Letos smo za naše družinsko potovanje izbrali potovanje z letalom, in sicer smo se odpravili na raziskovanje Sicilije. Otroka sta prvič v življenju potovala z letalom, zato so občutki nihali med navdušenjem in strahospoštovanjem.
Počitniško vzdušje se je pričelo
Našo pot smo pričeli na letališču Marco Polo v Benetkah, od koder smo poleteli proti Catanii, ki nas je sprejela s temperaturo 34 stopinj Celzija.
Pred nami je bila faza prevzema osebnega vozila, ki smo ga naročili že ob rezervaciji letalske karte. Ker smo bili deseti v čakalni vrsti, smo zavili v klimatizirano restavracijo s ponudbo lokalne hrane “street food” po dostopnih cenah. Bili smo pozitivno presenečeni, saj nam je strežaj natančno predstavil tipične sicilijanske jedi iz njihove ponudbe. Izbrali smo: Arancina Palermitana in Focaccia di Corleone. Namesto Coca Cole imajo Mole Colo in odlične gazirane pijače z vodo izpod Etne.
Vožnja po Siciliji
Medtem je bil avto pripravljen za prevzem. Že pri prvi vključitvi v promet sem ugotovila, da se le ta odvija po načelu “kdor prvi pride, prvi melje”. Stanje na cestah je precej kaotično. Istočasno se na precej ozki cesti, ki je zožena zaradi ob cesti parkiranih vozil, z obeh smeri vključuje vozilo: na levi skuter, desno pa avto, katerega sprednji del moli na cesto tako, da ga je potrebno obvoziti. Zadaj je vozilo z mikro varnostno razdaljo, ki ti vzbudi občutek, da se stopnja usposobljenosti šoferja meri z najmanjšo možno varnostno razdaljo.
Kasneje se je celo pripetilo, da se je v križišču poleg dveh vozil, ki sta se vključili z neprednostne ceste, za njima vključil na cesto še konj z jezdecem. Opažam, da se vsaka situacija kar nekako izide, čeprav ima voznik med vožnjo občutek, kot da bi igral tombolo. Tudi nestrpnosti ni zaznati. Pri vseh zastojih in ustavljanju vozil sredi ceste trobljenja skorajda ni.
Prvi stik z domačini
Od letališča smo se podali proti našemu prvemu postanku Aci Trezza – kraj na Riviera dei Ciclopi. Zaradi neprespane noči je bilo smiselno, da poiščemo umirjen kraj ob temni modrini Jonskega morja. Žeja nas je povlekla do prvega kioska z osvežilnimi limonadami in napitki iz sadja. To je bil naš prvi stik z domačini – lokalnimi prebivalci.
Sama dobro razumem italijansko in tudi znam kaj povedati. Ampak tokrat nisem razumela. Razložila sem, da smo prvič na Siciliji in se šele privajamo na “sicilijanščino” s skrito željo, da bi gospod govoril bolj počasi. Pa mi je v svojem dialektu, v katerem se zdi, da se zadnje zloge besed kar požre, odvrnil:” Noi non siamo Italiani, siamo Siciliani.” Kar v prevodu pomeni:“Nismo Italijani, smo Sicilijanci.” Oglasila se je italijanska turistka, da tudi Italijani komaj razumejo govorico Sicilijancev.
Gospod je zagrabil priložnost, da nam za žejo ponudi nekaj drugačnega: naj poskusimo limonado s soljo. In res je hladna pijača lepo stekla po grlu. Čutila se je kislost limone in slan okus. Dobro, sol je kot elektrolit morda smiseln dodatek, a sem kasneje ugotovila, da je sledila še večja žeja. Pogasilo jo je pivo – dobri stari Birra Moretti.
Prvi vtis o domačinih: prijazni in pripravljeni gostu ponuditi najboljše, razložiti posebnost sicilijanske jedi ali druge značilnosti, a vendar v svojem narečju ali v močno popačeni angleščini.
Aci Trezza
V Aci Trezza smo našli lepo urejen plažni prostor, narejen iz gradbene konstrukcije na obali, ki sicer zaradi narave reliefa in vulkanskega kamenja ne bi nudil možnosti za plažo.
Aci Trezza je čudovit obmorski kraj in sprehodili smo se proti centru, kjer so organizatorji pripravljali oder za večerno zabavo. Zaželeli smo si sladoleda, na koncu pa našli le sicilijansko granito. Seveda smo naročili vse okuse: jagoda, mandelj, pistacija, čokolada – postreženo v sladkem pecivu – briošu.
Ob prihodu v rezervirano nastanitev nas je upravnica prijetno presenetila. Izročila nam je štiri bone za kosilo na zgornji postaji gondolske žičnice na vulkanu Etna. Lastnik apartmaja prejme bone za obrok, ki jih podari gostom, ko jim predstavi izlet z gondolo na Etno in še naprej do višine 2.750 n.m.v. z jeepi. Sodelovanje med sobodajalci in ponudniki storitev ogleda vulkana Etna se je izkazalo kot dobra praksa.
