Otočje sredi Atlantskega oceana – Azori

Kljub temu da so Azori odmaknjeni in majhni, igrajo v Evropi pomembno vlogo. Že v 19. stoletju so ugotovili, da se anticiklon, ki nastane nad Azori, v nekaj dneh pojavi nad Evropo. Azori nekako določajo, kakšno bo vreme pri nas.
Azori (portugalsko Açores) so otočje sredi Atlantskega oceana, od portugalske obale oddaljeni 1500 km, od kanadske 1925 km. Arhipelag devetih večjih in manjših otokov se razprostira v dolžini 600 km v smeri od SZ proti JV in je na stičišču treh največjih tektonskih plošč. Podnebje je oceansko, z milimi zimami in ne pretoplimi poletji (pod 30 stopinj Celzija). Dosti je padavin, zato je vegetacija bujna, ponekod kar tropskega videza. Na devetih otokih v skupni velikosti dobre desetine Slovenije živi približno četrt milijona ljudi, največ portugalskega porekla. Prebivalci se ukvarjajo večinoma s poljedelstvom, še posebej s pridelavo ananasa, tobaka in čaja, ter govedorejo, mlečno industrijo in ribolovom ter turizmom, ki v zadnjem obdobju postaja vse pomembnejši dejavnik.
Najino potovanje je trajalo 18 dni. S pripravami na pot sva pričela že v zimskih mesecih. Najprej sva kupila turistični vodnik po Azorih, prebrala veliko člankov o otokih, nato pa sredi januarja rezervirala letalski karti. Rezervacija je zahtevala pravo logistiko, saj sva se morala najprej odločiti, katere otoke bova obiskala, preveriti ladijske povezave med nekaterimi otoki in časovno uskladiti letalske in ladijske povezave med petimi otoki. Vse potrebne rezervacije sva urejala nekaj ur. Najem avtomobilov sva uredila pred odhodom, izkušnje z avtomobili pa so bile precej različne. Ceste na Azorih so dobro vzdrževane, prometa je v glavnem malo. Cene hrane in pijače na Azorih so nizke, zelo ugodne so tudi cene prenočišč.
Flores ali otok rož

Flores ali otok rož je otok čudovite lepote, odkrit v 15. stoletju.
V centralnem delu se nahaja najvišji vrh Morro Alto (914 m). V bližini sta v vulkanskih kraterjih čudoviti jezeri, nastali pred 3000 leti, Caldeira Funda in Caldeira Rasa. Obala je razčlenjena s klifi. Delujočih vulkanov ni več, še vedno pa prihaja do potresov. Otok je od leta 2009 na UNESCOVI listi zaščitenih območij. Gora Rocha dos Bordões je od leta 2010 Narodni park.
Na splošno poteka življenje na otokih mirno, brez vsake naglice. Kljub temu da je podnebje oceansko, velikokrat oblačno, megleno in deževno, sva imela sončno vreme. Letališče na Floresu je majhno, prav tako je majhen tudi Santa Cruz das Flores, v bližini katerega je letališče, kjer sva prevzela avto. ​Bila je nedelja, zaradi cerkvene procesije je bilo v mestu veliko ljudi.

Še istega dne sva prevozila velik del otoka in popoldne odšla v naselje Aldeia da Cuada v bližini naselja Ribeira Grande, kjer sva imela najeto hišico. Teotonia in Carlos Silva sta obnovila staro naselje, ki je bilo po emigraciji prebivalcev v 60-ih letih 20. stoletja v Ameriko prazno in zapuščeno. V starih kamnitih hišah se zlivata rustikalna preteklost in moderna sedanjost. Naselje je pod regionalno zaščito Azorov kot zgodovinski, arhitekturni in okoljevarstveni spomenik. Zdi se, da se je čas tukaj ustavil; če bi lahko, bi kar ostala. V naselju je restavracija, lahko pa se odpelješ v bližnji Ribeira Grande, kjer je tudi nekaj restavracij in majhna trgovina (kruh za naslednji dan je treba naročiti), v kateri dobiš veliko pomembnih informacij o otoku. V trgovini nama je prodajalka povedala, da je možno obiskati sosednji otok Corvo. Obiskala sva nekaj najlepših predelov otoka: slapove Poco da Alagoinha (na otoku je okoli 20 slapov, ki padajo tudi z višine 300 metrov, nekateri kar v Atlantik), mesti Fajãzinha in Lajes das Flores, goro Rocha dos Bordões, jezeri Caldeira Funda in Rasa ter vulkansko plažo Faja de Lopo vaz (pešpot v eno smer traja 45 minut).

Po napornem dnevu sva si v domači gostilni Costa Occidental v bližnjem Ribeira Grande privoščila morsko večerjo, ki je bila za naše pojme in glede na to, kakšne dobrote sva jedla, poceni. Naslednji dan je bil tipično atlantski, deževen in vetroven. Odpeljala sva se v Santa Cruz, kjer sva imela organiziran izlet na sosednji otok Corvo (rezervirala sva ga že prejšnji dan). S hitrim čolnom, ki je odpeljal skupino dvajsetih ljudi, smo ob čudoviti in razčlenjeni vzhodni obali Floresa pluli proti severu otoka. Plovba ob obali je bila zaradi pogleda na klife zelo zanimiva, zapluli smo v notranjost votlin ob obali, v katerih smo občudovali temno modro morje in bele stene. Sledila je razburljiva plovba preko precej razburkanega Atlantika na Corvo. Vožnja do Corva je trajala približno uro in četrt.

