V prejšnji številki ste lahko prebrali prvi del potopisa po Islandiji in izvedeli vse o prvih dneh popotovanja. Tokrat pa preberite, kako se je potovanje nadaljevalo in kaj vse še lahko odkrijete na Islandiji.
Tuširanje brez kopalk in kopanje v njih
Človek bi mislil, da se bomo že naveličali slapov. Sploh ker so se ob cesti po zahodni fjordski obali (kjer sicer izraz fjord zbudi prevelika pričakovanja) vili potoki vode z vseh zelenih gričev. A najbolj znani in najlepši slapove so nas še čakali. Detifoss je najbolj mogočen. Menda ima drugi največji pretok v Evropi in je otrok največjega islandskega (in zopet drugega največjega v Evropi) ledenika Vatnajökull. Na 100 metrih širine se v globino 44 metrov zlivajo nepredstavljive količine rjave ledeniške vode, njena sila pa potisne paro 44 metrov nazaj in vsako leto spodje 1 meter skale. Temu se strokovno reče retrogradna erozija (tako je to, če imaš poleg geografa).
Godafoss ali slap bogov nas je s svojo turkizno vodo in mirom odpeljal vsakega v svoj sanjski svet in povezal s svojim bogom. Gullfoss pa je najbolj znan slap, saj je del t. i. zlatega trikotnika, ki ga sestavljata še gejzir in park Þingvellir in ki ga zaradi dostopnosti ter bližine glavnega mesta obišče vsak turist na Islandiji. Pada prek dveh pravokotnih kaskad, ki ju očitno ves čas povezuje mavrica, nenehna pozornost fotoaparatov in telefonov pa mu vseeno ne odvzame veličastnosti in lepote.
Na Islandiji je za obiskovalca zanimiva še ena voda, tista vroča, termalna, v kateri se lahko namakaš po celem otoku. Od najbolj znanih, dragih in elegantno urejenih Blue Lagoon v bližini Reykljavika do naravnih bazenčkov, kjer je v naravne tolmune speljala cev z vrelo vodo in si moraš sam doliti dovolj mrzle, da se ne opariš. V mestih je termalna voda zajeta v bazenih, kjer se temperatura običajno giblje med 37 in 42 stopinj, običajno je zraven tudi savna in bazenček z mrzlo vodo za knajpanje. Če je dovolj blizu morje, se domačini ohladijo kar v njem. Vsi bazeni so zunanji in res je poseben užitek namakanje v vroči vodi, medtem ko se ti pri zunanjih 5 stopinjah od vlage lovijo kapljice na trepalnice.
Toda pozor, striktno je treba upoštevati navodila kopanja. Islandci (in zdi se, da še posebej Islandke) so izjemno strogi pri spoštovanju pravil (vseh, ne samo kopalniških). Pri prvem obisku termalnega bazena smo bile punce, še preden smo prišle do njega, vsaj trikrat okregane. Ko smo kasneje videle šaljiv magnet, na katerem je pisalo »Kopalke morate pred tuširanjem RES sleči,« smo razumele, da stroga pravila in nenaveden vrstni red niso bili nerazumljivi samo nam. Je pa res, da Islandci v bazenih uporabljajo manj klora, zato so toliko bolj dosledni pri higieni pred vstopom v bazen.
Reli čez reke
Ena od poslastic potovanja naj bi bil obisk vulkana Askja globoko v manj dostopni notranjosti otoka. Zadnjič je izbruhnil leta 1961, njegov ogromen krater v velikosti 11 km2 zaliva jezero, zraven pa je še manjše jezerce Viti s temperaturo vode okoli 20 stopinj. Ker so bile zunaj meglene tri stopinje, se nekako nismo mogli pripraviti do tega, da bi sledili programu in se preoblekli v kopalke. Pokrajina tu je »vesoljska«, kar so izrabili tudi astronavti za trening za misijo na Luno. Na splošno je Islandija vulkansko še vedno aktivna, izbruh vulkana jih doleti na približno 4 do 5 let, potresi pa lahko celo večkrat na leto.
Bolj kot sam krater, ki ga zaradi megle gotovo nismo doživeli v njegovi veličini, je bila mogoče zanimiva divja vožnja po tej nenavadni pokrajini, sploh za fante. Nam je uspelo, da smo se – kljub polovici fantov v skupini – v enem avtu zbrale 4 punce, od katerih nobena ni imela hude želje po vožnji, sploh ne pri prečenju na trenutke kar globokih rek. Tako smo v notranjosti »najemale« voznike, kar nas na srečo ni preveč drago stalo.
Vožnja po (asfaltirani) Islandiji je sicer preprosta, saj obstaja bolj kot ne samo ena cesta, kjer pa moraš pogosto zavirati zaradi strahu, da ti bodo divje islandske ovce stekle na cesto (nisem še videla tako hitrih ovc), ali pa se cesta zoži pri prečkanju reke (za kar bi na mostu naredili dva pasova?) – in teh je veliko. Sem že omenila, da je na Islandiji veliko vode v vseh oblikah?
Kazen za neubogljivega polarnega medveda
Brbotanje tal smo srečali že na treku, obstajajo pa predeli, kjer je bolj izrazito. Takšno geotermalno območje je v bližini jezera Myvatn, kjer iz zemlje iz številnih parnih in blatnih vrelcev ter solfatar in fumarol puhti in brbota – ter zopet seveda smrdi. Jajca na pari navsezadnje nismo poskusili skuhati, saj je pokrajina dovolj zabavna brez dodatne animacije. Mogoče bi jo tokrat lahko opisala kot marsovska?
