Dolenjska – izlet po Slakovi in Pavčkovi poti

Na lep, sončen pomladni dan smo se podali na enodnevni izlet po Dolenjski, ki sta ga organizirali občina Mirna Peč in turistična agencija Kompas Novo mesto. Tokrat nas ni zanimala bogata arheološka ali zgodovinska dediščina, ampak smo se predvsem posvetili kulinaričnim dobrotam in glasbeni ter pisateljski preteklosti Dolenjske. Zjutraj smo se iz Ljubljane odpravili proti Dolenjski. Prva postaja na naši poti je bilo Trebnje, kjer so nam v Dobrotah Dolenjske pripravili obilen zajtrk s kratkim opisom glavnih kulinaričnih posebnosti.

Kratka predstavitev zajtrka in znamke Dobrote Dolenjske.

Dobrote Dolenjske

Dobrote Dolenjske so kolektivna blagovna znamka, ki vključuje 455 izdelkov in 78 ponudnikov. Za kakovost skrbi stalna strokovna komisija pod vodstvom etnologa prof. dr. Janeza Bogataja. Le izbrani izdelki dobijo certifikat, za kar morajo imeti vsaj 70% lokalnih dolenjskih surovin. Za izbrane skupine pripravljajo degustacije in pogostitve.

Dobrote Dolenjske.

Pripravili so nam številne domače dobrote: češpljevo kašo, koruzni in ješprenov kruh, maslo, tri marmelade (hruškovo, cvičkovo z roženkravtom in slivovo z orehi), obložene kruhke z zelenjavnim namazom in jelenovo salamo, jabolka, medenjake, čaj in kavo. Samo slednja ni bila z Dolenjskega, a se je pražila v bližini.

Prej…
… in potem 🙂

Olimpijski vadbeni center Češča vas pri Novem mestu

Naslednja postaja je bila Novo mesto, rojstni kraj Leona Štuklja, a si tokrat nismo ogledali glavnega trga, ki ga prenavljajo, ali muzeja, kjer hranijo bogato arheološko zbirko iz starejše železne dobe, ko je bila Dolenjska ena izmed osrednjih točk v Evropi. Naša glavna postaja je bil velodrom oziroma Olimpijski vadbeni center Češča vas.

Olimpijski vadbeni center Češča vas

Velodrom so postavili leta 1996 za potrebe mladinskega svetovnega prvenstva, a je nato neslavno propadal. Pred leti so se odločili stavbo renovirati in nadgraditi, tako da je danes v njej tudi mednarodno priznana atletska dvorana, kar je velika pridobitev ne samo za Dolenjsko, ampak za vso Slovenijo. Do lani so namreč državna prvenstva v atletiki pozimi imeli na Dunaju, v Linzu ali v Beogradu.

Posebna kolesa brez zavor in prestav za vožnjo v velodromu.

Posebej zanimiva je streha ali membrana, ki je čudo moderne tehnologije. Strehe namreč ne drži noben steber, lok ali obok, ampak preprosto zračni tlak. Za vzdrževanje strehe s tlakom skrbijo tri strojnice, ki ogrevajo prostor in vzdržujejo tlak. Vse se nadzira in ureja preko aplikacije na telefonu. Ob robu je poleg strojnic tudi agregat z gorivom za 14 dni, če bi zmanjkalo elektrike. Streha ima razpon čez 80 m, višina pa je 22,8 m.

Napihljiva membrana nad dvorano.
Vpihovalno-ogrevalni sistem nadzira temperaturo in tlak v dvorani.

Domačija Lojzeta Slaka

Tretja postaja na naši poti je bila »Slakova« domačija v vasi Mali Kal, čeprav se je rodil v bližnji vasi Jordankal. Zaradi mamine bolezni so ga mladega dali v Mali Kal k babici in dedku po materini strani (Ana Barbo) na njihovo domačijo, zato so ga klicali tudi Barbov Slak. Po letu dni so ga želeli vrniti, a ni želel nazaj, saj se je udomačil in teto vzel za mamo. Ludvik Barbo, Lojzetov stric, je znal igrati harmoniko in mlademu Lojzku se je to zelo “dopadlo”, zato je igral na skrivaj, ko strica ni bilo doma. Prva publika so bile krave in vaški fantje. Stric je sčasoma na »pušelšanku« izvedel, da Lojze igra na harmoniko, nato pa ga je spodbujal. Lojze Slak se je pogosto vračal v Mali Kal na jabolčni “štrudelj” in cviček, kar so postregli tudi nam.

