»Tsamina mina zangalewa« je verz, ki ga je v pesmi Waka Waka (This Time for Africa) prvič prepevala Shakira na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. To naj bi bil zgodovinsko neke vrste bojni poziv oziroma v Shakirinem primeru spodbuda za nogometaše, jaz pa verz vedno slišim kot »sam enga leva«. In to mi je odzvanjalo v glavi na poti v nacionalni park Serengeti v Tanzaniji. Pa ja bomo videli vsaj enega leva.
Videli smo jih vsaj kakih 20. Speče leve, levinje z mladički, leva in levinjo med parjenjem, užaljenega leva, počivajoče leve, leve po (zebrinem) kosilu, ki – uganili ste – počivajo. Levi lahko menda spijo tudi 20 ur na dan in jih je prav težko ujeti v kakem bolj aktivnem položaju.
Levi seveda niso bile prve živali, s katerimi smo se srečali v Tanzaniji. Pravzaprav se prvi dan nismo srečali skoraj z nobeno. Zaradi slabega vremena v Etiopiji, kjer bi morali prestopati (in na koncu tudi smo), in nezmožnosti pristanka letala ter posledično dodatnega postanka v Sudanu, smo v Arusho prispeli precej pozno in si ogledali predvsem hotelsko restavracijo in sobe. Tudi sicer smo Arusho povsem spustili in se naslednje jutro odpravili žirafam in zebram naproti.
Safari v enem najlepših nacionalnih parkov Tanzanije
Safari je običajno celostni paket, ki ti ga ponudi lokalna agencija. Mislim, da je možen tudi individualni ogled nacionalnih parkov, vendar so šoferji hkrati vodniki, ki dobro poznajo gibanje živali in med seboj sodelujejo, tako da res vidiš veliko živali, ki bi jih sam težko odkril. Nacionalni park Serengeti, ki smo ga najprej obiskali, je namreč ogromen in pokriva 14.763 km² površine. Še enkrat toliko pa obsega del, ki se nahaja čez mejo v Keniji.
Že samo ime Serengeti naj bi pomenilo neskončna planjava. Izviralo naj bi iz jezika Masajev, a etimološko to menda ni potrjeno. In čeprav ima človek občutek, da se vozi po ravnini, se park v resnici razteza med dobrimi 900 do skoraj 1900 metri nadmorske višine. Temu primerne so tudi temperature, ki v njihovem zimskem (in našem poletnem) času ob odsotnosti sonca niso nič kaj prijazne. Uradno naj bi se gibale med 15 in 25 stopinjami, ampak so bile tokrat občutno nižje. Sploh ponoči oziroma proti jutru, ko nas naše lahke poletne spalke v šotorih res niso dovolj varovale pred mrazom in smo se dejansko oblekli v vse, kar smo imeli (beri tudi vetrovko).
Na safariju lahko izbereš različne možnosti spanja, seveda v odvisnosti od predvidenega proračuna. Naša izbira so bili šotori, ki nam jih je postavila naša ekipa v za to določenih kampih.
Ti so imeli zidana stranišča in vedno vsaj nekakšno možnost (največkrat mrzlega) tuširanja. Najbolj zabavno jih je bilo obiskati ponoči oziroma zvečer, ko so okrog njih ostanke hrane iskale hijene ali zebre (ne, ti campi niso ograjeni). Sčasoma ugotoviš, da te v resnici »nimajo za mar«, vseeno pa skrbno omejiš količino zaužite tekočine pred spanjem.
»Bush toilet« brez »busha«
Ko zjutraj posije toplo afriško sonce ali si celo ogledaš čudovit sončni vzhod, seveda pozabiš na vse tegobe noči in greš v lov za živalmi. Ogledi potekajo v džipih za 6 oseb, pri katerih se lahko dvigne streha (in seveda odprejo okna), tako da imaš lep pogled na živali. Avtomobila ne smeš zapuščati, razen za piknik obrok, ki ga skrbni kuharji pripravijo že zjutraj, odlični šoferji pa najdejo najbolj razgleden »piknik plac«. Včasih le 200 metrov od levov ali gepardov.
Običajno so nam pripravili riž ali testenine z zelenjavno ali mesno omako, banano ali lubenico in sok. Za večerje so se še bolj potrudili, saj so spekli celo rebrca in krompir, pripravili solato iz avokada in celo neke vrste pico. Za zajtrk pa so bile na voljo palačinke, opečenci z marmelado ali kikirikijevim maslom, sadje in seveda jajca. Vsekakor nismo bili nikoli lačni, tudi kasneje na potovanju, saj je na voljo veliko restavracij z mednarodno izbiro hrane za vse okuse.
