Belorusija – zadnja evropska diktatura

Država se počasi odpira svetu z ukinitvijo viz za tujce pri vstopu z letalom na mednarodnem letališču glavnega mesta Minsk. Uredba velja samo za 5 dni tudi za slovenske državljane. Je pa dovolj, če želite videti prestolnico in narediti še kak enodnevni izlet v katero od bližnjih mest.

Grad Njasviž velja za enega najlepših gradov v Evropi. Je pod zaščito UNESCA.

 

Če vstopate v državo po kopnem, kakor sem tudi jaz prišel iz Poljske, potrebujete še vizo. Na mejnem prehodu Belorusije sem po temeljiti kontroli vize in nahrbtnika vstopil v poznih jutranjih urah. Policistka me je v ruščini vprašala, če grem naprej v Rusijo ali ostanem samo v Belorusiji, z angleščino žal ne prideš daleč v tej bivši republiki Sovjetske zveze. Ko imaš belorusko vizo, je mogoče vstopiti tudi v Rusijo na severu države brez vize, saj ni prave meje med državama.

Brest in trdnjava herojev

Moja prva destinacija na potovanju je bilo mesto Brest. Mesto Brest velja za eno večjih mest Belorusije in stoji takoj ob meji s Poljsko. Njegova največja znamenitost je trdnjava, ki velja za simbol prvih bitk v času 2. svetovne vojne, tam so se bojevali vojaki Sovjetske zveze in Nemčije. Leta 1945 po končanju 2. svetovne vojne je mestna trdnjava dobila naziv trdnjava herojev.

Trdnjava herojev v Brestu je eden večjih socialističnih vojnih spomenikov v Belorusiji.

 

Znotraj trdnjave se nahaja veliko spomenikov padlim vojakom, obiskovalci vojnega muzeja se lahko seznanijo z bitkami na beloruskih tleh ali naredijo kako fotografijo z vojaškimi vozili sovjetske vojske.

Kip poguma, ki predstavlja sovjetskega vojaka.

 

Vredna ogleda je tržnica, na kateri branjevke prodajajo razne domače pridelke. Med sprehodom po tržnici sem opazil radovedne poglede ljudi, saj sta barva kože in drugačen obraz izstopala od večine obiskovalcev tržnice. Včasih so me tudi vprašali, od kod sem. Ko sem omenil Slovenijo, je redko kdo vedel, kje je oziroma se je delal da ve. Včasih je bolje kar povedati, da prihajaš iz Jugoslavije. V mestu Brest nisem začutil vsakodnevnega hitenja v službo in domov, kakor ga poznamo pri nas, ljudje so povsem mirni in ni čutiti pritiskov, čeprav si je država pridobila naziv kot zadnja evropska diktatura.

Čistoča in dobre železniške povezave

Državo je zadelo veliko sankcij Evropske unije zaradi kršenja človekovih pravic, svobode pisanja novinarjev, politike, saj je zadnja država v Evropi poleg Rusije, ki še ima smrtno obsodbo za zločine. Večina nas pozna Belorusijo po predsedniku Aleksandru Lukašenku, ki je že na oblasti od leta 1994. Belorusija velja za zelo čisto državo in prav presenečeni boste nad njeno čistočo in odnosom ljudi do narave. Zame je najčistejša država, ki sem jo obiskal do zdaj, verjeli ali ne.

Skromne lesene hiše na podeželju Belorusije. Ob obisku vasi imaš občutek, da se je čas ustavil.

 

Belorusija ima dobre železniške povezave med vsemi večjimi in manjšimi mesti, proge se prepletajo kakor pajčevina. Večinoma sem potoval z vlaki, saj se je tako dalo najhitreje premagovati številne kilometre. Država je velika po površini, večja za skoraj 10-krat od Slovenije. Vlaki ne zamujajo, v spalnik vam uslužbenec prinese sveže rjuhe, postrežejo vas s čajem in z drugimi napitki.

Kulturno ter univerzitetno mesto Gomel

V mesto Gomel sem prispel z nočnim vlakom v zgodnjih jutranjih urah na glavno železniško postajo. Mesto ni daleč stran od meje s sosednjo Rusijo in Ukrajino. Leta 1986 po eksploziji v Černobilu so tudi Belorusi v tem delu države prejeli veliko sevanja od sosede in na meji je še danes prepovedano območje za bivanje.

Mesto Gomel, ne daleč stran od ukrajinsko-ruske meje. Leta 1986 je mesto prizadelo močno sevanje zaradi jedrske nesreče v Černobilu.

 

Gomel velja za drugo največje mesto v državi in je kulturno ter univerzitetno mesto. Po mestu se prepleta veliko daljših avenij in prenovljenih stavb prejšnjega socialističnega režima. V prvi polovici devetdesetih let je Gomel, tako kot celotno Belorusijo, prizadela huda gospodarska kriza, bela kuga in hiter upad proizvodnje.

Po večini so prebivalci pravoslavne veroizpovedi. Pravoslavna cerkev v mestu Gomel.

 

Postopna oživitev se je začela leta 1996. Oblikovane so bile nove zmogljivosti, kot so primestna avtobusna postaja, ledena dvorana, centralni stadion… Obnovili so znamenitosti mesta, odprle so se nove proge trolejbusa.

Glavno mesto – Minsk

Glavno mesto države je Minsk, dvomilijonsko mesto ima pridih zahodnih evropskih mest in ni tipično socialistično mesto, kakor jih poznamo na vzhodu Evrope.  Mesto te navduši z urejenostjo ulic, stavb, parkov, predsedniške palače, trgov, cerkva, muzejev in z množico prireditev, ki jih kar ne zmanjka. V mestu je dobro urejen promet s trolejbusi, kombiji ter podzemno železnico, ki ima trenutno dve liniji v uporabi, tretja pa je še v izgradnji. V času 2. svetovne vojne je bilo mesto skoraj v celoti uničeno zaradi bombardiranja nemških vojaških letal, tako da je po vojni moralo lokalno prebivalstvo ponovno zgraditi in obnoviti mesto.

