Osnovne informacije o začetkih potapljanja
Kje se potapljati v nam bližjih krajih?
V Sloveniji je med potapljači izredno priljubljena sosednja Hrvaška, ki pa je v smislu potapljanja iz leta v leto bolj izropana in prazna. To nas potapljače seveda žalosti. Tudi doma imamo kar nekaj zanimivih in atraktivnih lokacij. Definitivno je v Sloveniji najbolj priljubljena Fiesa, ki je praktično umeten greben do globine cca 10 m. Nočni potopi na tem grebenu znajo biti izredno zanimivi zaradi pisanega življenja ponoči. Le kdo se ne bi rad podal s svetilko raziskovat podvodni svet, medtem ko roparice napadajo preostale ribe; raki pridejo na plano in podobno:-). Poleg Fiese lahko v Piranskem zalivu najdemo nekaj potopljenih objektov. Za tovrstno potapljanje je potrebno najeti čoln, veliko lokacij pa je dostopnih z obale. Na sami obali se hodimo potapljat tudi na Piransko punto, obstaja pa tudi precej lokacij v sami notranjosti. Med drugim smo se letos potapljali na Soči, pred leti v Rakovem Škocjanu in preostalih rekah, ki skrivajo bogato življenje sladkovodnih bitij, kot so smuč, raki, ščuke, krapi in somi. Gorenjci radi zahajamo na Bled, ki ga gotovo pozna sleherni državljan in ga ni potrebno posebno opisovati, a za potapljače je to resnično zanimivo potapljanje s prav tako obilico sladkovodnega življenja. Na žalost ima veliko nepoznavalcev izredno negativno mnenje o tem jezeru. Šele ko jih popeljemo prvič pod gladino in pokažemo bogato podvodno življenje, pridejo na površino s širokim nasmeškom.
Potapljanje v bolj oddaljenih deželah
Kot sem že dejal v uvodu, mladi radi potujejo in spoznavajo kulturo in navade tujih dežel. Tudi sam sem prepotoval ogromno držav, zame ena najbolj priljubljenih destinacij je Azija. Med svojimi potovanji tudi vedno poizkušam vključiti potapljanje v samo potovanje. Tako sem npr. v lanskem letu izvedel precej potopov na Šri Lanki. Pri nas je najbolj priljubljen Egipt.
K temu najbolj pripomore dejstvo, da je v zimskem času obisk Egipta pobeg iz mrzlih krajev, saj ima marca in aprila Egipt – Hurgada – lahko precej preko 30 stopinj in je potapljanje pravi užitek. K temu so pripomogle tudi cene, ki padajo in različne turistične agencije nas vabijo s
poceni paketi hotelov in letal. Poleg Egipta priporočam Malezijo, kjer sem preživel 7 mesecev kot potapljaški inštruktor. Malezija je za moje pojme še bistveno bolj pisana od Egipta, med drugim prinaša tudi morske pse, kar je v Egiptu redek pojav. Osebno priporočam tudi Filipine in v Evropi Kanarske otoke in Malto. Gran Canaria je mala Evropa, saj spada pod Španijo in je ravno tako potapljaški biser sredi Atlantika. Voda zna biti malce zabavna
zaradi valovanja in tokov, ampak podvodno življenje prinaša obilico zanimivih živali, kot so sting rayi ali angel sharki, kar ne vidiš prav pogosto. Malta pa je že sama po sebi zgodovinsko zanimiv otok s svojo tipično gradnjo. Tu dodamo še pridih angleške kolonije, za piko na i pa potapljanje, ki je pravi mediteranski raj. Velik del turizma na Malti je prilagojen potapljačem.
Razlike v vrstah potapljanja
Samo potapljanje se v grobem deli na rekreativno in tehnično potapljanje. Rekreativno je namenjeno širši populaciji od tehničnega. Le-to je omejeno na globino 40 m, tehnično pa precej preko 100 m. Dejansko sta obe precej razširjeni in v zadnjem času dobivam občutek, da rekreativno potapljanje zopet pridobiva na popularnosti, a tudi tehnično po drugi strani.
