Potep po Indiji

V Indijo greste … tam pa ja serijsko posiljujejo! Takšna stigma se nas je držala, preden smo se odpravili na pot. Vesni je včasih prekipelo in je odvrnila: Ja, pa saj ravno zato gremo tja…

Mnogi so nas spraševali, zakaj za vraga ravno v Indijo, ko pa je še toliko drugih, lepših koncev na svetu. Z Vesno sva se tja vračala, sin Matej je šel prvič. Najino prvo potovanje v Indijo je bil štirinajstdnevni obisk Om ašrama v Rajastanu. Vesna je predana jogi in je na vsak način hotela obiskati center, od koder izhaja Yoga in dailylife ter njen guru. Dvakrat sem ji to preprečil, tretjič sem jo spremljal, ker sem končno dojel, da ne bo odnehala. Od nikoder si nisem tako močno želel priti domov kot prvič iz Indije, pa vendar… nikamor si nisem tako močno in tako hitro želel vrniti, kot v Indijo.

In smo šli …

Na pot smo se odpravili 3. julija, po več kot polletnih pripravah in načrtovanju. Naslednjih 34 dni je minilo, kot bi mignil. Doživeli smo vse, kar povprečen popotnik doživi na svojem tripu. Bili so vzponi in padci, a na vse smo bili pripravljeni. Vedeli smo, da nas lahko doleti bolezen ali druge težave, skrbno načrtovan itinerar smo bili pripravljeni spremeniti kadarkoli, v skrajni sili smo bili tudi pripravljeni na vrnitev domov… kadarkoli. Odleteli smo z letališča v Budimpešti in preko Istanbula prispeli v Mumbaj.
Že na letu iz Istambula v Mumbaj nas je doletelo prvo presenečenje. Kot potniki v ekonomskem razredu smo zasedli svoja mesta. Mojih 192 cm in sto… no ja nekaj več kilogramov pač terja svoj prostor na letalu. Nisem si ga pustil vzeti s podiranjem sedeža pred mano, kar je takoj po vzletu skušala storiti ženska, ki je na njem sedela. Moje noge so bile predolge, malo pa sem jih še sam podaljšal. Ženska se je kljub moji razlagi in opravičilu besno zaganjala nazaj, dokler ni mimo prišla stevardesa. Tudi ona je poskušala ženski razložiti, da ne more podreti stola, a ni dosti pomagalo. Stevardesi je prekipelo in me je vprašala, če želim zamenjati mesto. Moja Vesna je takoj začutila priložnost in razložila stevardesi, da potujemo skupaj kot družina in če se bomo prestavili, se bomo vsi skupaj ali pa naj se ženska pred nami. Stevardesa je popustila in romali smo v prvi razred. V naslednje pol ure se je prvi razred potem napolnil do zadnjega sedeža, ker so tudi drugi potniki na letalu izkoristili priložnost. Vsak pa, ki je prišel skozi prehod iz ekonomskega v prvi razred, se nam je prizanesljivo smehljal ali zahvaljeval. V zahvalo nam je potem mlad par iz Mumbaja pomagal skozi labirint in nas usmerjal skozi kontrole mumbajskega letališča.
Picture
Turkish Airways – vožnja v 1. razredu, v katerem smo pristali po naključju.

Od tedaj je Turkish airways najboljša letalska linija na svetu…vsaj za nas tri. Vendar, če bumerang vržeš skozi okno, ti skozi vrata prileti nazaj. In naš je priletel, naravnost v glavo. V Mumbaju smo hoteli samo presesti na letalo do Delhija, a se je pošteno zataknilo.
Uslužbenka pri sprejemu prtljage je ugotovila, da imamo karte za lete, ki ne obstajajo, vse do Varanasija. Karte smo kupili februarja, vmes so lete ukinili, nas pa ni nihče obvestil.
Po dolgotrajnih pregovarjanjih in čakanju so nas uslužbenci Jet airwaisa v zadnjem trenutku na brzino spravili skozi vse kontrole na letalo. Zagotovili so nam, da nas v Delhiju čakajo tudi karte do Varanasija, le na njihovem okencu se moramo zglasiti. No, v Delhiju niso vedeli nič o tem, s kartami, ki smo jih imeli, pa niti na letališče nismo mogli vstopiti. Na kratko… če smo hoteli priti v Varanasi, smo morali kupiti nove vozovnice. 220€ je rešilo vse probleme.

