V prejšnji številki e-revije Potnik.si ste lahko prebrali, kako se je začelo naše družinsko potovanje po Siciliji, sedaj pa si lahko preberete, kako smo nadaljevali svojo pot po obisku Etne.
Gola dell’Alcantara in Giardini-Naxos
Z Etne smo sestopili dovolj zgodaj, da nam je ostal čas še za obisk soteske Gola dell’Alcantara. Alcantara je reka, ki zvira na južni strani Monti Nebrodija in se izliva v Jonsko morje pri Capo Schiso v kraju Giardini-Naxos. Reka je dolga 52 kilometrov. Ime Alcantara je arabskega izvora in se nanaša na most iz rimskih časov, ki so ga našli Arabci.
Reki Alcantara je strugo izdolbla lava. Nastale so fascinantne stene soteske. Rečni tok je ravno pravšnji za kopanje, vsaj v juniju je tako. Ob našem prihodu na parkirišče nas je nagovoril zabaven informator in nam izročil letak s ponudbo soteske: canyoning, body sailing, river trekking ali samo kopanje, ki stane 8 EUR/osebo. Dostop do soteske je možen le z dvigalom.
Ker se radi kopamo, se tudi v tem dnevu nismo odpovedali plavanju v Jonskem morju. Poiskali smo plažo v bližnjem kraju Giardini-Naxos.
V mestu čutiš (verjetno zaradi arhitekture), da je v preteklosti ta kraj pripadal grški provinci. Plaža je peščena. Morje pa z globoko modrino nudi užitek pri plavanju z razgledom na Etno in Taormino ter Castelmola. Lepo je bilo opazovati obe mesti na vzpetinah iz morske perspektive. Lahko rečemo, da smo bili v istem dnevu na višini od 2.750 m.n.v. do morske gladine.
Raziskovanje zgodovinskih mest
Ta dan je bil namenjen raziskovanju zgodovinskih mest. Sirakuze so starogrško zgodovinsko mesto in rojstni kraj Arhimeda.
Najprej smo obiskali arheološki park Neapolis, v katerem so čudovite naravne jame, med katerimi izstopa Dionizijevo uho, grški in rimski amfiteater, Arhimedova grobnica.
Temperatura zraka je strmo naraščala vse tja do 38 stopinj Celzija zato smo se odpravili na otok Ortigia, ki je s kopnim povezan preko mostu. Parkirali smo in se v raziskovanje otoka podali peš. Želeli smo priti do plaže, a glej ga zlomka; povsod obzidje. Okrepčali smo se v senci ulične prodajalne s prigrizki ob slastnih arančinah različnih okusov in hladni pijači. Tudi na polotoku Ortigija se je izkazalo, da sleherni prebivalec z nasmehom in pristnim gostoljubjem sprejema turiste. Ker si lačen ful drugačen, so se nam ob polnih želodcih misli vendarle uredile, da smo preko navigacije le našli “Spiagetto” – plažico.
Pred njo nas je presenetil ograjen vrt s širokim urejenim vodnjakom – kar je naravni sladkovodni izvir z edinstvenim rastjem – papirus. To je Fonte Aretusa. Ob tem izviru je brezplačna plaža – majhna, a vendar plavanje v morju nudi razgled na mogočno obzidje otoka Ortigia.
Seveda velja omeniti Apolonov tempelj, ki je najstarejši grški tempelj na Siciliji, katerega ostaline krasijo Pancalijev trg.
Poslovili smo se od obale in se usmerili nekaj km v notranjost proti baročnemu mestu Noto. Leta 1693 ga je do tal porušil silovit potres. To je razlog, da je mesto zgrajeno po potresu v baročnem slogu. Nahaja se na vzpetini, zato smo za ogled mesta izkoristili turistični vlakec.
Za ogled mesta Ragusa in pokušino čokolade v kraju Medica je zmanjkalo časa in volje. Precej utrujeni smo se vrnili v Trecastagni, od koder je v naslednjem dnevu sledil odhod na jug.
Preko Enne in Scale dei Turchi v Agrigento
Zahvalili smo se Etni, ki nas v času bivanja ni ogrozila, in jo pozdravili z namenom, da se bomo še vračali k njej. Čudovita je. Pot nas je vodila čez celino preko kraja Enna v Agrigento.
Enna je mestece, vredno postanka. Leži na nadmorski višini 931 m.n.v. in razgledi na tipično sicilijansko pokrajino s sosednjimi mesti na vzpetinah so božanski. Še posebej, če se boste povzpeli na grad Lombardija (vstopnica je stala zgolj 3 EUR/osebo).
Pot smo nadaljevali v Agrigento. Naš cilj je bila lokacija Scale dei Turchi, predno smo se namestili v B&B. Scala dei Turchi je pečina nad morjem v beli barvi zaradi apnenca.
Na vrhu je urejena točka za fotografiranje od zgoraj. Plaža je brezplačna in dostopna po številnih stopnicah. Obala je iz drobnega peska; bele pečine pa niso dostopne, vendar nudijo odlično ozadje za fotografiranje. Na plaži je reševalec iz vode, ki skrbno pazi, da se kateri od plavalcev ne bi preveč oddaljil od obale. Morski tok, ki odnaša stran od obale, je dokaj močan. Višina vode je sicer stojna, a vendar velja za Sicilijane enako kot za Italijane, da je previdnost vrednota na prvem mestu.
