Moldavija – pozabljena dežela prijaznih ljudi

Moldavija je večini Evropejcev precej neznana. Ime države sovpada z imenom pokrajine v Romuniji. Velikokrat zato pride do zmede, kaj je sploh pravilno, Moldavija ali Moldova.
Republika Moldova (slovensko Moldavija) je država v vzhodni Evropi, ki meji na Romunijo in Ukrajino.

Vstop v državo

V državo sem prišel z nočnim vlakom iz romunskega Iasija, ki je od meje oddaljen samo 23 km. Za vlak iz Romunije sem se odločil iz posebnega razloga, nimaš namreč vsak dan priložnosti, da vidiš, kako se na vlaku menja podvozje. V času Stalina so namreč tam naredili širše tire, tako da Hitlerjeva vojska ne bi mogla v bivšo državo SSSR.
Ker je bil moj potni list že malo poškodovan, so mu namenili posebno pozornost in mi s tem krepko nagnali strah v kosti, da mi v državo sploh ne bo uspelo vstopiti. Po dobri uri so mi vrnili potni list in nadaljeval sem vožnjo proti glavnemu mestu Chisinau – Kišinjev.

Mnogi niti ne vedo natančno, kje država leži. Moldavija je postala samostojna država 27. avgusta 1991, vendar se v njej še vedno močno čuti komunistični režim bivše SSSR. Največ je moldavskega, ruskega in ukrajinskega prebivalstva. Nam pa je država znana z Evrovizije in kvalifikacijske tekme v nogometu, ko se je slovenska reprezentanca pomerila z Moldavijo.

Dežela vrhunskih vin

Moldavija je trenutno najrevnejša država v Evropi, vendar to ni razlog, da je ne bi obiskal. Država je pretežno kmetijska, slovi po pridelavi vrhunskih vin, ponaša pa se tudi z največjo vinsko kletjo v Evropi. Le-ta je pravi magnet za turiste, daje občutek, da se nahajaš nekje drugje, pod griči je namreč več kot 120 km labirintov cest. Spominjajo na avtocestne tunele razvitih držav. Kljub temu, da nisem imel rezervacije za ogled kleti, mi je z nekaj iznajdljivosti in pregovarjanja v polomljeni ruščini uspelo priti noter.

Vinska klet Cricova na leto proizvede več milijonov steklenic penine in vina, največ izvažajo v republike bivše SSSR ter na Finsko. Po robu se lahko postavijo vinorodnim deželam, kot so Francija, Španija in Portugalska. V njej hranijo steklenico Jeruzalemskega vina iz leta 1902, ki stane milijon evrov! Klet hrani tudi vina ruskega Vladimirja Putina, ki je tukaj obeležil tudi svojih 50 let.

Ceste in prevozi

Povsem druga skrajnost so ceste, vsakih nekaj metrov je luknja ali izboklina, tako da te kar trese, ko voziš po njej. Avtoceste so le sanje, ampak država ni velika niti za dve Sloveniji. Ker s sabo nisem imel vozniškega dovoljenja, da bi »rental« avto, mi ni preostalo drugega, kot da potujem z lokalnimi prevozi MAXITAXI-ji, kombiji z vsaj 10 ljudmi. Cena goriva je približno evro za liter, toda z lokalnimi prevozi ti državo uspe prepotovati z nekaj več kot 20 evri.

Po glavnem mestu Kišinjevu vozijo dotrajani trolejbusi, ki so stari več kot 40 let. Cena prevoza s trolejbusom je le 2 MDL (moldavski leu). Valuta se dnevno spreminja, v času mojega obiska je bilo razmerje 1 evro : 16 MDL.

Ljudje živijo preprosto in v sožitju z naravo

Prav posebno doživetje je obisk vasi, v katerih ljudje živijo preprosto in v sožitju z naravo. Ljudje so izjemno prijazni, dali bi ti več, kot imajo. Otroci se radi nastavljajo fotoaparatu in z nasmehom pričakujejo, da boš kupil katerega od doma narejenih spominkov.

Starejši radi pripovedujejo zgodbe iz preteklosti in z grenkim priokusom strmijo v boljšo prihodnost. Izvedel sem, da je bila v preteklosti na poroke povabljena cela vas, v zameno pa so mladoporočencema postavili novo hiško.

