesto Salta, ki slovi po izredno zanimivi in pestri pokrajini, saj je barvno zelo raznolika zaradi različnih materialov, ki so se skozi stoletja nalagali na to področje. Resnično sem bil očaran nad igro narave.

V mestu Salta sem obiskal tudi lokalno gostilno, imenovano Boliche Valderrama, kjer ti cel večer strežejo z lokalnimi specialitetami, zraven tega pa se na odru menjajo različne lokalne glasbenofolklorne skupine, ki predstavijo različne glasbene zvrsti.

Iz mesta Salta smo se odpravili po poteh vlaka, ki vodi v oblake (prevod El Tren a los Nubes), ki menda doseže eno najvišjih železniških točk na svetu. Ker pa so v tistem trenutku omenjeno progo popravljali, smo se zadovoljili z ogledom enega bolj zanimivih mostov na tej poti.

Viadukt na poti Tren-a de los Nubes na levi strani ter tabla, ki prikazuje nadmorsko višino (4200 m) ter geografsko širino in dolžino na desni strani.

Na poti smo srečali tudi nekaj lam, vendar je priporočljivo, da jih ne izzivate in se zadržujete izven njihovega dosega, saj znajo biti zelo nevarne, pa tudi      “pljunejo” te lahko zelo grdo. 🙂

Los Gauchos

Naslednji dan smo se odpravili na celodnevni izlet na soline, kjer smo videli, v kako težkih razmerah delajo in živijo tamkajšnji delavci. Med potjo smo srečali tudi nekaj tipičnih argentinskih rančarjev, imenovanih Los Gauchos, kar je tudi tipično poimenovanje Argentincev. Prečkali smo cestni prelaz Abra Blanca z nadmorsko višino 4.080 m. Videli smo tudi hišo, narejeno iz posušenega kaktusa.

Slapovi Iguazu

Ker je bila naslednja postaja slap Iguazu z znamenitim Grlom hudiča (El Garganta Del Diablo) in ker iz mesta Salta ni bilo direktne povezave, sem se moral ponovno odpraviti v Buenos Aires, kjer sem direktno prestopil na letalo za mesto Foz de Iguazu v pokrajini Cataratas, ki je izhodiščna točka za ogled teh znamnitih slapov, ki so po dolžini najdaljši sklop slapov na svetu. Slapovi Iguazu se nahajajo na tromeji med Argentino, Brazilijo in Paragavajem. Ker pa se slapove Iguazu najbolje vidi z argentinske in brazilske strani, vam priporočam, da obiščete ti dve strani slapov. Z argentinske strani imate možnost za izlet po sami reki do vznožja slapov, kar predstavlja adrenalinsko vožnjo, saj se vodiči s čolni pripeljejo do kraja, kjer pada voda. Poleg tega se lahko z argentinske strani odpravite tudi na izlet po lokalnem gozdu.

V zgornjem videu si lahko pogledate slapove- njihovo velikost ter tudi hitrost vode.

Naslednji dan sem se odpravil na brazilsko stran, kjer smo si ogledali slapove še z druge strani. Ker pa je pred mojim obiskom padla izredna količina dežja, je bil vodostaj slapu resnično velik in močan. Tako nisem imel možnosti obiska Hudičevega grla ter s tem pogleda preko samega slapu, saj je voda zalila ogledno ploščad, pa tudi vožnja po reki do samih slapov ni bila mačji kašelj.

Na zgornjih slikah so vidni mogočni slapovi Iguazu, ki smo si jih ogledali s čolnom in veljajo za najdaljši sklop slapov na svetu.

Na zgornjih slikah še pogled na slapove z brazilske strani, kjer je tudi lepo vidna ogledna ploščad, ki je bila žal skoraj do vrha zalita z vodo.
Zvečer pa smo si na brazilski strani ogledali tromejni šov, kjer so predstavljali glasbo in plese argentinske strani (tango), brazilske (samba) in pa paragvajske strani (guarania) skupaj z njihovo značilno kulinariko. Šov, ki ga je res potrebno videti.
 V zgornjem kratkem videu si lahko pogledate, zakaj samba navdušuje večino obiskovalcev.

Foz de Iguaza in Colonia

Nasledni dan je bil malo manj naporen, zato sem se na brazilski strani slapov Iguazu v mestu Foz de Iguazu posvetil ogledu tega mesta. Zame najbolj zanimiva stvar v tem mestu je bila definitivno gostilna, tipična za Brazilijo, Parillada, kjer plačaš 10 realov (približno 4 €) in potem je hrana po sistemu “vse, kar lahko poješ”  s tem, da strežejo samo hrano, pečeno na žaru. Ne rabim govoriti, da je bila ta hrana tako dobra, da sem si oblizal vseh 10 prstov in da sem se po vsem zaužitem pečenem mesu komaj premikal. Poleg hrane je bila v ceni vključena tudi neomejena količina naravnih sokov ananasa, manga in podobnih eksotičnih sadežev. Skratka nujen obisk take gostilne, če se boste nahajali na slapovih Iguazu. Po obisku Iguazuja se je moja pot v Argentini zaključevala, zato sem odletel nazaj v Buenos Aires, kjer pa sem imel na izbiro ogled tekme Boca Juniors ali pa obisk mesta Colonia v Urugvaju, ki je z ladjo 1 uro oddaljen od Buenos Airesa. Odločil sem se za ogled mesta Colonia, ki naj bi bilo kolonialno mesto, kar pa mi je na koncu bilo malo žal, vendar pa gledam na to situacijo tako, da imam sedaj vsaj en razlog več, da se ponovno vrnem v Argentino, saj si nisem ogledal vsega, kar bi si želel.
Tipična kolonialna ulica v mestu Colonia, Urugvaj.
Zastava Urugvaja.

Adios “Gaučos”

Naj za konec povem, da sem bil nad Argentinci pozitivno presenečen, saj sem bil na začetku poti, ko smo se s turistično agencijo zmenili o vseh izletih, vstopninah in letih malce skeptičen, če bo to organizacijsko preneslo, vendar so me vedno čakali 5 minut pred dogovorjenim rokom, tako da sem bil včasih jaz v zadregi, da ja ne bi zamudil.
Piše: Marko Popovič

Komentirajte!

Vpišite komentar in delite svoje mnenje z drugimi bralci. Za oddajo komentarja morate biti prijavljeni s svojim Facebook računom.