Veliko sopotapljačev, ki jih poznam ali spoznavam, se odloča tudi za to vrsto. V zadnjem času pa se počasi na trg prebijajo t.i. rebreaderji, ki so, tako za laike rečeno, naprave, ki nam znajo pripraviti mešanico za dihanje, za razliko od ostalega potapljanja, kjer izdihana mešanica odide v vodo in se dviguje na površino kot mehurčki. Le-ti so krivci, da sem se sam odločil za potapljanje, saj so se mi zdeli zanimivi 😉
Varnostni postopki pri potapljanju
Rekreativno potapljanje samo po sebi je varno in tudi oprema, če se spoštuje vsa pravila. Da postaneš varen potapljač, je potrebno opraviti dober in kvaliteten potapljaški tečaj in po opravljenem tečaju nabirati izkušnje v smislu potapljanja. Na samem tečaju tečajnike naučimo varnega potapljanja, poučimo jih o nevarnostih, ki jim pretijo, in jih seznanimo tudi s samo opremo. Po opravljenem tečaju mora tečajnik samostojno pripraviti,
pregledati lastno in sopotapljačevo potapljaško opremo. S tem se izključijo prve morebitne napake pri sestavljanju opreme. Med samim tečajem jih ravno tako naučimo, kako ravnati, če bi pod vodo z opremo šlo kaj narobe, da se varno vrnejo na površino s sopotapljačem. Ravno tako jih učimo tehnik potapljanja, plavanja, uporabe opreme – na primer kompasa za navigacijo. Učimo jih tudi reševanja sopotapljača in nenazadnje skrbi za čisto okolje, da pustimo okolje nedotaknjeno. Po opravljenem začetnem tečaju se potapljači lahko izobražujejo
naprej vse do inštruktorja. Vsak naslednji tečaj jim razširi znanje ali o nočnem potapljanju ali globinskem potapljanju na nadaljevalnem tečaju, kot o reševanju plavalcev ali potapljačev na tečaju potapljač reševalec. Iz mojih izkušenj so precej nevarni mladi začetni potapljači z malo izkušenj in s pomanjkanjem spoštovanja do inštruktorja, sopotapljačev in opreme. Veliko potapljačev opravi tečaj, se ne potaplja po nekaj let in se nato zopet odločijo potapljati
brez kakršnekoli ponovitve znanja potapljanja. Vsi vemo, da smo pozabljivi. Poleg tega je več slovenskih potapljačev na žalost meni, da se v znanje ne splača vlagati, ali enostavno želijo potapljaške kartice kar kupiti brez usvojenega znanja. Zaradi varnosti takih zadev ne odobravam. Prav tako moramo tudi inštruktorji ves čas širiti znanje, da ga lažje in v čim večji meri prenašamo na potapljače-tečajnike. Koliko tečajnik odnese, je tudi precej odvisno od
njegovega interesa. Potapljamo se vedno v parih, solo potapljanje vsekakor ni varno. Pred potopom je vsekakor potrebno preveriti samo lokacijo, se o njej pozanimati, če pa si vseeno ne želimo iti sami, poiščemo potapljaški center ali lokalno društvo, da nam pri tem pomaga.
drugim lahko rečemo, da gre ob bok ostalim, trenutno trendovskim aktivnostim, kot
so kanjoning, bungeejumping, skok s padalom in podobno. Mladi želijo marsikaj poizkusiti, starejši mogoče niso imeli možnosti, ko so bili mlajši, zato se odločijo za začetni potapljaški tečaj v kasnejših letih. Zanj ni praktično nobene omejitve, razen zdravstvene. Če smo zdravi, se lahko vpišemo na tečaj in pričnemo z njim. Tečaj največkrat traja nekaj popoldnevov po službi, kjer se razloži teorija o potapljanju in potem nadaljuje vsaj nekaj dni v bazenu ter končuje na morju ali jezeru. Veliko tečajev je izpeljano npr. tudi na jezeru Bled, odvisno od želja posameznikov in tudi finančnih možnosti. Po opravljenem tečaju mora tečajnik biti 100% samostojen v smislu priprave opreme, dostopa v vodo in plavanja pod vodo v spremstvu izkušenih potapljačev, še najbolje divemastra ali inštruktorja, ki tak potop strokovno vodi. Pred potopom se poda t.i. briefing o sami lokaciji, največkrat podprt z zemljevidom, opiše se morebitne nevarnosti, ki pretijo, in se opiše tudi smer planiranega potopa in povratka, ter predstavi, kaj bi lahko videli na potopu. Začetne potapljače se že na samem tečaju uči in preizkuša v plovnosti pod vodo, kajti le ta je gotovo ena izmed najtežjih veščin, ki se jo kasneje izpili tekom potapljaške kariere. Potapljanje je šport, ki se ga po mojem mnenju udeleži premalo ljudi. Med drugim je prisoten strah zaradi nepoznavanja; kot npr. mamice, ki se bojijo pripeljati otroke na prvo podvodno izkušnjo, češ da se bo kaj slabega zgodilo…)
