Kuba – salsa, Fidel Castro in starinski avti

Vse to in še več lahko doživite na Kubi, enem zadnjih kotičkov na svetu, kjer se komerciala in potrošništvo ne vsiljujeta na vsakem koraku in to je tisto, kar je mene prepričalo, da sem se odločil za obisk tega rajskega otoka. Hkrati pa je Kuba tudi dežela preprostih ljudi, ki enostavno ljubijo življenje, kar se kaže v njihovi ljubezni do plesa, glasbe in malih užitkov.

Havana

_ Pa pojdimo lepo po vrsti. Za popotovanje po Kubi se nas je odločila majhna skupinica avantur željnih štirih popotnikov. Za razliko od večine obiskovalcev Kube, ki obiščejo samo turistično naselje Varadero, kjer se prepustijo “all inclusive” ponudbi, ki pa nima nobene veze z ostalo Kubo, saj v njem razen tam zaposlenih Kubancev niti ne občutiš Kube. Naša odločitev pa je bila, da ne bomo šli po njihovi poti, zato smo našo avanturo začeli v Havani. Ko smo prileteli v Havano, smo se najprej dogovorili za prenočitev. Za razliko od ostalega sveta, kjer obiščeš ali youth hostel ali pa kakšen nizkocenovni hotel, imajo na Kubi t.i. Case Particular. To pomeni, da vlada podeli dovoljenje fizičnim osebam, da lahko gostijo popotnike. Prednost tega načina gostovanja je za popotnika v tem, da se lahko vsak dan sproti dogovarja o prehrani, ki jo gostitelj pripravi za goste. Tako smo lahko vse dni našega bivanja pili naravne sadne sokove (ananas, mango,….) do nezavesti. Vsak dan v vseh Casas Particular smo jedli jajca na oko, pomešana jajca, …

Viñales

Mreža Casa Particular je res zanimiva, saj te “šef” hiše na koncu bivanja pri njem vpraša, katero mesto boš obiskal potem, in ko jim zaupaš ta podatek, že kliče v izbrano naslednje mesto in ti rezervira prenočišče, kar je za popotnika super, saj se mu ni treba ukvarjati z iskanjem. Na začetku našega potovanja po Kubi nismo izgubljali preveč časa v Havani, saj smo načrtovali povratek tja, zato smo se naslednji dan že odpravili v mesto Viñales, ki slovi po svojih kraških jamah in kjer smo tudi Slovenci pustili tako dober pečat, da se ena izmed kraških jam imenuje Špela.

V Vinalesu smo si na enemu izmed izletov ogledali, kako so včasih ljudje prebivali v šotorih. Pot do Viñalesa je bila zelo zanimiva, saj smo redko srečevali prevozna sredstva, tista pa, ki smo jih srečali, so bila zelo zanimiva, saj je način potovanja po sami Kubi za lokalno prebivalstvo po načelu “Znajdi se, kakor veš in znaš“. Ponavadi gre za tovornjake, polne ljudi, pri čemer vozniki morajo ustaviti, kar tudi predpisuje zakon – za naše razmere res zanimiv zakon. Po ogledu Viñalesa smo se odpravili v mesto Cienfuegos, kjer smo obiskali eno od bližnjih plaž. Na poti smo spoznali par zanimivih domačinov, ki so nam delali družbo na plaži.

Lokalci, ki smo jih spoznali na poti na plažo v Cienfuegosu.
Obisk diska v Cienfuegosu.

