Ko smo se v osnovni šoli učili o glavnem mestu Inkov Machu Picchu, sem si že kot mlad fantič želel obiskati Peru samo zaradi tega mističnega mesta. Ob kasnejšem obisku Peruja pa sem ugotovil, da ta skrivnostna dežela ponuja še mnogo več.
Poleg ogleda zgodovinskih, naravnih, kulturnih in etnoloških biserov se lahko predaš adrenalinskim dogodivščinam, avanturam in doživetjem: norenju s puščavskimi buggyji po perujski puščavi, sandboardingu, preletu linij okoli Nazce, trekingu na Machu Picchu in nenazadnje žvečenju kokinih listov…
Lima
Cusco
Za obisk Machu Picchuja agencije ponujajo različne programe, od katerih je najbolj poznan Inca Trail, 5 dnevna pot po poteh starih Inkov. Ta program je potrebno rezervirati vsaj pol leta prej, saj je perujska vlada z namenom zmanjšati gnečo na Machu Picchuju izdala omejitev – 100 udeležencev na dan (Kdo bo srečnež in se bo lahko pridružil skupini, ponavadi določi kar žreb.).
Ker nisem vedel za te omejitve, sem se odločil za drug program, in sicer Jungle Inca Trail. V skupini smo tako pristali: jaz, Nizozemka, dva Švicarja in Novozelandec ter lokalni vodič.
Naslednji dan smo se odpravili peš po Inkovskih poteh v lokalne toplice. Na poti smo večkrat naleteli na koko. Rastlina ima pomembno vlogo v tradicionalni andski kulturi. Listi koke vsebujejo kokain, ki je močan stimulans. Perujci iz listov koke delajo izvrsten čaj.
Gojenje, prodaja in lastništvo neobdelanega lista koke je v splošnem legalno v državah, kjer se koka uporablja za tradicionalne in industrijske namene, čeprav je gojenje pogosto omejeno zaradi poskusa preprečevanja proizvodnje kokaina.
Lokalni vodič je imel s sabo torbico, v kateri je bila vrečka z listi koke in sodo bikarbono, kajti koka dobi polni učinek v kombinaciji s sodo bikarbono. Koka med drugim lajša tudi posledice višinske bolezni. Človek, ki jemlje koko, postane bolj vzdržljiv, skratka, koka predstavlja za Perujce nekaj takega kot aspirin za nas. Ko sem koko poizkusil, sem imel v ustih približno tak občutek, kot da bi imel lokalno anastezijo.
Potovali smo mimo nasadov še ene opojne substance – kave.Stimulativne učinke kavnih zrnc naj bi odkril pastir, ki je pasel svojo čredo koz na območju, kjer so rasla divja kavna zrna. Njegove koze zaradi vdihavanja vonja, ki so ga zrnca oddajala, celo noč niso spale in pokonci so držale tudi pastirja. Ta se je odločil, da bo zrnje odnesel v bližnji samostan. Menih je zrnje prepražil in iz njega naredil tekočino ter jo popil. Ugotovil je, da mu je tekočina pomagala, da je ostal buden med dolgimi molitvami.
Utrujeni po celodnevni hoji smo prišli do toplic Santa Teresa, kjer smo se malce zrelaksirali v vodi vulkanskega izvora. Voda, ki pride direktno iz vulkana, ima preko 60°C, vendar se ohladi do pritoka v bazen, kjer ima prijetnih 24 stopinj.
Naslednje jutro smo se odpravili v Aguas Calientes, ki se nahaja v vznožju Machu Picchuja. Na poti smo naleteli na skupino protestirajočih Perujcev, ki so zahtevali razširitev avtobusnega prometa, saj le-ta predstavlja glavni prevoz revnejših. Svojo podporo sem jim lahko izrazil v intervjuju, ki so ga posneli z mano.
Machu Picchu
Da se izognemo gneči, smo treking na Machu Picchu začeli že naslednjega jutra ob 4. Treking navadno traja približno 2 uri. Tako zgoden štart ponuja tudi poseben čar, da doživiš sončni vzhod na Machu Picchuju, seveda, če imaš srečo z vremenom. Mi je na žalost nismo imeli.
Ime Machu Picchu pomeni v jeziku Quechua (najbolj govorjen avtohtoni jezik v Južni Ameriki) Stara gora. Machu Picchu naj bi bilo sveto mesto, kjer so prebivali samo “izbranci” ter duhovščina. Mesto je bilo iz neznanih razlogov zapuščeno pred prihodom konkvistadorjev Francisca Pizzara, ki je ustanovil mesto Cusco, zato so ga do leta 1911, ko ga je odkril Hiram Bingham, poznali samo lokalni prebivalci. Nad Machu Picchujem se nahaja še gora Wayna Picchu (Mlada gora), s katere se ti odpre prelep razgled na cel Machu Picchu.
Machu Picchu je v zadnjem stoletju postal svetovna znamenitost, ki so jo leta 2007 uporabniki spleta z vsega sveta uvrstili v t. i. novih sedem svetovnih čudes skupaj s Chichen Itzo v Mehiki, Kristusovim kipom v Riu de Janeiru, kitajskim zidom, rimskim Kolosejem, Petro v Jordaniji in Tadž Mahalom v Indiji. Unesco je leta 1983 Machu Picchu uvrstil na seznam svetovne dediščine in ga opisal kot “mojstrovino arhitekture in edinstven dokaz inkovske civilizacije“.
Puno – Titicaca
Amantani
Svoje raziskovanje Peruja sem nadaljeval na otoku Amantani, kjer sem preživel dan v družbi z lokalno družino. Najprej smo si ogledali sončni zahod na hribu Pachamama in Pachatat (Mati Zemlja in Oče Zemlja), kjer je bila igra narave zares fenomenalna. Zvečer so nas domačini povabili na predstavitev njihovih lokalnih plesov. Oskrbeli so nas tudi z njihovimi tipičnimi nošami. Na plesu, ki je sledil, smo se turisti pomešali z lokalnimi prebivalci in se z njihovo pomočjo učili tradicionalnih plesov.
Noč smo prespali v kočah, ki so brez nam samoumnevne infrastructure (elektrika, tekoča voda, sanitarije), tako je bil obisk zares robinzonovski.
Nasveti
Za zaključek naj povem, da sem za prevoz uporabljal javni transport – avtobus, ki je smešno poceni. Za 6-urno pot sem plačal 6 dolarjev s tem, da sem doplačal 1 dolar za boljši prostor v dvonadstropnem avtobusu. ‘Boljši prostor’ v avtobusu je pomenilo spodnje nadstropje, kjer je manjša verjetnost, da ti zmanjka kakšna stvar, saj so vsi domačini ponavadi zgoraj.
Glede hrane nisem bil izbirčen, zato sem pojedel vse, kar mi je bilo ponujeno. Perujci imajo za moje pojme dobro in poceni hrano. Vsekakor vsem bralcem revije Potnik.si svetujem obisk Peruja, kajti dežela ponuja res veliko. Peru je dežela barv – od zelenega deževnega gozda, do sive, najbolj suhe puščave na svetu, pa do belih vrhov Andov. Peru je dežela veselja, odprtih in neizmerno prijaznih ljudi.
Piše: Mag. Marko Popovič