Picture
Obstali smo pred vrati delhijskega letališča, ker nam vojaki zaradi neveljavnih letalskih vozovnic niso pustili vstopiti. Z večurno zamudo smo nato le odleteli proti Varanasiju.
Picture
Računalnik in WI-FI sta najboljša prijatelja (po)potnikov v dolgih urah čakanja na letališčih.

Kashi, Benares, Varanasi – tri imena enega mesta, starejšega od zgodovine

S prevodom besed Marka Twaina: “Varanasi je starejši od zgodovine, starejši od tradicije, starejši celo od legende, videti pa je še dvakrat starejši, kot če bi dal vse tri skupaj” … in od Twainovih časov se je le še postaral.  V Varanasi je treba priti
pripravljen. Ozke ulice, hoja kot po minskem polju med iztrebki različnega izvora, ki razpadajo pri temperaturi 40 stopinj in več in seveda temu primernem smradu. Prvi vtisi so bili zelo mučni, vendar po dveh dneh tega niti opazili nismo več. Varanasi te postavi v bistvo hindujskega verovanja. Prva stvar, ki smo si jo ogledali, je bil Manikarnika gat, kjer zažigajo svoje umrle. Največja želja vsakega Hindujca je, da prekine cikel ponovnega rojevanja in umiranja s tem, da je njegovo telo upepeljeno v Varanasiju, ostanki pa izročeni Gangesu, najbolj sveti, žal pa hkrati tudi najbolj onesnaženi reki – boginji, ki se ji klanjajo, ker prinaša življenje, hkrati pa ga tudi odnaša.
Pogled z našega balkona v hotelu proti gatom.
10 rupis sadhu z živo kobro.

Uradni vodič – skrbnik Manikarnika gata – nam je razložil, da tu upepeljujejo tudi kristjane iz Evrope, pa žide, pravoslavne… skratka ljudi s celega sveta, ki jih pogled na dogajanje na gatu prevzame in hočejo prav tu biti kremirani. Sam sem si zadal nalogo, da vse temeljito poslikam in predstavim doma, da razbijem tabu nenavadnega, »divjega« (za naše pojme) dogajanja v Indiji. Vendar, ko sem stal s fotoaparatom na ploščadi nad prostorom za kremiranje, tega preprosto nisem mogel storiti. Pogled na prižiganje grmad, na moške žalovalce okoli ognja, na pripadnike kaste nedotakljivih, ki so z bambusovimi palicami skrbeli, da je vsako truplo zoglenelo do konca, nas je prevzel. Vsi trije smo bili z mislimi nekje drugje …. na koncu. Le tu in tam je kaka solza zdrsnila po licu. Svetost trenutka je bila prevelika, da bi jo izkoristil za fotografiranje. Varanasi pa so tudi številni templji, verska prepričanost, ganga aarti (čudovita molitev, s katero se vsako jutro in vsak večer zahvalijo reki) in številne druge znamenitosti tega svetega mesta. Kljub vsem, za zahodnjake nesprejemljivim stvarem, je na nas napravil izreden vtis.

Khajuraho, oaza miru sredi živahne Indije in podobe kamasutre

Iz Varanasija smo odleteli v Khajuraho. Tu se pod UNESCO-vo zaščito nahajajo tisočletje stari templji, katerih bistvo so podobe iz kamasutre. Skupina templjev je nastajala med leti 950 in 1150. Čudovite, iz kamna izklesane skulpture na templjih prikazujejo erotične motive, kakršnih ne premore niti največja fantazija. V času, ko so Inki in Maji na drugi strani oceana krvavo žrtvovali tisoče svojim bogovom, so jih Indijci častili povsem drugače, predvsem bolj sprejemljivo. Nekatere skulpture so me tako prevzele, da bi jih najraje nesel kar s seboj. Popoldne smo si ogledali tudi slapove Raneh na reki Ken. Čudoviti pejsaži, bazaltna soteska, vse lepo, če ne poseže vmes monsunski naliv. Bili smo mokri do kosti, a nam vseeno ni bilo žal, da smo šli na ogled.
Picture
Khajuraho – tisočletje stari templji kamasutre.
Klesane erotične podobe iz kamna.

Agra – Taj Mahal – bistvo indijskega turizma in najlepša ljubezenska zgodba

Iz Khajuraha nas je pot z vlakom vodila v Agro, k bistvu Indije Taj Mahalu, najlepši zgradbi, kar so jo kdaj zgradile človeške roke, k najlepši ljubezenski zgodbi, zaradi katere je bil Taj Mahal postavljen. Shah Jahan je moral zares ljubiti svojo Mumtaz Mahal, ki je umrla par dni po rojstvu njunega 14. otroka. Dvajset let je gradil čudovito grobnico, ki je njegov mogulski imperij spravila na rob finančnega propada. Ko je začel na drugi strani reke Yamuna graditi identično grobnico iz črnega marmorja zase, pa je njegovemu najstarejšemu sinu prekipelo in Shah Jahana je dal zapreti v trdnjavo Agra. Do svoje smrti je lahko opazoval Taj Mahal skozi okno svojega zapora. Sin se ga je po smrti vsaj toliko usmilil, da ga je pokopal poleg njegove ljubljene Mumtaz Mahal v Taj Mahalu. Žal pa je Shahova grobnica tudi edina, ki kazi povsem simetrično podobo kompleksa Taj Mahal. Sem
pa tu tudi spoznal in bil »počaščen«, koliko nas zahodnjake cenijo Indijci. Ugotovil sem, da smo natanko 37,5 krat več vredni, kot so oni. Nad okencem blagajne, kjer smo kupili vstopnice, je namreč pisalo: Indian visitors 20Rs, v naslednji vrstici pa: Foreign tourist: 750Rs. Hudirja, saj me je nekaj skupaj, ampak 37,5 krat bolj pa res ne bom obremenil tal in ozračja okrog Taj Mahala kot najbolj mršav Indijec. Vendar, po sedmih preživetih urah v
kompleksu, sem vedel, da bi dal tudi še enkrat več.

Taj Mahal, esenca Indije.

Iz Agre smo se odpeljali še ne enodnevni izlet v Fatehpur Sikri, ki ga spremlja druga zgodba iz tisoč in ene noči. Ogromno mošejo in kompleks palač je zgradil stari oče Shaha Jahana, mogočni mogulski vladar Akbar, ki je imel tri uradne žene, no ja, zraven njih je imel tudi 200 konkubin. Na njegovo žalost pa mu te žene niso dale tako želenega potomstva. Žene so bile vsaka druge vere. Ena je bila muslimanka, druga kristjanka in tretja hindujka. Nekoč se je na romanju ustavil v vasici Fatehpur, kjer je živel vedeževalec, ki mu je prerokoval, da bo v roku enega leta dobil sina. In res je njegova hindujska žena povila sina. Mogul je v zahvalo najprej postavil na vrhu hriba ogromno mošejo, nato pa je zraven postavil še kompleks palač. Vsaka od treh žena je dobila svojo. Kristjanka in muslimanka manjši, a bogato okrašeni z zlatom in dragim kamenjem, hindujka pa ogromno palačo, a brez dragocenosti. Vsi skupaj so se preselili v Fatehpur Sikri in naslednjih 14 let je bil upravno središče mogočnega mogulskega imperija. Po smrti starega mogula so mošejo in trdnjavo zapustili, ker jih je pestilo pomanjkanje vode.

Iz Agre smo pot nadaljevali z vlakom do Amritsarja. Za vlak smo se odločili, ker v vseh vodičih po Indiji piše, da kdor ni okusil njihovih železnic, ta ni bil v Indiji. No, mi smo jih okusili, pa si tega ne želimo več. Na vlak smo vstopili v Agri ob štirih popoldne, v Amritsar smo prispeli ob devetih zjutraj naslednjega dne. Že v Agri me je napadel šen (bolezen) z bolečinami v nogi, visoko vročino in glavobolom. K sreči sem imel pri roki antibiotike, pa vendar pot z vlakom ni bila prijetna. Klima v vagonu je nabijala tako močno, da bi še pingvini zmrznili, klopi so bile skrajno neudobne, vmes pa smo še prenašali muhe Indijcev in Indijk, ki so nas podili s prostorov, za katere so sicer res imeli rezervacije. Tako je moralo mojih nekaj več kilogramov sredi noči plezati na srednjo klop, mršav Indijec pa se je s privoščljivim nasmeškom zleknil na »svojo« klop pod menoj. Zaželel sem si, da bi veriga, s katero sem bil pritrjen na strop, popustila – pa žal ni hotela.:)

Punjab – dežela ponosnih Sikhov, Zlati tempelj, turbani iz plenic in Wagah border

Tako smo izmučeni po celonočni vožnji prispeli v Amritsar. V hotelu smo popadali v postelje do poznega popoldneva. Tudi jaz sem prišel že toliko k sebi, da smo se odpravili na iskanje »bližnje« picerije. Sklenili smo, da v Zlati tempelj tisti dan ne gremo, ker smo ga želeli videti in doživeti v popolnem sijaju. Na sprehodu smo zašli. Picerije nismo našli, zato pa smo našli okulista, ki mi je izmeril dioptrijo in mi za deset evrov, v eni uri, napravil dvoja očala. Do tedaj sem namreč že dvoja zlomil, zadnja na vlaku proti Amritsarju.
Naslednji dan smo takoj zjutraj odšli v Zlati tempelj. V tempelj lahko vstopiš le bos in pokrite glave. Ker je bil naš hotel v neposredni bližini, smo se tja odpravili kar bosi. Jaz in Matej sva imela turbane iz plenice, Vesna pa rumen šal na glavi. Vstopili smo v tempelj, največje svetišče Sikhov, ponosnega indijskega naroda. V tem templju sem prvič v življenju čutil, da sem sprejet s strani kakšne vere. Topli pogledi tisočere množice sredi templja so nam govorili, da smo njihovi. Ne glede na to, od kod smo, kdo smo in kakšni smo. Ker smo bili tam, smo bili njihovi. Stari in mladi, vsi so se hoteli z nami pogovarjati. Kdo smo, od kod prihajamo, povedali so nam kje živijo, kako vidijo svojo vero, nevsiljivo so nam razlagali bistvo svoje vere… Veliko se jih je slikalo z nami, Vesna je bila posebna atrakcija, kot bi prišla Angelina Jolie v Mercator po nakupih. Vsak jo je opazil. Za obhod sarovarja, umetnega jezera v notranjosti templja, smo porabili debele štiri ure in pol. Tempelj je na nas naredil močan vtis, ljudje v templju še močnejšega.
Picture
Amritsar – Vesna v središču pozornosti.
Obvezna stvar pri obisku Amritsarja je tudi obisk Wagah border, kjer Indijci in Pakistanci na zelo slikovit in zabaven način zapirajo mejni prehod ob sončnem zahodu. Vzdušje je zelo podobno nogometni tekmi med Realom in Barcelono recimo, le da gre tu za na obeh straneh zagrizene sovražnike, ki se malo višje ob meji gledajo še skozi puškine cevi, prevladujejo domovinska čustva. Pred uradno ceremonijo so nas razveseljevale še domačinke, stare od 7 do 70 let, s štafetnim tekom z indijskimi zastavami do meje in nazaj in s plesom v Bolywoodskem stilu. Vse to pri skoraj 50 stopinjah. Mi smo se topili kot snežaki ob prvomajskem kresu, one pa so plesale,  kot da se nahajajo v klimatizirani dvorani. Uradni del pa je neopisljiv. Kogar zanima, naj pogleda na Youtube in mu bo hitro vse jasno. Množice na indijski in pakistanski strani dobesedno padejo v trans. Tudi mi, »nevtralni« turisti, smo na koncu na vse grlo vpili »Hindustan, number one….« 😉

V Amritsarju na letališču smo doživeli še en deja vu. Vojak na vratih je pogledal letalsko karto in odkimal z glavo. Let ne obstaja, ukinjen je bil pred petimi meseci. Hudiča. Pa ne že spet. Vojak je poklical uslužbence Air India in zgodba se je razpletla v našo korist. Odleteli smo dvajset minut pozneje, z Indi go-jem, vse na stroške Air Indije.

Zlati Jaisalmer in najboljši vodič v Indiji

Pot nas je nato z letalom preko Delhija vodila v središče Rajastana, Jodhpur. Tu smo se ločili. Vesna je planirala petdnevni obisk Om ašrama v Jadanu, jaz in Matej pa sva šla v puščavo Thar, v mesto Jaisalmer.

Ker sva si z vlakom prišla navzkriž, sva se odločila, da pot opraviva s taksijem. Naslednjih šest ur sva preživela z opazovanjem sicer enolične, a kljub vsemu zanimive rajastanske pokrajine. Stepa je vse bolj in bolj prehajala v puščavsko pokrajino in na trenutke sva uzrla čisto prave, gole sipine. Okrog sedmih zvečer sva prispela do hotela. S šoferjem sva se le še dogovorila, da naju čez pet dni tu pobere in Jaisalmer je bil najin. Stara mestna trdnjava, vetrne palače, puščavske sipine, mesto duhov in najin vodič, so na naju naredili zelo velik vtis. V Jaisalmerju sva takoj začela razbijati Vesnine tabuje. Ponoči sva hodila po temnih ulicah, ko sva iskala restavracijo, jedla sva hrano v lokalnih restavracijah, Matej je tu in tam popil kakšen kozarec piva…

Kljub vsem lepotam in posebnostim Jaisalmerja je bil za naju z Matejem največja atrakcija najin vodič. S tuk tukom sva se po prvi prespani noči pripeljala na trg sredi trdnjave. Vozniku sem plačal 40 rupij, kar naenkrat pa se je pred nama pojavil mladenič, star malo čez 20 let. »Gospod, ali vaju lahko vodim? Moje ime je Cool Rahul.« Takoj sem mu odzdravil s svojo obrambno indijsko mantro: »Ne, ne potrebujeva te!« Kot vsi pred njim, tudi ta ni znal odnehati: »Gospod, samo 40 rupij za eno uro.« Malo sem se že odtajal in pogledal Mateja, ki je dejal: »Brez veze, saj ga ne rabiva.« Zazrl se je v mojega Nikona, ki sem ga imel okrog vratu in poskusil še tretjič: »Gospod, poznam najboljše razglede na Jaisalmer.« Točno je vedel, na kaj me bo ujel. »OK, ampak samo 40 rupij in niti ene več!« sem mu zabičal in smo šli. No, 40 rupij za eno uro se je prelevilo v več kot 6000 rupij za celih pet dni. Fant je bil pravi zaklad znanja o Jaisalmerju in okolici, vedel je vse o vsem in še več. Premogel je celo svoj lasten tuk tuk, na katerega je bil zelo ponosen in prav užival sem v njegovih vratolomnih vožnjah po ozkih jaisalmerskih ulicah. Njegova najljubša pijača je bila cerveza (pivo po špansko) in ob večerih, ko smo sedeli na hribu nasproti trdnjave je ob steklenicah cerveze tekla debata. Razložil mi je vse o indijskih kastah, o odnosu starši – otroci, o dogovorjenih porokah, ki so za nas »civilizirance« greh, mladi Indijci jih pa spoštujejo, ker spoštujejo odločitve svojih staršev. Pokazal mi je dom za ostarele sredi mesta pod nami. Dejal je, da je dom prazen, ker je največja sramota za Indijca, da svoje starše namesti v dom za ostarele. Čisto počasi sem začel dojemati odnose v tradicionalni Indiji.

Povezanost med starši in otroki, spoštovanje do matere – ena mama je mama vseh – in še kup drugih vrednot, ki jih pri nas že davno ni več. Cool Rahul nama je uredil prevoz do Karni Mata templja. Vzela sva ga s seboj in z veseljem se nama je pridružil, saj mi je prej razložil, da je bil v Haridwarju le takrat, ko je nesel v Gango strest posmrtne ostanke svojega očeta in parkrat v Jodhpurju, drugače pa ves čas živi v Jaisalmerju. V tistih petih dneh smo postali res dobri prijatelji. Celo tako dobri, da sta zadnji dan z Matejem poskrbela, da bi me skoraj zadel infarkt. Ko smo se peljali z rikšo po najbolj prometni ulici v Jaisalmerju, je preprosto dvignil roke in Matej je prevzel krmilo. Kdorkoli samo približno sluti, kakšen je indijski promet, ve, da smo bili v smrtni nevarnosti, kajti Matej še nikoli prej ni vozil ničesar, kar bi poganjal motor, tule pa je prevzel krmilo tuk tuka in vijugal med nevarnostmi kot Valentino Rossi. Veliko bi še lahko napisal o tem fantu, ki mi je na svojevrsten način razkril način indijskega mišljenja in prav on, Swaroop Singh Janga, kot je bilo njegovo pravo ime, bo razlog za obisk Jaisalmerja, če bom le še kdaj v tistih krajih.

Ne zamudite zanimivega nadaljevanja v januarski številki revije Potnik.si, v katerem boste lahko prebrali in izvedeli, kaj vse so še doživeli in videli do konca svoje poti po Indiji.
Avtorji: Uroš, Vesna in Matej

Komentirajte…

Ali ste tudi vi že kdaj obiskali Indijo? Si to želite? Potrebujete kakšne dodatne informacije za to pot? Kaj je vam v Indiji najbolj všeč oziroma kaj vas najbolj vleče tja?