Islandija – med vulkani in ledeniki (1.del)

Prva fotografija, ki sem jo poslala domov z Islandije, je selfi, ki ga poskušam narediti v zatišni ulici Reykjavika v puhovki in s kapo na glavi. Datum: 17. julij. Zaradi vremena res ne obiščeš te nore države, a je vse ostalo vredno odpovedi kakega vročega poletnega tedna ali dveh v domovini. Islandija nas je v teh koronskih časih sicer sprejela s palčko na letališču, a potem nam je omogočila »covid-odmik« brez množic in z ugodnim menjalnim tečajem.

Dežela je izjemna, polna kontrastov, njena pokrajina na trenutke spektakularna, ljudje pa po srcu avanturisti. Preživetje tu je bilo nekdaj izjemno težko, še vedno pa je življenje zaradi ostrega podnebja in divje pokrajine posebno in odmaknjeno. Dobesedno odmikata se tudi tektonski plošči, na katerih otok leži, in to za dva centimetra na leto. Ker leži tudi na geološkem »hot spotu«, je še vedno otok v nastajanju z vsemi fascinantnimi in unikatnimi pojavi. Čeprav njeno »umetniško« ime »dežela ognja in ledu« zveni malce klišejsko, je zato nič manj resnično ne ujame.

Kadeči se zaliv

Naš prvi islandski dan je bil, kot se spodobi, rezerviran za raziskovanje najbolj severno ležeče prestolnice na svetu. Ta se mi je sicer bolj prikupila na koncu pred povratkom domov. Sonce le naredi svoje. Reykjavik z okolico ima nekaj več kot 200.000 ljudi, kar je skoraj dve tretjini vsega prebivalstva. Za primerjavo, v drugem največjem mestu Akureyri živi približno 18.000 ljudi, ostali pa živijo v majhnih naseljih po otoku. Po svoje fascinantno pa je, da je bil Reykjavik še v 19. stoletju le malo večja kmetija, na prehodu v 20. stoletje pa je štel 6000 prebivalcev.

Mesto je prijetno ugnezdeno v morski zaliv (vík pomeni zaliv, reyka pa kaditi, očitno so Vikingi, ki so ga v 9. stoletju ustanovili, najprej opazili »kadeči se zaliv«) in ponuja nekaj zanimivosti, tudi takih, kamor lahko pobegneš pred ledenim vetrom in dežjem: eno izmed najvišjih stavb v državi cerkev Hallgrímskirkja z lepim razgledom nad mestom, arhitekturno nagrajeno koncertno dvorano Harpo, mestno hišo na vodi, muzej o nastanku mesta, kjer izveš, da so Islandci pretežno potomci norveških Vikingov in keltskih deklet, ki so jih »osvojili« na poti. Predvsem pa je sicer zeleno mesto obdano s čudovito naravo, ki si jo želiš čim prej obiskati.

3 minute tople vode

Mi smo jo zato že naslednji dan začeli raziskovati na najlepšem islandskem treku Laugavegurinn od Landmannalaugarja do Þórsmörka, ki je po nekaterih ocenah tudi na seznamu desetih najlepših trekov na svetu. Že samo izhodišče v notranjosti dežele, do katerega se pripelješ po 4 urah vožnje iz prestolnice, preseneti z raznolikostjo pokrajine in vročimi vrelci ter je vredno obiska, tudi če dan preživiš le v tej okolici. A seveda si želiš iz doline čim prej do prvih razgledov. Prvi dan nas je čakal največji, sicer nezahteven, vzpon v dolžini približno 12 km do najvišje točke treka Hrafntinnusker. Vulkana, kakopak, z ledenikom, kar se tudi skoraj razume samo po sebi. Pokrajina se spreminja praktično na vsakem koraku.