In če se vrnemo k dovoljenjem za izstop iz avtomobila. Dovoljen je tudi »bush toilet«. Mi smo že prvi dan videli dve črni mambi in še eno menda zelo strupeno kačo ter se zelo hitro odločili, da bomo izpustili »bush« (naš šofer se je prvi dan potrudil, da je dejansko našel grm) in bo naš »toilet« kar za avtomobilom. Človek ob zaznavi teh plazečih se (in drugih) bitij hitro poenostavi stvari.
Simba, pumba in njuna druščina
Med vožnjo po prostranih planjavah smo opazovali različne vrste gazel, gnuje, zebre, žirafe, različne vrste ptic in ujed, povodne konje, opice, hijene in šakale, geparde in »pumbe«. Nasploh je res kot v Disneyjevem Levjem kralju, saj naj bi Serengeti služil za njegovo filmsko kuliso. Tudi ime »Simba« je vzeto iz svahilija in pomeni lev.
Serengeti je znan po številni populaciji teh živali, nekje med 3000 in 4000, zato jih ni tako težko ujeti v fotografski objektiv. Imeli smo srečo, da smo zmotili leva in levinjo na medenih tednih, večina drugih pa je bolj kot ne počivala. Bolj živahni so bili gepardi, ki so se pred našimi očmi zapodili v lov na zajca. Uspešen, seveda. Gotovo pa obrok ni bil dovolj velik za mamo s kar štirimi že skoraj odraslimi mladiči. Tako velik naraščaj pomeni, da gre res za super mamo.
Zanimivo je bilo tudi srečanje z leopardom (ti so precej redki, saj naj bi jih na tako velikem območju živelo okrog 1000), ki se ni popolnoma nič zmenil za nas in se mirno sprehodil do drevesa. Živali so navajene avtomobilov, drugače pa bi bilo, če bi šli iz njih. Vsekakor je privilegij, da lahko opazuješ ta tako raznolika in čudovita bitja v njihovem naravnem okolju in včasih bi kar pritisnil na gumb za pavzo in podaljšal trenutek.
Najredkejši so nosorogi. Naši vodniki so omenjali številke med 10 in 25, vendar se njihova populacija počasi povečuje. Res počasi sicer. Pri nosorogu ne moremo narediti kljukice, smo pa videli kar nekaj bivolov in pa veliko največjih izmed velikih – slonov. Zanimivo je opazovati njihovo počasno gibanje in nenehno opletanje z rilcem, ki ima več mišic kot celotno človeško telo.
Spust v osmo naravno čudo sveta in med afriška plemena
Podobno populacijo smo spoznavali tudi v kraterju Ngorongoro, ki je osmo naravno čudo sveta in svetovno znana kaldera. Gre za največji neaktivni vulkan (ki ni napolnjen z vodo), čigar stene se dvignejo več kot 600 metrov visoko, sama površina kraterja pa je 260 km2.
V kalderi živi več kot 120 živalskih vrst sesalcev, ki predstavljajo eno največjih (če ne celo največjo) koncentracij živali v Afriki. Zaradi dobrih pogojev se namreč živali tam ne selijo (pa tudi zaradi strmin sten vulkana😊). Zaradi večje količine vode je tam še več ptic, med drugim veliko flamingov in žerjavov. Videli smo tudi noje in še vedno nismo ugotovili, kako se reče samici noja – nojevka, nojica, nojka, ona-noj? 😊
Celinski del našega potovanja smo zaključili ob jezeru Eyasi na obrobju kraterja Ngorongoro. Gre za manj turistično jezero, ob katerem živi več kot deset različnih plemen. Med njimi so Datoge, poljedelci in živinorejci, ki so izurjeni v izdelovanju kovinskih izdelkov (res so v nekaj minutah iz žeblja naredili puščico), ter Hadzabe, eno zadnjih plemen na svetu, ki še ohranja tradicijo lova in nabiralništva. V Tanzaniji naj bi jih na tradicionalni način živelo okrog 400, njihov izključno pogovorni jezik pa ni del nobene jezikovne skupine.