Seveda je bil ženski del odprave deležen še posebne pozornosti, kajti Kubanci si zelo prizadevajo “omrežiti” turistke in tako nekako najti način, da zapustijo Kubo. Naj pa vam še zaupam prigodo pri nabavi sadja. Ko smo se vračali v našo Caso Particular, so se nam taisti Kubanci, s katerimi smo se vračali, na avtobusu ponudili, da nam kupijo mango, ki so ga ponujali ljudje na poti. Nakupili so celo vrečko za 15 centov, če pa bi isti mango kupovali mi, bi ga gotovo preplačali desetkrat. Ob prihodu v mesto so nas Kubanci povabili zvečer v lokalni disko. Odločili smo se, da sprejmemo ponudbo in moram reči, da nam ni bilo žal. Ob vhodu v disko me je eden od Kubancev “prešvercal” na nekakšno študentsko vstopnico in v zahvalo sem mu obljubil, da ga bom počastil s pijačo. Ko je prišel ta trenutek, me je še enkrat vprašal, ali sem prepričan, če to želim storiti. Odvrnil sem mu, da obljuba dela dolg in tako je naročil 1 l belega ruma in 5 pločevink pijače, podobne coca-coli. Že sem premišljeval, ali nisem nemara naredil napake, nakar sem vprašal natakarja, koliko pa stane takšna runda. Odvrnil mi je, da 5 USD, nakar sem naročil”še eno rundo”. 🙂 V disku pa je bilo res lepo doživetje, saj je bil pod milim nebom in je v njem takrat nastopala poznana kubanska skupina, ki je izvajala – kaj drugega kot salso. Res je bilo noro videti cel disko plesati salso. Prosili smo naše nove znance, če nas lahko naučijo plesati ta ples, vendar si lahko predstavljate, da niso bili ravno zelo uspešni.
Bi pa še povedal to, da je na Kubi v vsakem mestu t.i. Casa de la musica. To je ponavadi trg v centru mesta, kjer se zvečer vedno najde kaka skupina, ki igra salso, obiskovalci pa plešejo. Po obisku Cienfuegosa smo se odločili, da obiščemo Trinidad, ki je bil, moram reči, eden najbolj zanimivih mest na Kubi.

Trinidad

V Casi Particular, kjer smo se nastanili, smo se dogovorili, da nam za kosilo pripravijo jastoga. To kosilo nas je po kratkem pogajanju stalo 5 USD. Jasno je, da smo si tiste 4 dni, ki smo jih preživeli v Trinidadu, vsak dan privoščili jastoga. Res, kar se tiče kulinarike, smo bili v sedmih nebesih. V Trinidadu smo vsak dan počeli kaj zanimivega, od obiska lokalnih peščenih plaž, do obiska diska “Cuevas” (po slovensko jama), ki je v bistvu disko v osrčju kraške jame, podobno kot da bi v Postojnski jami naredili disko. Res zanimiva izkušnja, še posebej, ker imajo od 20. –  22. “happy hour”, kar pomeni, da s kupljeno vstopnico lahko piješ do nezavesti, ne da bi plačal zapitek. Na enem od izletov smo naleteli na skupino Slovencev, s katerimi smo se nato zmenili za obisk diska in kjer smo, kot je v naši navadi, “malo” popili. 🙂

V Trinidadu smo si tudi ogledali proizvodnjo cigar, katere, v nasprotju z nekaterimi predsodki, niso zvijale device. Je bilo pa zanimivo videti nadzornika delavcev, ki je kadil cigaro in bral časopis.
Naslednje mesto, v katerega smo se odpravili, je bilo mesto Holguin. To mesto smo obiskali samo z enim namenom, to je, da bi si lahko ogledali delfine. Za ogled smo si morali zorganizirati taksi, kajti rezervat, kjer so nastanjeni, je približno 50 km izven mesta. Da pa bi prišli tja, smo se morali potovati tudi z ladjo. Ko smo prispeli, smo se odločili, da plavamo z delfini kljub nekoliko zasoljeni ceni, vendar smo si rekli, da če smo že tukaj, se splača plačati 80 USD za ta nepozaben dogodek in na koncu nam ni bilo žal denarja. Poleg tega se ta denar namenja za ohranjanje rezervata. Po koncu našega plavanja so nam še pripravili šov z delfini in mrožem.