Taormina in čudovita okolica
Naslednji dan smo se odpravili proti mestu Taormina, ca.52 km oddaljeno od naše namestitve. Med potjo smo opazovali dim, ki se je vztrajno dvigoval nad Etno. Vstop v Taormino je precej zahteven. Cesta je strma, ozka in polna vozil vseh vrst: od kombijev, osebnih avtomobilov, motorjev, skuterjev. Parkirali smo na zasebnem parkirišču v bližini glavne avtobusne postaje, kjer nas je hitro nagovoril agent za celodnevno možnost neomejenih voženj z “open top bus” na različne lokacije. Na tem busu je vsak sedež opremljen s slušalkami, preko katerih je vsaka panoramska vožnja vodena. Izbrali smo karto, ki poleg neomejenih voženj v okolici kraja Taormina omogoča obisk dveh zanimivih lokacij: Castelmola, Savoca in Forza d’Agrò.
Takoj smo se vkrcali in se odpeljali v kraj Castelmola, ki leži na 529 m.n.v., kar je pomenilo vzpon za kar 329 m iz Taormine, ki ima 204 m.n.v.. Castelmola ponuja odličen razgled na vzpetino, iz katere se kadi (pa ni Etna), in na čudovito Taormino.
Preizkusili smo vino z okusom mandljev in si privoščili zelo okusen sladoled. Za tipično sicilijansko sladico canolli pa je bilo prevroče.
Privabila nas je trgovina s suvenirji. Gospa me je prijazno nagovorila, naj sinu kupim set vulkanskih kamnin. To ravno ne, ampak v oči mi je padla lepo izdelana keramična Trinacria. Nekako sem si želela ta spominek. Trinacria je simbol Sicilije in je sestavni del zastave. Predstavlja obraz boginje Medusa s tremi nogami, ki so v kolenu pokrčene, kar predstavlja gibanje – rotacijo; namesto las so žitni klasi in kače.
Po uri postanka v kraju Castelmola je bus naznanil odhod. Odpeljali smo se proti obali Isola Bella.
Žal nismo imeli časa za kopanje, saj se je bližal odhod avtobusa v vasico Savoca – prizorišče enega od prizorov znamenitega filma Boter.
Pot smo nato nadaljevali v Forza d’Agrò s čudovitim parkom in razgledom. Pavza je trajala zgolj 30 min., zato se v mesto nismo podali. Ovekovečili pa smo čudovit razgled na obalo. Na koncu dneva smo si privoščili še večerni sprehod po ulicah Taormine.
Obisk vulkana Etna
Naslednji dan smo se že zjutraj vsi navdušeni odpravili iz apartmaja, saj je bil naš tokratni cilj obisk vulkana Etna. Od našega apartmaja do kabinske žičnice Funivia dell’Etna smo se vozili ca.35 minut. Pot nas je sprva vodila skozi bujno rastje (brnistra in drevesa z belimi paličastimi cvetovi). Potem skozi borov gozd, dokler ni bujno rastje nadomestila črna kamnina. Parkirali smo že pri prvi postojanki in se peš odpravili na Krater Silvestri 1.900 m.n.v.
Pred nakupom karte so k nam pristopile informatorke in prijazno ponudile različne opcije, od trekinga z vodnikom do vožnje s štirikolesniki. Izbrali smo vožnjo z gondolo in dalje avtobus, ki nas je pripeljal do končne višine 2.750 m.n.v. Tam je skupino prevzel vodič in nas odpeljal do mesta nad aktivnim delom vulkana, kjer je še dovolj varno, pod nami so bile vidne sveže temno obarvane lise ostankov lave, ki je nastala pred tremi tedni.
Vodič je v angleškem jeziku povedal ogromno zanimivih informacij. Eden od gostov je vprašal, ali je možno pričakovati vulkansko aktivnost. Simpatični vodnik je imel “walkie talkie” in s humorjem pokazal nanj, da imamo srečo, ker našega vodiča Etna predhodno obvesti, kdaj bo izbruhnila.
Ob vrnitvi je sledil še en postanek. Kratek vzpon na krater, ob katerem je moč občutiti, da je notranjost zemlje zares vroča. Iz majhnih odprtin puhti vroč zrak kot iz lonca, v katerem vre. Moža je zanimalo, kako to, da te energije ne uporabijo. Vodič je pojasnil, da taki viri ugasnejo v roku desetih let, kar pomeni, da se v tako kratkem času investicija ne bi povrnila.
Naša izkušnja z obiskom Etne je bila izjemna. Zelo smo uživali. Kako so se nadaljevale naše počitnice, pa preverite v naslednji številki e-revije Potnik.si.
Avtorja članka: Primož in Tjaša Zorko