Mesto Kišinjev

Ker je potovanje z javnim prevozom malo oteženo, je včasih težko priti do krajev, ki so odmaknjeni od večjih mest. Vredni ogleda so samostani, ki jih je v državi ogromno. Dan in pol zadostuje za ogled glavnega mesta z ogromno tržnico, kjer ljudje prodajajo vse mogoče. Nekdo je celo prodajal golobe v vsaki roki, te je našel kar na ulici.

Kišinjev ima trenutno nekaj več kot 700.000 prebivalcev, stopnja urbanizacije je velika, saj predvsem mladi iščejo delo za lažje preživetje. Trenutna povprečna plača znaša samo 300 $. Glavna ulica, ki poteka skozi center, se imenuje Bulevard Stefan cel mare si Sfint. Seveda pa država ni tako pozabljena, da v njej ne bi našel McDonalds-a.

Po mestu je mogoče opaziti vozila, ki so tako draga, da jih pri nas še nekaj časa ali sploh nikoli ne bomo videli. Razlog je peščica bogatašev v nasprotju z večinsko revnim prebivalstvom.

Vasi premorejo kako malo trgovinico ali gostilno, v kateri lokalni prebivalci kupijo najosnovnejše. V eni od njih sem opazil, da trgovka še računa z abakusom, na katerega sem se v 1. razredu naučil računati tudi jaz. Kruh si peče vsak sam, saj je pšenice na pretek, od živali najraje vzrejajo ovce, krave ter goske.

Država je poznana po velikih nasadih sončnic, ki se odprejo konec julija, tako da je skoraj vsa dežela ovita v rumeno barvo. Avtomobile večinoma premorejo le tisti, ki delajo v tujini ali v glavnem mestu, drugače se ljudje prevažajo s konjsko vprego.

Pridnjestrovska Moldavska republika

Pot me je nato vodila v Pridnjesterje, državo v državi, ki se uradno imenuje Pridnjestrovska Moldavska republika-PMR. Država, ki se je takoj po razpadu Sovjetske zveze ločila od matične Moldavije, ni bila, razen od Rusije, nikoli uradno priznana. Glavno mesto je Tiraspol, ki je od ukrajinske meje oddaljen samo 30 km.

Pridnjestrovje ali Transdnjester, kot tudi pravijo tej majhni deželi, je vredna ogleda. Presenetijo te simboli komunizma, ki so vidni na slehernem koraku – grbi s srpom in kladivom, rdeče zvezde, ideološke komunistične parole, kipi sovjetskih vojaških herojev, kipi Lenina in Stalina ter pravi tanki kot spomeniki, vse to sredi mesta … Kot bi se vrnil v Jugoslavijo takoj po drugi svetovni vojni.

Zrežiran preplah, češ da se namerava takrat na novo neodvisna in samostojna Moldavija tesno povezati z Romunijo, ki ji narodnostno pripada, je povzročil paniko med moldavskimi državljani ruskega rodu. V začetku devetdesetih let se je Igor Smirnov, predsednik zdajšnje PMR, skupaj z nekdanjim visokim ruskim generalom odločil, da bo vzpostavil neodvisnost na desnem bregu Dnjestra, ločil moldavske Slovane od moldavskih Romanov in obudil čase železne zavese. Sledila je državljanska vojna, o kateri v Sloveniji vemo zelo malo, ki je terjala več kot petsto žrtev.

Turisti so redki

Name je največji vtis naredil nogometni stadion v Tiraspolu, na katerem igra najboljši moldavski klub Sherif Tiraspol. Stadion je sodoben, ob njem so še drugi pomožni stadioni, infrastruktura je tako dobra, da je še pri nas ne vidiš pogosto. Pred leti je tam igral na evropski tekmi slovenski nogometni klub NK Maribor in bil izločen iz napredovanja v naslednji krog za Ligo prvakov.

Neregistriran lahko v republiki ostaneš le 10 ur. Če predpis prekršiš, te na meji čaka 30 evrov kazni. Med potjo mi je neki gospod dejal, da ima mamo v Tiraspolu, on pa živi v Kišinjevu in mora vedno na meji kazati dokumente. Ljudje so se vsakodnevne kontrole že navadili, saj jim kaj drugega ne preostane, vedno znova pa jih presenetijo turisti.
Prijatelj me je v angleškem jeziku vprašal, zakaj sem se odločil priti v Moldavijo, to pozabljeno deželo, ki je turisti skorajda ne obiščejo, a prav to je bil seveda razlog. Država je sicer nepoznana, vendar je to dežela prijaznih in odprtih ljudi.