Mirni in prijetni Corvo

Corvo je nastal iz vulkana Monte Gordo pred 730.000 leti. Na otoku je pred 430.000 leti izbruhnil vulkan, ki je ustvaril krater z imenom Caldeirão (širok 2000 metrov in globok 300 metrov) . Danes je krater poraščen, v njem so jezerca, povsod se pasejo krave. Na Corvu je manjše letališče, najlažje pa je otok dosegljiv s hitrim čolnom, ki vozi s Floresa. Ker je vreme zelo nepredvidljivo, se je pametno vrniti še isti dan, saj se sicer lahko zgodi, da na otoku neprostovoljno ostaneš nekaj dni. Na otoku je nekaj deset avtomobilov, nekaj restavracij, pošta in supermarket. Ena sama cesta vodi v notranjost do vulkana, do katerega te lahko odpeljejo z avtom ali greš peš (2–3 ure). Največje mesto, če temu lahko tako rečemo, je Vila do Corvo, ki ima le nekaj nad 400 prebivalcev.

Do Caldeirãa na vrhu otoka naju je s kombijem odpeljal domačin in tako zaslužil nekaj evrov. Krater je bil še v oblakih, ki so počasi izginjali. Začela sva se spuščati v notranjost kraterja, poraščenega z mehko in na mnogo mestih ugrezajočo travnato podlago, ponekod močno prepojeno z vodo. Ob spustu na dno kraterja je megla povsem izginila in pokazalo se je modro nebo. Bilo je čarobno, mirno in tiho. Hodila sva mimo majhnih jezerc na dnu kraterja in se povzpela na vrh na drugi strani ter krater prehodila po robu. Odprl se nama je pogled na širni Atlantik, ki mu ni bilo videti konca, saj sva bila nekje na sredini med Evropo in Severno Ameriko. Nenadoma sva v morju videla kite, ki so mirno plavali ob otoku. Na žalost sva se morala vrniti do pristanišča (hoja navzdol je trajala približno uro in tri četrt), od koder smo se vrnili na Flores.

Modri otok- Faial

Faial, Modri otok, je svoje ime dobil zaradi modrocvetočih hortenzij, ki so jih z Japonske leta 1799 v največji meri prinesli prav na Faial. ​Vožnja s Floresa na Faial z manjšim Satovim letalom je trajala le 35 minut. Prevzela sva avto in se s prijaznim lastnikom najete hiše, ki naju je pričakal na letališču, odpeljala na drugo stran otoka, do Ribeira Funde (vožnja je trajala približno 30 minut). Vreme je bilo sončno, kar sva izkoristila za ogled kraterja Cabeco Gordo v bližini najine hiše. Po obrobju kraterja vodi 2–3 ure (8 km) trajajoča pešpot, ki poteka na nekaterih mestih med grmovji cvetočih hortenzij. Z ene strani poti gledaš v krater, z druge pa v Atlantik. Večina turistov se pripelje le do kraterja, naredi nekaj fotografij in gre naprej. Le malo nas je bilo, ki smo prehodili celotno pot okoli kraterja.

Ko sva se proti večeru vračala v svoj apartma, sva občudovala Pico, najvišji vrh Portugalske, ki se nahaja na sosednjem istoimenskem otoku. Ta dan se je vrh Pica kazal v vsej svoji lepoti, saj je večinoma obdan z meglicami. Lastnik najine hiše ima v lasti več obnovljenih starih azorskih hiš. Vsako jutro naju je pred vrati čakala košara, v kateri so bile dobrote (svež kruh in jajca, domača marmelada in maslo, sok …), zvečer pa sva lahko zaplavala v domačem bazenu .
Naslednji dan sva se odpeljala na ogled polotoka Capelinho, kjer sva si ogledala muzej, v katerem je prikazan nastanek polotoka. V bližini je zelo lep svetilnik. Sprehod po vulkanski pokrajini, ki je bila še nekaj desetletij nazaj vroča in nedostopna, je nekaj posebnega. Prve zelo odporne rastlinice že poganjajo in v prihodnosti jih bo vedno več. Povzpela sva se tudi na bližnji vrh in ugotovila, kako težko se je vzpenjati po vulkanskem pesku.

Pozno popoldne sva se odpeljala do Horte in v znani restavraciji Peter’s Cafe pojedla sendvič Azri in čokoladne palačinke ter spila obvezni džin s tonikom. V marini sva si ogledala grafite, naslikali so jih številni morjeplovci, ki so se ustavili v pristanišču med plovbo po Atlantiku med Evropo in Severno Ameriko. V bližnji turistični poslovalnici sva za naslednji dan rezervirala ogled kitov. Tretji dan na Faialu sva se ponovno odpeljala proti Horti. Med potjo sva si ogledala majhen, vendar zelo lep botanični vrt (Jardim Botanico do Faial) s karakterističnimi azorskimi rastlinami. V Horti sva se vkrcala na ladjo, ki nas je peljala na približno triurni ogled kitov in delfinov. Izlet je bil zelo dobro organiziran in voden. Videli smo kar nekaj kitov in ogromno igrivih in nagajivih delfinov, ki so v jatah spremljali ladjo, jo prehitevali od spodaj, po levi in desni. Na izletu sva spoznala nekaj ljudi, s katerimi smo se pozneje še srečevali na drugih azorskih otokih.

Ne zamudite tudi drugega dela potopisa. 

Filip in Janja Simoniti

Komentirajte!

Ste že kdaj obiskali katerega od Azorskih otokov? Kateri pa je bil vam najbolj všeč?