 

Jabolčni štrudelj in cviček.

Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka

V Mirni Peči smo si ogledali Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, ki predstavi Slakovo življenjsko in ustvarjalno pot. Kot zanimivost, Slak se je šolal za tapetnika in sedlarja, kasneje do upokojitve pa je delal kot trgovski potnik. Čeprav je s svojim ansamblom redno nastopal doma in v tujini, si ni drznil nastopati profesionalno, saj ni želel prevzeti odgovornosti za toliko družin. Ogled muzeja se začne s 5-minutnim filmom, ki ga Slak zaključi z besedami občinstvu: »Moja energija ste vi.« V muzeju je v skladu s sodobnimi smernicami poskrbljeno za slepe in slabovidne, za gluhe in naglušne ter invalidne osebe.

Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka

 

V muzeju je razstavljen tudi interaktivni paviljon Čebelji svet, ki ga je lani Čebelarska zveza Slovenije predala v uporabo Čebelarskemu društvu Novo mesto in Občini Mirna Peč. Glavna posebnost je doživetje čebeljega sveta skozi virtualno resničnost. Ob predstavitvi paviljona so nam predstavili še delo čebel in čebelarjev, prav tako pa smo s pomočjo čebelarjev poskusili glavne vrste medu: akacijev, cvetlični, lipov, kostanjev in smrekov med. Profesionalni sommelier je nato poskrbel še za degustacijo lokalnih vin (modra frankinja in sivi pinot) in cvička, ki je nepogrešljivo vezan na Dolenjsko, hkrati pa je društvo podeželskih žena pripravilo slani in sladki prigrizek.

Interaktivni paviljon Čebelji svet.

Pavčkov dom v vasi Šentjurij

Spomenik Tonetu Pavčku.

Naša predzadnja postaja je bil Pavčkov dom v vasi Šentjurij, kjer je odraščal pisatelj in pesnik Tone Pavček. Mladi Tonček ni maral šole in si je posebej zapomnil slabo učiteljico Pavlo. Kasneje se je preselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje. Zanimiv je njegov vpis na pravno fakulteto. Ker je na dan vpisa deževalo, sam ni imel dežnika, zato se je s prijateljem Janezom Menartom vpisal kar na študij prava, čeprav je želel študirati medicino. Leta 1954 je sicer uspešno končal pravo, a ni nikoli delal kot pravnik, saj je že leto poprej soobjavil Pesmi štirih. Kmalu se je zaposlil na RTV kot novinar, a je izgubil službo, ker so mu na mizi našli pesniško zbirko Franceta Balantiča. 8. maja 1989 je na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral Majniško deklaracijo in pomembno prispeval k osamosvojitvi Slovenije.

Pavčkov dom.

Na poznem kosilu so nas pogostili v gostilni Šporar v Mirni Peči, kjer nas je pričakalo Društvo harmonikarjev Mirna Peč. Spet smo jedli in pili kot kralji, najprej odlično piščančjo obaro z ajdovimi žganci, potem teletino na žaru, svinjsko pečenko z zelenjavo, krompir, štruklje in solato, ter palačinke s skuto in jagodami za sladico.

Sprejem Društva harmonikarjev Mirna Peč.

Nasploh je bil obisk Dolenjske izjemno doživetje, pri čemer moramo izpostaviti neverjetno sodelovanje med lokalno oblastjo, turističnimi ponudniki, čebelarji, vinogradniki in drugimi. Pripravljajo dogodke in doživetja po dogovoru, od bolj akademskih ter muzejskih do bolj kulinaričnih in sproščenih. V krajih in okolici organizirajo tudi več pohodov in številne druge zanimive dogodke.

Avtor prispevka: Izidor Janžekovič

Napišite KOMENTAR članka in delite svoje mnenje z drugimi 🙂