Še bolj znana pa je tam, kjer voda namesto da pada v globino, z vso močjo bruhne iz zemlje. Oče vseh gejzirjev, ki jim je dal tudi ime, počasi odhaja v pokoj, zato pa ni njegov naslednik gejzir Strokkur nič manj živahen. Različno močno izbruhne na približno 6 do 8 minut, in čeprav pričakuješ njegov izbruh, te njegova sila vendarle preseneti.
Tretja znamenitost, ki sestavlja že omenjeni Zlati trikotnik, je narodni park Þingvellir − vulkanska pokrajina na obali jezera, ki je nastala na stiku tektonskih plošč in kjer se gotovo najlažje sprehajaš med Evropo in Ameriko.
Ena od razpok je zelo znana med potapljači. To je tudi izredno pomemben zgodovinski kraj za Islandce, saj je tu zasedal njihov prvi parlament, v katerem so sprejemali vse najpomembnejše odločitve v zgodovini, od sprejetja krščanstva okrog leta 1000 do razglasitve neodvisnosti leta 1944. Ker jim namreč ni vladal kralj, so se morali med seboj dogovoriti za način sobivanja.
Politični in verski poglavarji so se od leta 930 srečali enkrat na leto, se dogovorili o zakonih in poravnali spore. Med drugim so določili tudi kazni za praktične vsakdanje prekrške, kot npr. če je hišni ljubljenček polarni medved koga poškodoval ali ubil. Njihov parlament tako velja za najstarejšega na svetu (njegovo delovanje je bilo prekinjeno le za 50 let, parlament pa je danes seveda v Reykjaviku). Na svojo zgodovino so zelo ponosni in vsak Islandec se lahko na posebni spletni strani seznani s svojo celotno družinsko zgodovino. Posebna aplikacija pa poskrbi, da se med seboj ne zapletejo (bližnji) sorodniki.
Samo jezero Myvatn je res jezero mušic, kot pove njegovo islandsko ime. Tu so številni psevdokraterji, črna mesta iz lave z različnimi skulpturami, kjer lahko daš domišljiji prosto pot. Islandci v njih vidijo predvsem trole, ki pa so menda v zadnjih letih postali bolj prijazni in otrokom prinašajo tudi darila ter ne zganjajo samo norčij. Islandska bogata mitologija je sicer močno prisotna v njihovi kulturi in ustvarjanju. Glasbena skupina Of Monsters and Men se z njo poigrava npr. skoraj v vsakem glasbenem spotu, ki ti je po obisku dežele veliko bolj razumljiv.
Morskega psa smo pustili na Islandiji
Še bolj znani in prijazni kot islandski troli pa so islandski konji. Srečevali smo jih povsod po Islandiji in jih uspeli tudi peljati na ježo. Islandci zelo pazijo na njihovo poreklo in če konj zapusti otok, tudi zaradi tekmovanja ali česa podobnega, se nanj ne more več vrniti (zato jih je danes menda več v tujini kot na otoku). Podobno je na otok prepovedan uvoz konj, in to že od 11. stoletja dalje.
Islandski konji so zasloveli tudi po svoji sposobnosti 5-ih hodov, ki jo imajo samo oni. Poleg koraka, kasa in galopa jih lahko jahači poženejo še v tӧlt in pass. Najbolj simpatični so tisti z dolgimi grivami, ki jim grejo čez oči in so kor stari rokerji. Ni ravno rokerica, je pa verjetno najbolj znana Islandka glasbenica Björk. Na sploh je glasba za Islandce izjemno pomembna, država pa jo močno sponzorira, saj v njej vidi dobrega promotorja islandske kulture in države nasploh.
Tako kot narava je na Islandiji nekaj posebnega tudi njihova hrana. Najbolj znan je posebej pripravljen morski pes – hákarl. Zaradi veliko seča v mesu je sveži morski pes strupen, zato ga najprej zakopljejo v zemljo za 6 do 12 tednov, potem ga odkopljejo in obesijo ter sušijo na zraku, da se posuši in fermentira še štiri do pet mesecev. Baje ima okus po gorgonzoli na 10 potenco, ampak ker se ga vedno poskusi le skupaj z islandskim žganjem, ni težav pri zaužitju. Sicer pa imajo poleg rib tudi odlično mleko in mlečne proizvode, od sladoleda do skyra, ki si je že utrl pot tudi na naše police. Kake lepe spomine potem doma obudi navaden jogurt, pardon, sveži sir (posebej še iste znamke)! Prav veliko spominkov si na Islandiji nismo kupili, saj stvari niso poceni. Punce smo bile najbolj v skušnjavi pri njihovih čudovitih volnenih puloverjih lopapeysa, stkanih iz posebne islandske volne in z njihovimi tipičnimi vzorci.
A nekatere stvari doma izgubijo svoj čar in jih preprosto ne moreš ločiti od njihovega naravnega okolja. Lahko pa jih odneseš s seboj v mislih, skupaj s čudovitimi podobami pokrajine, ljudi in vsakemu lastnimi nepozabnimi doživetji.
Avtorica članka: Nataša K.
Fotografije: Gregor K.