Zaplate snega se s prstjo in kamninami vseh barv (ampak res vseh!) in krhkim mahom stapljajo v nenavadne vzorce. Potoke, ki tečejo izpod ledu (oziroma od vsepovsod po celem otoku), obroblja mah noro živo zelene barve ter drobne cvetice. Iz zemlje se kadi, brbota in občasno tudi smrdi po žveplu. Za zaključek mrzlega in vetrovnega dne, ko smo že varno nastanjeni v koči, dobimo še posip snega za posebne fotografske učinke.

Jutro smo nekateri začinili z (dolgotrajnim) iskanjem ledenika in ledene jame. Led sicer pokriva 11 % površja Islandije in pod njegovo skorjo smo tisti dan sicer še večkrat pogledali in primerjali različne turkizne barve. Eni so se specializirali za fotografiranje belih puhastih cvetk, drugi z mahom obrobljenih potokov, tretji pokrajine z ledeniki na obzorju … eni smo pa samo sedeli in občudovali.

Cilj je bilo jezero Alftavatn, ki nam je naslednje jutro ponudilo božanske odseve okoliških vzpetin. Ob jezeru je mogoče šotoriti ali pa se nastaniti v koči, kar je glede na temperature precej bolj udobno. Tokrat je vsak dobil celo posteljo (in ne samo polovice), imeli pa smo tudi možnost tuširanja in za nekaj evrov celo 3 minute tople vode. Koče so sicer dobro opremljene, predvsem njihove kuhinje. Hrane namreč ni mogoče kupiti v kočah, ampak jo moraš nositi s sabo za vse štiri dni. No, če imaš večji proračun, ti lahko prtljago do koče tudi pripeljejo.

Naslednji dan je bila pokrajina še bolj raznolika (sicer se ti to vedno zdi, da ne bo mogoče). Med zelenci različnih oblik nas je pričakalo največ prečkanj rek. Na srečo je bilo tudi nekaj mostov, ostalo pa … voda ima menda okrog 5 stopinj in po nekaj sekundah noge od mraza že bolijo. Sploh če si cel ženski del ekipe zamisli eno in edino možno prečkanje reke in nastane zastoj. Potem pa smo zajadrali na neskončne sivorjave peščene ravnice, kjer se je kot v filmu za vsakim ovinkom odkrila nova neskončna monotona ravnina. Je kar načela psiho še najbolj fit pohodnikov.

Vreme, ki nas je razvajalo na celem treku, je sodelovalo tudi zvečer, da smo si šli lahko pogledat kanjon Markarfljót, ki zareže 200 metrov v globino. Za kuliso v daljavi sta služila ledenika Mýrdalsjökull in Eyjafjallajökull (čeprav majhen, je postal najbolj znan leta 2010, ko je ustavil letalski promet).


Zadnji dan, ko smo se že malo navadili stožcev zanimivih oblik (tokrat je bil glavna zvezda nosorog), ledenikov, prečkanj rek in kanjonov ob poti, smo odkrili, da na Islandiji rastejo tudi grmovje in drevesa. Trek se namreč zaključi v zeleni dolini Þórsmörk’a (Thorovih gozdov) po 56 km poti. Dejansko mislim, da bi se skoraj vsi z veseljem obrnili in ga prehodili še v drugo smer.

Igra prestolov na črni mivki

Težko je nadaljevati, če doživiš vrhunec potovanja že na začetku, ampak čakalo nas je še veliko zanimivosti. Začeli smo z vodo. Slapova Seljalandsfoss in Skogafoss sta s ceste lahko dostopna, a zato nič manj veličastna. Prvega lahko obhodiš, drugega pogledaš zviška.

Med njima smo pogledali muzej na prostem in tehnični muzej. Neverjetno, kako se je v zadnjem stoletju spremenila gospodarska situacija Islandije. Babica naše mlade vodičke je npr. še živela v majhni, z mahom pokriti hiški, glavni vir preživetja pa je bil izredno naporen in nevaren ribolov.

