Lansko jesen smo se odpravili raziskovat nekaj najlepših kotičkov sveta, hkrati pa smo izpolnili tudi življenjsko željo enega izmed članov naše male skupinice. Priča smo bili zanimivim, drugačnim kulturam ter odkrivali daljne, a čudovite rajske dežele, ki mnogim Zemljanom predstavljajo najbolj sanjske počitnice. Seveda smo se tako počutili tudi mi …
Oahu
Celotno potovanje je trajalo 22 dni, saj smo že za pot do Havajev potrebovali skoraj 2 dni. Po skupno približno 24 urah leta smo končno srečno ter brez posebnosti prispeli na otok Oahu, natančneje v glavno mesto Havajev, Honolulu. Oahu je tretji največji in najbolj poseljen havajski otok, ki po površini meri 1.545 km². Tako kot vsi havajski otoki je tudi ta vulkanskega nastanka. Povprečna temperatura na otoku je vse leto med 21 in 29 °C, kar ga uvršča na najvišja mesta priljubljenih počitniških destinacij. Najtoplejše vreme je od junija do oktobra.
Celotno havajsko otočje ima dva uradna jezika: angleščino in havajščino. Danes vsi govorijo angleško, havajščina pa se je v preteklih desetletjih počasi izgubljala; v splošni rabi so se ohranile le nekatere bolj znane in vsakodnevno uporabljene besede. Kot nam je povedal zgovoren taksist, se v zadnjih letih oblasti ponovno bolj trudijo, da bi ohranile in obudile tradicijo, tako da se je že v prvih razredih osnovne šole mogoče učiti tudi pristno havajščino. Tudi mi smo se v tednu dni naučili nekaj preprostih besed, med drugim »aloha« (živijo) in »mahalo« (hvala).
Na Oahuju smo štiri dni preživeli kar se da razgibano. Vzeli smo si čas za občudovanje naravnih lepot, ki jih v tem delu sveta res ne manjka. Od neskončnih čistih plaž do zelenih hribov in gora ter neštetih zanimivih vulkanskih pokrajin. Poskusili smo tudi nekaj njihovih klasičnih prigrizkov in obrokov, ki so sicer precej ameriško usmerjeni; je pa vse tropsko sadje čudovitega, polnega okusa.
Tretji dan sva se dve članici ekipe povzpeli na ugasli vulkanski krater, znan tudi kot Diamond Head, ki je visok 232 metrov. Bil je zelo vroč dan in na poti skoraj ni bilo nobenih dreves, ki bi ponujala zatočišče v senci, a na koncu je bilo vse poplačano … Na vrhu sva bili namreč priča neverjetnemu razgledu na Waikiki in Honolulu.
Za tem vzponom smo se vsi ponovno zapeljali na plažo, tokrat bolj oddaljeno in manj obljudeno, na vzhodnem delu otoka. Na mivkasti beli plaži, dolgi več kilometrov in obdani s turkiznim morjem, smo bili skoraj sami …
Ena izmed najzanimivejših atrakcij na otoku Oahu je tudi budistični tempelj Byodo-in, ki med drugim razkriva, kako povezani sta že od nekdaj azijska in havajska kultura.
Četrti dan smo na otoku Oahu naredili še zadnje korake, saj smo se odpravili v pristanišče, kjer nas je pobrala križarka z imenom Norwegian Sun, ki je postala naš dom za naslednjih 14 dni.
Maui
Prvi otok, ki smo ga obiskali med križarjenjem, je bil Maui. Najeli smo avto in se z njim zapeljali po eni izmed najbolj znanih cest v tem delu sveta – Road to Hana (cesta oz. pot do mesta Hane). Pot se vije več ur, saj je ovinkasta in ozka, a v 103,6 kilometrih je mogoče opazovati nadvse razgibano pokrajino. Videli smo slapove in reke, številne eksotične rastline, razgledne točke in celo šolo.
Nato smo se odločili, da se sprehodimo še po posušeni lavi. Obiskali smo »Hana lava tunels«, ti so nam pobliže potrdili dejstvo, da je havajsko otočje vulkanskega nastanka. Lava je izoblikovala dolge hladne in unikatne podzemne tunele. Na žalost niso dostopni v celoti, saj nekateri kotički še niso raziskani. Plačali smo vstopnino, prejeli svetilke in se odpravili v podzemlje …
Kauai
Na otoku Kauai nas je najprej presenetilo slabo vreme, deževno in megleno …, kar pa nas nikakor ni ustavilo. Odločili smo se, da bomo otok tokrat raziskovali z najetim voznikom. Ta nas je najprej odpeljal do »havajskega velikega kanjona«, Waimea Canyon. Kanjon je veličasten; dolg je približno 16 kilometrov in globok do 910 metrov. Kljub vremenu smo lahko opazili, da so njegova posebnost tudi izredno žive barve, vse od zelenih in rjavih do rdečih in oranžnih.
Odšli smo tudi na plažo, na kateri so nas ponovno spremljale sledi posušene lave. Na otoku smo spet doživeli izredno prijaznost domačinov; pravzaprav smo ugotovili, da manj kot je otok turističen, bolj prijazni in pristni so njegovi prebivalci. Naš taksist nam je izlet popestril s številnimi zgodovinskimi dejstvi in opisovanjem tamkajšnjega življenja. Kot zanimivost lahko povemo, da mnogi prebivalci opravljajo po dve službi, da si lahko privoščijo dostojno življenje – cene so ameriško visoke, plače pa temu trendu ne sledijo … Tudi na drugem koncu sveta vendarle ni tako drugače kot doma …
Hilo
Zadnja postojanka na Havajih je bil otok Hilo ali »The Big Island«, ki je med drugim največji otok ZDA. Predvsem je znan po lavi (tako posušeni kot tudi tekoči). Na sprehodu po vulkanski pokrajini smo med drugim videli petroglife oz. podobe in znake, vrisane v posušeno lavo, ki naj bi jih prvotni Havajci ustvarili pred več sto leti. V tem naravnem parku naj bi jih bilo več kot 23.000, vidne pa so tudi plasti lave, ki se je skozi leta sušila in usedala.
Ena izmed večjih zanimivosti v parku je tudi impresiven obok iz posušene lave, ki se je formiral, ko se je lava zlivala v morje. Iz prečudovite razgledne točke se vidi vulkanska pokrajina, kjer naj bi, sodeč po prepričanju domačinov, živela boginja, ki je ustvarila svet. V času našega obiska se je iz njenega »domovanja« samo kadilo, le nekaj tednov zatem pa so obiskovalci lahko občudovali čisto prave potoke lave.
Na otoku Hilo se nahaja tudi gora Mauna Kea. Veliko jih je prepričanih, da je najvišja gora na svetu, čeprav se je večina nahaja pod vodo (morjem). Njena skupna višina je 10.100 m.
Ko smo v slovo pomahali še zadnjemu havajskemu otoku, smo se naenkrat zavedali, da nekaj dni ne bomo več videli kopnega. Naslednje štiri dni smo preživeli na ladji, na odprtem morju – razdalja med Havaji in Francosko Polinezijo, našo naslednjo postojanko, je namreč več kot 4.000 km!
Nadaljevanje našega potepanja si preberite v naslednji številki e-revije Potnik.si.
Avtorici članka: Brina in Jerneja Kimovec