Agrigento
Ker se je naslednji dan napovedoval vroč dan, smo že ob deveti uri vstopili v park Dolina templjev “La Valle dei Templi in Giardino della Kolymbetra”. Park je fascinanten in zagotovo vreden ogleda.
Okrog poldne smo se odpravili k morju v kraj San Leone. Plaža je zares velika in se 4 km razteza vzdolž obale. Našli smo parkirni prostor ob robu ceste in odhiteli do vode, saj nam je osvežitev kljub visoki temperaturi morja (26 stopinj Celzija) prijala. Na plaži ni sence. Znašli smo se tako, da smo zasedli prostor v senci bara. Pijače ne strežejo, ampak jo sam naročiš pri točilnem pultu. Nihče te ne podi izza mize v senci, kar nam je bilo še posebej všeč. Otroka sta se žogala v vodi, midva pa sva v senci uživala ob pijači.
Moram priznati, da so ljudje na Siciliji zares prijazni in ustrežljivi. Presenetljivo je to, da so prebivalci s prekomerno telesno težo zelo redki. Predvidevam, da po zaslugi zdrave mediteranske zelenjave in morske hrane. Ob visokih temperaturah se bolj prileže vnos tekočine kot hrane. Za moški del populacije se zdi, kot da izven poletne sezone redno obiskuje fitnes. Kamorkoli se ozreš, se puncam oči spočijejo.
Zvečer smo se namenili v stari del mesta, ki se od leta 2016 imenuje po normanskem nazivu Agrigento. Mesto je skozi preteklost doživljalo korenite spremembe. Okrog mesta se je bohotilo obzidje. Leta 1927 je Benito Mussolini z “zakonskim odlokom št. 159, 12. julij 1927” uvedel italijanizacijo kot simbol fašizma in težnje po izkoreninjanju lokalne zgodovine. Namesto obzidja so na betonskih stebrih gradili stolpnice, ki prekrivajo pogled na staro mestno jedro Agrigento. Vzhodni del mesta je zgrajen v stilu Benita Mussolinia, ki močno izstopa. V ulici Via Athena smo našli manjšo gostilno v pristnem sicilijanskem slogu s ponudbo tipičnih sicilijanskih jedi: testenine s sardelami, črne testenine, sendvič s klobaso in kaprami.
Sicilijanske testenine so videti kot svaljki in so narejeni iz grobo mlete moke. Ponudbe barov in restavracij v starem delu mesta je ogromno. Konkurenca je velika, obiskovalcev pa v tem letnem času bistveno manj kot ponudbe. Vidi se, da Agrigento nekako turistično životari. Kot bi bil uročen. Verjamem, da bo kraj še dobil priložnost za turistični razcvet.
Severna obala Sicilije
Sin Blaž je obeležil 15. rojstni dan. Vse najboljše smo mu voščili in se odpravili na severno obalo Sicilije skozi obalno mesto Sciacca. Tam smo zavili v slaščičarno (pasticcheria Favola) in izbirali med tipičnimi sicilijanskimi sladicami, med katerimi zagotovo izstopa posebnost tega kraja: L’Ova Murina. Seveda se je zelo prilegel tudi odličen sladoled. Fotografirali smo nekaj zanimivosti in se odpravili dalje.
Pot nas je vodila proti severu v znamenito mesto Corleone. Na trgu mesta smo ustavili, kjer je trgovec v visokih vrečah ponujal različne oreščke. Uresničila se mi je želja, saj sem želela kupiti prave sicilijanske pistacije.
Po 15.uri smo prispeli v našo namestitev: B&B Lo&G. Odlična izbira za zaključek našega raziskovanja. Zasebna peščena plaža in turkizno Tirensko morje. Bili smo očarani.
Aktiven počitek ob morju
Naslednji dan smo se zbudili v prelepo, rahlo vetrovno jutro z zvokom morskih valov. Zajtrkovali smo v baru na plaži. Zadnji dan pred odhodom domov smo si privoščili aktiven počitek.
Popoldne smo se odpravili v Cefalù. Kot nam je svetovala receptorka, smo parkirali na železniški postaji Cefalu. Zelo lepo mesto s peščeno plažo in bogato turistično ponudbo. Gostinska ponudba ne zaostaja za ponudbo oblačil visokih blagovnih znamk in souvenirja.
Katedrala je fantastična. Sprehodili smo se do marine. Plaža je dovolj velika, a natrpana. Kopanje v morju nas ni navdušilo, saj smo imeli pri našem apartmaju dostop do še lepše plaže brez gneče.
Zadnji dan počitnic na Siciliji smo po zajtrku spakirali kovčke in še enkrat (upam, da ne zadnjič) plavali v Tirenskem morju. Čakala nas je dvourna vožnja do letališča Catania, kjer smo vrnili izposojeni avtomobil, in potem let do Benetk.
Kljub temu da so bile naše misli že usmerjene proti domu, so se naša čutila še vedno blagodejno prepuščala toplemu vetru, sončnim žarkom svetlega sicilijanskega sonca. Pogled se ni želel umakniti od neskončnosti turkiznega morja.
Draga Sicilija, še se bomo vrnili k tebi!
Avtorja članka: Primož in Tjaša Zorko
