Z malce mešanimi občutki sem se za prvomajske praznike s prijatelji odpravila na potovanje v Iran. Glede na to, da je raziskovanje novih krajev pravzaprav tudi moj poklic, sem se nanj kar dobro pripravila že doma. Na internetu in v raznih vodnikih sem veliko prebrala o tej skrivnostni deželi in si v knjižnici izposodila kar nekaj knjig. Kljub temu me je dežela vseeno prijetno presenetila.
Kaj vzeti in kaj pustiti doma? Zaradi alkohola do 5 let zapora in 74 udarcev…
Že samo pakiranje mi je vzelo precej več časa kot ponavadi; kljub napovedanim visokim temperaturam je bila moja garderoba sestavljena iz ohlapnih temnih oblačil z dolgimi rokavi, rut in šalov ter zaprtih čevljev. Kozmetični kovček je bil seveda brez ličil in obvezno je bil odstranjen lak za nohte. Pomisleke smo imeli tudi glede samega fotoaparata; ali vzeti »trotelj kamero« ali si lahko dovolimo in s seboj odnesemo malo večji fotoaparat z dodatnimi objektivi. Pričakovali smo natančen pregled prtljage in nas samih. Seveda na alkohol tudi pomislili nismo.
Po pristanku letala v Teheranu smo si ženske že v letalu nadele rute, si skrbno popravile vsak pramen las, da ne bi pokukal izpod rute in nam na meji povzročil težave. Vstopne vizume smo si uredili že na ambasadi v Ljubljani, vseeno pa smo pred carinskim okencem iskali tiskovine, ki naj bi jih izpolnili pred vstopom v državo. Na presenečenje vseh tega ni bilo in vstop je potekal kar se da hitro, brez dodatnih vprašanj in pregledov in na koncu s prijaznim pozdravom carinika, ki nam je zaželel prijetno bivanje v Iranu. Ko smo čakali na prtljago, nas je zbodel napis o prepovedanem vnosu alkohola v državo; ob nespoštovanju je zagrožena kazen od 8 mesecev do 5 let zapora in 74 udarcev. Ta napis nas je kljub pozni uri popolnoma prebudil in bili smo hvaležni sami sebi, da v naših torbah ni bilo alkohola. Brez kakršnekoli kontrole smo zapustili letališče, ženska, ki je delala na rentgenu, pa je zavzeto brala svojo knjigo in se ni zmenila za potnike, ki smo zapuščali letališče s svojo prtljago. V zgodnjih jutranjih urah smo prispeli v naš
hotel v Teheranu in si privoščili le nekaj ur spanja, saj nas je že kmalu čakal
ogled prestolnice.
Teheran – onesnažen zrak, podiranje stereotipov, ženske so tukaj moderne, izobražene…
je prvi stereotip in kasneje so se podirali kot domine v vrsti; ženske v Iranu
so moderne, izobražene, spoznajo se na modo in želijo biti videti privlačne in
zapeljive.
Teheran, največje in glavno mesto Irana, ima izredno onesnažen zrak. Po nekaterih podatkih zaradi bolezni, ki so posledica onesnaženega zraka, umre 27 ljudi na dan. Mi tega občutka zares nismo imeli, prav tako nobenih problemov pri prečkanju cest. Za tisti dan smo Teheran vzeli za svojega in v njem poizkušali uživati. Je mesto muzejev in največjega bazarja na Bližnjem vzhodu.
Največ lepotnih operacij, ženske še vedno manjvredne in zapostavljene
Iran je ena izmed držav, kjer opravijo največ lepotnih operacij. Imajo vrhunske lepotne kirurge, operacije so razmeroma poceni in iz vsega arabskega sveta hodijo moški in ženske na najboljše iranske klinike. Predvsem so priljubljene operacije nosov. Na ulicah smo videli ogromno ljudi s prelepljenimi, majhnimi nosovi.
Žal pa se tudi v praksi še vseeno kaže manjvreden, zapostavljen položaj žensk v iranski družbi. Moški se lahko poroči s štirimi ženami in ima neomejeno število začasnih žena ter se loči brez vzroka, kadar si to zaželi. Ženina želja po ločitvi je prepovedana. Glede na iransko pravo je žensko življenje vredno polovico moževega, žensko pričanje na sodišču pa je polovične veljave v primerjavi z moškim pričanjem. Prav tako ženske še zmeraj potrebujejo moževo dovoljenje za potovanje in delo. Skrbništvo ob ločitvi, ki jo je seveda predlagal moški, po otrokovem sedmem letu avtomatsko pripada očetu. Trinajstletno dekle je lahko obsojeno za kaznivo dejanje, fantje pa so odgovorni za enako dejanje pri petnajstih letih. Na srečo pa se družba počasi le spreminja. Iranske ženske prevzemajo svojo družbeno vlogo v državi. Danes pomenijo že večinsko populacijo na univerzah. Vrata v takšen, ženskam boljši, svet jim je prav gotovo odprla Shirin Ebadi, Nobelova nagrajenka boja za pravice žensk. Je le ena izmed mnogih kapljic, ki počasi postajajo čedalje večji potok, reka, ki je kmalu ne bo moč ustaviti in utišati.
Shiraz – mesto vrtnic, pesnikov, literature in vina; razglednica Ljubljane
Persepolis – ruševine antičnega mesta; puščavski Yazd – ograje iz blata
Naslednji dan nas je čakal že težko pričakovan ogled Persepolisa, ruševin antičnega mesta, ki ga je uničil kdo drug kot eden najboljših antičnih vojskovodij, Aleksander Veliki.
Bili smo že na polovici našega kratkega potovanje. Pred nami je bil še ogled puščavskega mesta Yazd z ozkimi uličicami, ki vodijo med visokimi ograjami iz blata, za katerimi se skrivajo prelepi vrtovi in veličastne rezidence. Mesto je poznano tudi po prekrasni Petkovi mošeji in Templju ognja, ki so ga postavili zoroastrijani, ki verjamejo v enega boga in štiri elemente, najpomembnejši element zanje pa je ogenj. Za konec dneva smo obiskali še Stolp tišine, kamor so zoroastrijani pokopavali umrle. Zares veličasten konec dneva, ki smo ga začinili v eni izmed tradicionalnih slaščičarn in čajnic, po katerih je mesto tudi poznano.
Udobni in poceni busi
Esfahan – drugi največji trg na svetu z enim najlepših bazarjev
Dežela 1001 noči, prijaznih in gostoljubnih ljudi, ki se prebuja
Teden je hitro minil in utrujeni, vendar presenečeni in polni novih spoznanj, smo se morali vrniti domov. Iran je dežela izredno prijaznih in gostoljubnih ljudi, ki so veseli vsakega stika s tujci in ki želijo, da bi svet spoznal, da Iran ni zaprta, konservativna muslimanska država, polna prepovedi in pravil, ampak država, ki se prebuja in želi postati napredna demokratična velesila.
Obiskali smo le majhen košček te obmorske države na Bližnjem vzhodu, ki je bila do leta 1935 poznana kot Perzija. Iran meji na kar sedem držav in meri 1.648.000 km2, v njem pa živi 80 milijonov prebivalcev, ki so v glavnem muslimani – šiiti. Skriva še ogromno zakladov, zato smo sklenili, da se tja zagotovo še vrnemo in odkrijemo še ostale dele te pravljične dežele 1001 noči.
Piše: Damjana Račič