Kaloška cerkev je najstarejša zgradba v državi. Veliko mladoporočencev se odloči za poroko v njej.

 

V času mojega tridnevnega obiska prestolnice je mesto gostilo svetovno košarkarsko prvenstvo za punce do 17 let. Mesto slovi kot športno mesto. Najbolj popularen šport poleg nogometa je tudi hokej. Leta 2014 je mesto priredilo svetovno prvenstvo v hokeju v Minsk areni. Sam predsednik Lukašenko je strasten igralec hokeja. V večernih urah se je prijetno sprehajati v starem delu prestolnice, nedaleč stran se nahaja mestna hiša s katedralo in jezerom. Okrog jezera so sprehajalne in kolesarske poti, športna igrišča…

Ena večjih prepoznavnosti je Narodna knjižnica, v kateri hranijo več kot 8 milijonov kopij bibliografskih, grafičnih, besedilnih, zvočnih in jezikovnih podatkovnih arhivov. Skupna teža knjig v knjižnici je približno 20 ton. Veličastna stavba Narodne knjižnice v Minsku je kot diamant, stavba je visoka 72 metrov in ima kar 22 nadstropij.

Nacionalna knjižnica je ena glavnih modernih znamenitosti Minska. To je državna ustanova, v kateri je zgoščena tudi vsa znanstvena literatura države.

 

Zgornji del je videti kot diamant, spodnji del pa je sestavljen iz 3 nadstropij za administrativno in tehnično osebje, študente, doktorje znanosti in vse, ki jih zanimajo knjige. Z dvigalom sem se popeljal na streho stavbe, od koder sem imel lep razgled na prestolnico. Nedaleč stran od centra se nahaja Trg zmage,  na katerem stoji obelisk, posvečen padlim vojakom.

Kruta zgodovina

Belorusija ima kruto zgodovino in ne glede, kje boste potovali po državi, se ne boste mogli izogniti spomenikom padlim vojakom in civilnemu prebivalstvu. Ni ga mesta v državi, da ne bi imelo spomenika Leninu. Lenin je bil del njihove zgodovine in tega se ne sramujejo ter ne podirajo spomenikov, kakor smo bili vajeni pri nas po osamosvojitvi. Hatin je kraj, nedaleč od prestolnice, ki spominja na grozote in genocid, ki so ga zagrešili nemški vojaki v času 2. svetovne vojne. Ko se človek sprehaja in ogleduje spomenike, mu številke pobitih civilistov in soočenje s tem, kaj so ljudje preživeli, vzbudi kurjo polt.

Nedaleč stran od prestolnice Minsk se nahaja kraj Hatin, kjer se je zgodil genocid nad domačim prebivalstvom.

 

V Sovjetski zvezi je Hatin postal simbol masovnih pobojev civilnega prebivalstva, ki so jih izvršili Nemci in njihovi sodelavci. Na stotine podobnih naselij v Belorusiji je med 2. svetovno vojno delilo podobno usodo kot Hatin.

Belorusija pa je tudi dežela neskončnih ravnin, imajo več kot 10.000 jezer in bogat rastlinski in živalski svet.

Najstarejši pragozd v Evropi

Na zahodu države si je mogoče ogledati najstarejši pragozd v Evropi, Beloveška pušča. Beloveški gozd je obsežno območje pragozda na meji med Poljsko in Belorusijo v severovzhodni Evropi, del katerega je zaščiten kot čezmejni narodni park. Obsega več kot 100.000 hektarov, v njem rastejo številna drevesa in v njem živi mnogo različnih živali. Njegov simbol je zober, največja evropska kopenska žival, na območju gozda namreč živi okrog 900 primerkov, kar je skoraj tretjina vse prostoživeče populacije. Leta 1979 je bilo območje vpisano na seznam Unescove svetovne dediščine.

V Beloveškem gozdu imajo dobro poskrbljeno tudi za obiskovalce. Pri vstopu v nacionalni park nas je šofer z majhnim avtobusom zapeljal daleč v notranjost do vasi, kjer živi beloruski dedek Mraz.

Na obisku dedka Mraza. Obiskovalcem predstavijo zgodbo in način življenja sredi gozda.

 

Dedek Mraz živi v leseni hiši in obdajajo ga lesene figure iz pravljic. Vodnica po vasi nam je povedala, da ga moramo priklicati iz hiše, drugače ga ne bomo mogli videti. Morali smo napeti glasilke, da smo ga priklicali iz lesene hiške. Nagovoril nas je in vprašal, od kod prihajamo.  V skupini sem bil edini Slovenec, poleg mene so bili še gostje iz Rusije in Ukrajine. Prijetna izkušnja, ki bo zagotovo bolj všeč mlajši populaciji.

Domovanje beloruskega dedka Mraza, nahaja se v Beloruski pušči, nedaleč stran od poljske meje.

 

Belorusija se počasi odpira svetu, saj si želijo z ukinitvijo viz privabiti čim več turistov. Z odpravo sankcij in dolgoletnega staža predsednika si bo sčasoma tudi pridobila drugačen naziv in ne bo več zadnja evropska diktatura. Zame je dežela, ki si jo  bom zapomnil po gostoljubnih ljudeh, neokrnjeni naravi in lepih dekletih.

Avtor članka: Dušan Berdnik

Potopisna predavanja in potovalne informacije: www.duletravel.net

Napišite KOMENTAR članka in delite svoje mnenje z drugimi 🙂