Hadzabe so nas ob sončnem vzhodu vzeli s seboj na lov in kljub topotajoči skupini nerodnih turistov za sabo jim je uspelo uloviti nekaj ptic. Ker je šlo za manjši ulov, je ta pripadal lovcem za zajtrk. Neverjetno hitro so zakurili ogenj, spekli ulov in ga tudi pojedli. Če bi ulovili kaj večjega, bi bilo to za celo skupnost. Tovrstni turistični obisk je dvorezen meč, ki bi si zaslužil poseben članek, kljub vsemu pa je bilo srečanje z njimi konec koncev zelo zanimivo in celo dokaj pristno.
To bi težko rekli za Masaje, ki so seveda najbolj znano nomadsko in pastirsko ljudstvo v Tanzaniji. Očitno so postali neke vrste blagovna znamka, saj se je tudi njihova populacija v zadnjih 30 letih potrojila. Z njimi smo se srečali med vožnjo med obema nacionalnima parkoma (v samih parkih ne smejo več živeti), saj so s svojimi čredami krav, koz ali ovc v obveznih pisanih karirastih oblačilih (največkrat rdečih) izstopajoča posebnost prostranih planjav. Niso nujno zelo visoki, so pa res vsi obritih glav, vključno z ženskami, ki svojo lepoto poudarijo še z veliko nakita. Največkrat smo jih videli ob cesti, kjer so prodajale divji med.
Sam obisk masajske vasi je marketinško dodelana strategija. Turisti najprej zaplešejo z Masaji, nato si ogledajo njihove koče in obiščejo vaško šolo s skrinjico z napisom »donacije«, nato pa vsak dobi svojega vodnika za sprehod po tržnici z noro zasoljenimi cenami (kljub obveznemu barantanju). Njihova priljubljenost verjetno botruje tudi temu, da gre veliko Tanzanijcev (tudi ne-Masajev) na »sezonsko delo« na turistične destinacije, kot je npr. Zanzibar, kjer se po plaži sprehajajo v obveznih karirastih tunikah in seveda prodajajo »pristne« masajske izdelke.
Zanzibar – otok začimb
Kljub svoji izraziti turistični naravnanosti je Zanzibar prijeten otok, sploh zunaj sezone ali v »koronskih časih«, ki odvrnejo kar nekaj obiskovalcev.
Stari del glavnega mesta Stone Town, tudi Unescova svetovna kulturna dediščina, s svojo arhitekturo in vonjem po začimbah takoj razodene, da so se tam v različnih časih nastanile različne kulture – evropska, arabska, indijska in afriška. Skozi zgodovino je nosil status pomembnega trgovskega središča – z začimbami in žal tudi s sužnji. Njegov najbolj znani prebivalec je bil Freddy Mercury.
Najstarejši prebivalci so orjaške želve na otočku Prison Island, ki so jih dobili v dar od guvernerja Sejšelov. Otoček ni nikoli služil kot zapor, ampak kot karantena v času rumene mrzlice, drugo polovico otoka pa so uporabljali kot luksuzno počitniško letovišče.
Danes je letovanju namenjen predvsem severni del otoka, kjer sta plaži Kendwa in Nungwi posejani z urejenimi in lahko tudi zelo luksuznimi počitniškimi kapacitetami. Vas Nungwi je tudi ribolovno središče, saj je poleg začimb (in odličnega sadja) Zanzibar še vedno bogat z ribami in pravi raj za ljubitelje morske kulinarike.
Pa tudi za tiste, ki si poleg plaže želijo aktivnega dopusta, saj je mogoče izbrati vse mogoče izlete, od plavanja z delfini (beri: s čolnom loviš delfine in se vržeš mednje, ti pa na svojo srečo pred temi s čolnov padajočimi turisti hitro odplavajo v globino), ogleda koralnega grebena, kjer se približaš domnevnemu otočku Billa Gatesa, do plavanja z želvami in različnih vodnih športov.
Lahko pa samo uživaš v čistem morju in se na lepi beli plaži vživiš v gesli otoka »Hakuna Matata« (Brez skrbi) in »Pole, pole« (počasi, počasi). Sonce na tisti strani otoka »pade« v morje, zato se nadaljuje serija čudovitih afriških zahodov. Po moji nepreverjeni in neznanstveni teoriji so afriški vzhodi in zahodi nekaj posebnega z neponovljivimi odtenki oranžne in rdeče. Morda pa je to zaradi kulise, ki je, kot navsezadnje povsod po svetu, enkratna.
Avtorica članka: Nataša Kogej