Danes je Islandija v družbi držav z najvišjih BDP per capita, ki je uspešno izšla iz finančne krize pred dobrimi desetimi leti. Med najpomembnejšimi panogami so turizem, topljenje aluminija zaradi poceni električne energije in ribištvo. Električna energija je očitno praktično zastonj, saj izkoriščajo geotermalne in hidro vire, iz katerih pridobijo kar 70 % energije, in imajo daleč največji delež obnovljive energije na prebivalca na svetu.

Da je Islandija odlična filmska kulisa, so odkrili številni filmski producenti, med drugim tudi za Igro prestolov. Na črni plaži Reynisfjara, obdani z bazaltnimi stolpiči, si z lahkoto predstavljaš, da kamniti stožci v morju ponoči oživijo v trole, kot pravi legenda, ali pa te v morje potegnejo zahrbtni morski valovi. Tu smo končno spoznali enega od simbolov Islandije – puffine ali po naše njorke, ki so verjetno znani samo zaradi svojega simpatičnega oranžnega kljuna in so čisto prehitri za foto objektiv.

Presenečeni ribiči

Vreme na Islandiji je spremenljivo. Včasih nas je močilo med vožnjo z najetimi Dacia Dusterji po 1332 km dolgi krožni poti okoli otoka (mi smo naredili še dodatnih 1000 km po notranjosti), a se nas je vreme usmililo pri postankih.

Tako smo se med občutljivim mahom, ki menda potrebuje celo leto za rast in ga absolutno ne smeš pohoditi (vsake toliko se sicer najde kdo, ki skrene mimo opozoril »Držite se poti«), povzpeli na vulkan Laki. Pravzaprav verižni krater, ki je v 18. stoletju na 25 km dolžine 8 mesecev bruhal lavo in pepel ter povzročil pogin 75 % živine, za posledicami lakote pa je pomrla četrtina prebivalstva. Zabeležen je kot največji izbruh vulkana v zgodovini, sicer pa je samo eden od več kot 100 vulkanov na otoku.

Od vulkana k ledeniku (in obratno) tako bi tudi lahko opisali potovanje po Islandiji. Torej je logično nadaljevanje ogled ledenika. Pot do njega poteka v nacionalnem parku Skaftafell ob boku ledenika Vatnajökull in vodi mimo enega bolj znanih slapov Svartifoss, kjer se voda spušča z bazaltnih sten, ki jih je oblikoval kdo drug kot lava. Za zaključek dneva pa nepozaben sončni zahod v laguni Jokulsarlon, po kateri od ledenika v morje plujejo ogromni kosi ledu, med njimi pa tjulnji in račke. Čas islandskih sončnih zahodov se ne meri v minutah, ampak skoraj v urah in te z lahkoto zaustavi v nečem presežnem.

V laguno smo se naslednji dan zapeljali z amfibijskimi vozili v stilu Jamesa Bonda in med ledenimi gorami spili viski s tisočletnim ledom. Leta 1930 je ledenik segal do obale, sedaj je laguna med njima dolga že 7 km. Kosi ledu nato nasedejo na črnih sipinah na obali in tvorijo unikatno formo vivo.

Še ena, tako kot vse, črna plaža z ostanki vikinške vasi ter goro Vestrahorn v bližini Hofna je še ena Instagram lokacija, kjer se nezavedno začneš igrati z odsevi in plesati po mehki črni mivki. Verjetno ni bil vikend, ampak dan smo vseeno zaključili s pravim žarom, na katerem smo spekli sveže ulovljene ribe – in tiste, ki so jih presenečeni islandski ribiči podarili našim fantom, ker so s svojimi alternativnimi metodami dejansko nekaj ulovili.

Nadaljevanje potopisa po Islandiji sledi v naslednji številki e- revije Potnik.si.

Avtorica članka: Nataša K.

Fotografije: Gregor K.

Napišite KOMENTAR članka in delite svoje mnenje z drugimi 🙂