Santiago de Cuba

Pod vtisom našega plavanja z delfini smo se naslednji dan odpravili v mesto Santiago de Cuba, kjer vsako leto poteka znameniti karneval po ulicah, ki  traja 7 dni. Imeli smo neznansko srečo, kajti ravno v času, ko smo prišli v Santiago, se je karneval ravno začel. Karneval zelo spominja po tistega iz Ria, kjer pa ne tekmujejo plesne šole sambe, ampak med seboj tekmujejo mesta, katera bodo imela bolj nore kostume, kulise, premična prevozna sredstva … Leta 2003, ko smo obiskali Santiago, je bilo to še posebno pomembno, saj je bila ravno 50 letnica prvega napada (in s tem začetek kubanske revolucije) Fidela Castra in njegovih somišljenikov na vojašnico Moncada v Santiagu, saj je Fidel vedel, da bodo vojaki preveč opiti po koncu karnevala. Sam karneval je res nekaj posebnega. Ljudje uporabijo vse mogoče stvari (zavore, kante,…) in ustvarijo res zanimive zvoke, vsi obiskovalci, od najmlajših do nastarejših, plešejo, tako da je to prava paša za oči.
Zanimiva izkušnja je tudi bila, ko smo želeli rezervirati karto za vlak na relaciji Santiago de Cuba – Havana. Poslali so nas na neki naslov, kjer smo že od daleč videli dolgo kolono ljudi, ki so čakali na nakup karte. Izvedeli smo, da je ta vlak v zelo kratek (1 vagon, kar je približno 50 potnikov) in smo že delali najrazličnejše scenarije. Tedaj pristopi do nas varnostnik, ki nas je mimo vse dolge kolone peljal v notranjost prostora, kjer so prodajali karte. Tu smo se usedli v zadnje vrste, a so nam vsi v notranjosti gestikulirali, da smo mi naslednji na vrsti. Vse to se nam je zdelo čudno, saj smo bili med zadnjimi prispelimi, na vrsto pa smo prišli med prvimi. V tistem trenutku pa se nam je posvetilo, da smo turisti, ki Kubi nosimo devize, in zato smo si prislužili poseben status. Še en dokaz več, da denar (trda valuta) premika gore. 🙂

Spet v Havani

Ko smo prispeli, smo si vzeli čas tudi za bolj podroben ogled glavnega mesta Kube. Med drugim smo se odpravili na sprehod po Maleconu (promenadi ob morju), ogledali smo si El Capitolio (zgradba, podobna Beli hiši), John Lennon park, kjer so Kubanci postavili bronasto skulpturo Johna Lennona, čeprav nikoli v življenju ni bil na Kubi.
Picture
El Capitolio v Havani.
Pogovor z Johnom Lennonom.

Samo mesto Havana je staro kolonialno mesto, ki pa na žalost propada, saj vlada zelo budno spremlja premoženje prebivalstva.V pogovoru z lastnikom Case Particular smo izvedeli, da tisti, ki vlaga denar v obnovo zunanjosti hiše, hitro dobi vladni obisk, kjer mora dokazati izvor denarja. Zato Kubanci , namesto da bi skrbeli za svojo dediščino, raje pustijo, da njihove lepe in zanimive hiše propadajo.
Se bi pa dotaknil še ene znamenitosti Kube, za katero sem prepričan, da jim ni ravno v ponos, to so t.i. jineteras ali prostitutke. Najbolj zanimivo pri njih je, da svojih “uslug” ne zaračunavajo v denarju, temveč pričakujejo, da jim stranke kupijo čevlje, obleko ali pa jih peljejo na boljšo večerjo. Celoten dogovor o koriščenju takih “uslug” pa ni direkten, ampak te punce uporabljajo bolj prefinjene metode. V Santiagu de Cubi sem bil priča enemu takih dogodkov. Neki tujec se je usedel na klopco nasproti nam ter začel brati časopis. Kmalu zatem se je poleg njega usedla domačinka, ki si je zelo prizadevala, da bi jo ta tujec opazil. Na koncu ga je prosila za ogenj, pri čemer sta se zapletla v pogovor. Nedolgo za tem je tujec vstal in odšel, čez nekaj trenutkov je vstala tudi domačinka ter sledila tujcu. Kaj je sledilo, lahko sami sklepate …

Piše: Marko Popovič

Komentirajte!

Ali ste že obiskali Kubo? Kako ste jo doživeli? Imate namen potovati tja in potrebujete nasvete?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR