Peru je dežela odprtih, prijaznih in veselih ljudi, ki so močno povezani z naravo. Narava pa je tisti glavni razlog, zaradi katerega se popotniki podajamo tja. Od mogočnih gora, sotesk sredi Andov, deževnih gozdov, planot, najbolj suhe puščave na svetu, dolin vse do oceana in še mnogo čudovitega lahko doživite v Peruju. Po tej zelo raznoliki deželi sva s partnerjem potovala mesec dni ter spoznavala glavne turistične atrakcije.
Osnovni podatki o Peruju
Peru je tretja največja država v Južni Ameriki, takoj za Brazilijo in Argentino. Njene sosednje države so na jugu Čile, na jugovzhodu Bolivija, vzhodno Brazilija, severovzhodno Kolumbija, severno Ekvador. Zahodno jo obdaja Tihi ocean. Republika Peru ima tri uradne jezike, to so španščina, kečua in ajmarščina. Glavno in največje mesto v državi je Lima, ki leži ob obali Tihega oceana. Država ima preko 30 milijonov prebivalcev.
Andi
Najdaljše svetovno gorstvo, ki v dolžino merijo kar 7000 km, v širino pa na najširši točki do 500 km. Njihova povprečna nadmorska višina je 4000 metrov. Raztezajo se čez več držav Južne Amerike in tako zajemajo tudi Peru. Andi so raj za alpiniste, ki se podajajo na osvajanje zahtevnih smeri ter vrhov. Tudi sama sva se podala v Ande, in sicer na enotedenski treking do višine nekaj preko 5000 metov.
Salkantay trek je eden izmed najbolj razglednih, obiskanih ter atraktivnih trekingov, ki vključuje vse, od visokih gora do čudovitih planot in dolin ter celo atraktivne inkovske naselbine Machu Picchu. Vsak dan prehojenih okoli 20 km, spanje na višinah 3000 do 4000 m, žvečenje kokinih listov za boljše spanje, pomoč konjev, oslov in mul, moči jemajočih od višine in izčrpanosti, hladnih noči, ledeno mrzlih juter, čudovitih razgledov, novih poznanstev… skratka, enkratna izkušnja, ki nama je ostala v čudovitem spominu.
Izhodišče za omenjeni treking je Cusco, mesto Inkov, od koder so nas s terenskimi vozili odpeljali do točke, kjer smo nadaljevali peš ter se čez teden dni vrnili na isto točko z vlakom.
Nekdanja prestolnica inkovskega imperija
Cusco, mesto v Andih, je zgodovinsko središče inkovskega imperija in je od leta 1983 razglašeno za UNESCO-vo svetovno dediščino. Mesto je bilo zgrajeno v obliki pume in leži na višini 3400 metrov. Na leto mesto obišče okoli dva milijona turistov. Poti do Cusca sta samo dve, ena cesta ali pa po zraku. Z letalom je nekoliko dražje, bistveno hitreje in v primeru lepega vremena so lahko razgledi na Ande čudoviti. Druga pot je po cesti, najpogosteje z avtobusi, saj se najem avtomobila zaradi varnosti odsvetuje. Po slabih cestah je vožnja čez gorovja v udobnem turistične avtobusu prava atrakcija za začetek potovanja.
Cusco je mesto, polno zgodovine, hkrati pa tudi glavna izhodiščna točka za odhod v eno najbolj znanih gorstev sveta, Ande. Danes je mesto sicer že modernizirano, a je v njem kljub temu moč zaznati prepletanje z zgodovino. Inkovska civilizacija je svoj višek dosegla v 14. stoletju našega časa, a le kakšnih sto let kasneje tragični konec pod španskimi napadalci. Za Inki je ostalo mnogo zanimivosti, ki si jih danes ogleduje ves svet. In prav tako mnogo cest, ki so še danes v uporabi.
Machu Picchu
Čilenski pesnik Pablo Neruda je zapisal: »Machu Picchu je potovanje v čistost duše, v večno zlitje z vesoljem, tam smo čutili svojo šibkost. Je eden največjih čudežev Južne Amerike. Preostanek metuljev v žarišču velikega kroga življenja. Še en čudež več.« Machu Picchu je turistično najbolj obiskana točka v Peruju. Dobro ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline ležijo na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2350 m. Od mesta Cusco je to oddaljeno okoli 70 km severozahodno.
Kljub temu da so inkovsko naselbino domačini ves čas poznali, je Machu Picchu šele leta 1911 svetu predstavil ameriški zgodovinar Hiram Bingham. O znamenitem kraju je napisal uspešnico pod naslovom »Izgubljeno mesto Inkov«. Danes je kraj ena najbolj znanih Inkovskih kraljestev in to predvsem zaradi svoje edinstvene lege. Od leta 1983 dalje je naselbina tudi zaščitena kot UNESCO-va svetovna dediščina. Množica turistov, ki dnevno obišče Machu Picchu, pa pri odgovornih vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo tam povzroča turizem. Bližnje mesto Aquas Calientes, ki velja nekako za glavno izhodišče na Machu Picchu, velja za eno najdražjih mest Peruja. Vidi se, da mesto diha s turizmom.
O Machu Picchu-ju še vedno ostajajo neznanke
Predvideva se, da je dal mesto zgraditi inkovski vladar Pachacuti, in sicer okoli leta 1440. Mesto je bilo poseljeno do leta 1532. Domačini so se takrat odselili v deževni gozd, da so se obvarovali pred Španci, ki so napadli Peru. Bali so se, da jih bodo našli, to je bil tudi glavni razlog, da so mesto zapustili. A mesta zaradi svoje edinstvene lege ni sovražnik nikoli našel. Arheološki dokazi kažejo na to, da Machu Picchu ni bilo tipično mesto, ampak bolj podeželsko mesto z velikim dvoriščem na sredini. Okoli dvorišča stojijo: velika palača, templji za inkovska božanstva ter ostale zgradbe.
Seveda gre danes tu še samo za ruševine, iz katerih pa se zaradi njihove dobre ohranjenosti lahko predvideva, kako je bilo mesto dejansko videti. Strokovnjaki so ocenili, da naj bi nekoč v mestu bivalo okoli 750 ljudi. Inki so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov. Uporabljen je bil klasičen inkovski arhitekturni slog, pod katerega spadajo gladke stene pravilnih oblik, ki so med seboj tako natančno spojene, da vmes ni možno vtakniti niti noževe konice.
Kako so vse te skale prestavljali, se sprašujejo mnogi. Predvideva se, da je na stotine dela sposobnih skale potiskalo po pobočju. O gradnji seveda ne obstajajo nobeni zapisi, saj niso znali pisati. Celotna naselbina je sestavljena iz 140 zgradb, ki vsebujejo mnoge templje, parke in bivališča. Tam je tudi več kot 100 kamnitih teras, ki so jih uporabljali za pridelovanje hrane, na njih so sadili različne rastline.
Vrste hiš brez streh, travnate terase, na katerih se pasejo lame in alpake, zadaj nepogrešljiva znamenita gora, spodaj v dolini divja reka, od koder se sliši zvok tradicionalnega vlaka, vse naokoli množica strmih in bujno poraslih gora, višje celo pobeljene s snegom… to so lepote, ki se ji težko opiše z besedo. O samem enkratnem mestu pa še vedno ostaja cev kup neznank.
V enega najglobljih kanjonov sveta
Perujci trdijo, da imajo najgloblji kanjon na svetu. Gre za kanjon Colca v Andih, ki pa je za nas, obiskovalce, najbolj atraktiven zaradi kondorjev in ne toliko zaradi njegove globine. Kondorji so največje leteče ptice na svetu, saj premer njihovih kril meri tudi do tri metre. Ob reki Colca se razteza okoli 100 km dolg kanjon, globok od 1000 do 3400 metrov. Ena sama neokrnjena narava vse vprek. Le na nekaterih bolje dostopnih mestih je moč opaziti terasaste nasade, ki so v obratovanju še iz inkovskih časov.
Treking v kanjon traja dva dni. Prvi dan je spust v kanjon, in sicer okoli 1200 metrov v globino. Hoja med kaktusi ter skalami nas je pripeljala do oaze, zelenice s palmami in bazenom. Domačini so nam pripravili slastno večerjo ter naslednje jutro zajtrk. Po zajtrku je po drugi poti sledil povratek iz kanjona.
Soline v Andih
V solinah v Andih nas je pričakal zelo nenavaden sprehod. Med več sto bazenčki, s pomočjo katerih se domačini preživljajo, se je moč sprehajati. Skromen dobiček, ki ga domačini dobijo od pridelane soli, je pogosto vse, kar imajo. Soline Maras, kot so jih poimenovali, so ene najbolj slikovitih solin sveta. Soline so nastale iz majhnega potočka, ki teče iz hriba. Potoček, ki vsebuje veliko soli, so uporabljala že predinkovska ljudstva.
Delo v solinah je izredno težko. Poleg ledeno mrzle vode, težkega dostopa do vseh bazenčkov, domačini vse delo opravljajo ročno. Torej tudi nošenje težkih vreč, polnih soli. Pridelava in prodaja soli je urejena po načelu zadruge. Vso sol se lahko kupuje le znotraj zadruge, vsi lastniki solin pa sol lahko prodajajo prav tako samo zadrugi, ki nato sol prodaja dalje. Ena družina ima v lasti enega ali več bazenčkov.
Jezero Titicaca
V Andih se najde še ena svetovno znana atrakcija, jezero Titicaca. Na 3800 metrov nadmorske višine, kjer se konča Peru in začenja Bolivija, leži jezero, ki ima za seboj zanimivo zgodbo. Iz njegovih globin naj bi se dvignil bog in ustvaril svet. Inkovska Adam in Eva, poimenovana Malko Kapac in Mama Okla, sta poselila svet. Duše umrlih Inkov pa so se vedno vračale v globine jezera. Jezero na najgloblji točki meri 284 metrov.
Okoli 50 otočkov, katerih število se spreminja glede na višini gladine jezera, je tisti glavni razlog, zaradi česar je potrebno obiskati jezero Titicaca. Ljudstvo Uros še danes živi na umetno narejenih otokih. Po bregovih jezera nabirajo trstičje in iz tega delajo plavajoče otoke. Na teh otokih si uredijo svoje domovanje. Iz trstičja pa so si naredili tudi čolne, s katerimi se vozijo po jezeru. Razlog, da so si zgradili te otoke, je bil ubežati pred sovražniki, saj ti niso mogli do njih. Danes gre za turistično atrakcijo.
Amazonas
Povsem nasprotno Andom pa je predel Amazonas. Skoraj celodnevna vožnja z lokalnim avtobusom od Cusca do Puerto Maldonado je bila že prava nočna mora. Neurejene ceste, pretirano delovanje klimatske naprave ter neprilagojena vožnja. Vendar se je splačalo. Zagledala sva deževni gozd in se nato podala na treking po njem. Z lokalnim vodnikom ter še nekaj turisti smo se dva dni z mačetami preganjali po deževnem gozdu.
Čudovita narava, tropsko sadje, divje živali…kopanje v jezeru, kjer prebivajo anakonda, kajmani ter piranhe. Z lokalnim vodnikom smo poskusili tudi nekaj neobičajne hrane, od termitov do velikih debelih bub, ki so imele okus po vanilji. Čudovito doživetje ob sončnem zahodu s čolnom sredi jezera ob opazovanju svetlečih se oči kajmanov ter še lepše jutro ob prebujanju z vreščanjem papig ar ob hranjenju.
Nazca
Zaščiteno arheološko področje, ki se ga da najlepše videti iz letala. Linije ljudstva Nazca segajo daleč nazaj v čas predkolumbijske zgodovine. Te so ena izmed največjih svetovnih arheoloških ugank, saj se še danes ne ve točno, kako so narisali te linije ter s kakšnim namenom. Obstaja le mnogo domnev, a ne ve se, če je sploh katera prava. Linije so vtisnjene v puščavska tla in simbolizirajo različne oblike, od pajka, opice, piščanca…
Oaza Huacachina
V pravi pravcati puščavi se nahaja oaza z jezerom ter palmami. Kot v pravljici. Oaza velja za raj med popotniki iz vseh koncev sveta. Možno je deskanje po sipinah, vožnja z buggy-ji, veslanje po jezeru… Na ulicah v oazi lahko najamete desko, se povzpnete na 200 metrov visoko sipino in se po njej spustite. Vožnja z buggy-ji je prav tako zelo razburljiva, saj gre za zelo adrenalinsko vožnjo po puščavskih sipinah. Legenda pravi, da je oaza nastala, ko je mladi lovec tam med kopanjem zalotil lepo princeso. Ta je pred njim pobegnila, za seboj pa pustila bazen vode, iz katerega je kasneje nastala laguna.
Lima ter Isla San Lorenzo
Ko si po skoraj mesecu dni potovanja po Peruju večino časa v naravi, si zaželiš tudi nekaj urbanega življenja. To dobiš v Limi. Na eni strani staro mestno jedro z zgodovinskimi objekti, na drugi pa sodobni predel, imenovan Miraflores. Središče dogajanja v predelu Miraflores je ob obali tihega oceana, kjer je speljana pešpot. Na voljo je veliko trgovinic ter restavracij. Predel Miraflores je sodobno urejen in ne daje občutka, da ste v Peruju. Ob pogledu na ocean in premnoge deskarje na valovih sva si to tudi sama zaželela.
Za le nekaj evrov sva najela učitelja ter vso opremo in po dveh urah bila že tako utrujena, da sva odnehala. Ni tako enostavno, kot je videti. Za piko na i na tem čudovitem potovanju sva si izbrala še vožnjo z ladjo do otoka Isla San Lorenzo, ki se nahaja nedaleč od Lime. Otok je dom raznovrstnih ptic, pingvinov in morskih levov. Tam je začuda dovoljeno tudi kopanje, ki pa ni povsem običajno. Okoli tebe radovedno plavajo morski levi, ki pa niso nevarni.
Peru velja za eno najbolj raznolikih dežel na svetu. Od različnih vrst pokrajin do ostankov različnih kultur. Tam si lahko privoščite zelo raznoliko potovanje in hkrati uživate tudi v odlični hrani, saj perujska kuhinja velja za eno najboljših na svetu.
Za še več zanimivosti o Peruju kliknite tukaj >>.
Avtorica članka: Mateja Mazgan
