Potep po Gvatemali – doživetje z nahrbtniki

V Sloveniji je že dišalo po poletju. Končala sem svojo službo za določen čas, moj partner je uspešno zagovarjal diplomo. Potem sva napolnila nahrbtnike in se še z enim izmed navdušenih prijateljev podala na zaslužen dopust v Gvatemalo. Subtropska dežela v Srednji Ameriki je v svoji majhnosti in pestrosti podobna naši državi. Na kratki razdalji popotnik doživi neverjetno raznolikost – vulkane (nekateri so še zelo aktivni), črne pacifiške in atraktivne bele karibske plaže, starodavne majevske piramide, turkizne bazene Semuc champey, kavne plantaže in koruzna polja, pomešana s čudovitimi barvami subtropskih gozdov. V Gvatemali živijo večinoma potomci majevskih Indijancev in dediščino tega ljudstva je čutiti še na vsakem koraku. Tudi denarna valuta izvira iz časov Majev in se imenuje kecal. To je sicer pisan ptič, ki se oglaša s predirljivim glasom, njegovo perje pa je bilo v času majevske civilizacije dragoceno in so ga uporabljali namesto denarja. Dandanes je ptič precej redek, pogosteje ga opažajo v sosednji Nikaragvi, vendar mu še vedno pripada častno mesto nacionalnega simbola.

Majevske piramide v Tikalu – kraj, kamor roma ves svet

V daljni in neznani deželi, v kateri se znajdeš prvič, se spočetka ravnaš po ustaljeni praksi in zaupaš turističnim vodnikom, ki te seveda usmerijo v top atrakcije. In tako kot najdemo v Postojnski jami večino turistov, ki obiščejo Slovenijo, tako tudi v Tikalu srečamo množice, ki so prišle občudovat spomenik ugasle civilizacije Majev. Mogočne piramide v objemu tropskega gozda, nekatere očiščene in restavrirane, druge pa prekrite in prepredene s tropskim rastjem, pospremljene z zvoki tukanov, opic obešalk (spider monkeys) in ob vonju divjega koriandra, so neverjetne. Vendar jih je potrebno obiskati zelo zgodaj, (še bolje je prenočiti v parku), če se hočemo izogniti trumam turistov, ki so značilne za vse svetovne atrakcije in nekako zabrišejo čar spomenika v naravi.

Vulkan Acatenango – organizirani treking po gvatemalsko, mistični gozd oblakov, koruza

Kdor je v dobri telesni pripravljenosti in se ne boji zreti nevarnosti v oči, bo v Gvatemali našel nešteto priložnosti za dobro zabavo. Kdor pa je oprezen, naj se raje izogiba večdnevnim organiziranim trekingom na vulkane in adrenalinskim izletom v lokalni izvedbi. Ker se je naša ekipa prištela med prve in ker, roko na srce, nismo vedeli, v kaj se spuščamo, smo se podali v oboje. Ko enkrat zaviješ z glavnih cest in se prebijaš po poteh, ki pri nas še naziva vaška pot ne bi dobile, se odpre drugačna, pristnejša Gvatemala. Kjerkoli vodi pot okrog vulkanov, srečuješ ljudi z mačeto kot obveznim orodjem v roki, ženske v pisanih oblekah, prisrčne črnooke otroke, ki živijo v za silo zbitih kovinskih kočah in ki so malo sramežljivi, malo radovedni, predvsem pa trdemu življenjskemu slogu navkljub vedno vedri in pripravljeni pomagati.  No, če se vrnemo k  trekingu. Evropejci si voden treking na skoraj 4000 metrov visok vulkan z izkušenim osebjem predstavljamo drugače kot posredniki v Gvatemali. Naš vodnik, ki naj bi govoril več jezikov, je bil lokalni Indijanec, ki je govoril svoj jezik in za silo špansko, obut v opanke in oblečen v kratke rokave, naši na dež odporni šotori za tri so bili podobni senčnikom za dojenčke, ki jih pri nas razpiramo na plažah in so dejansko prenesli točno toliko dežja kot omenjeni senčniki.

Ostali utrjeni soudeleženci na pohodu pa so bili naivni turisti z vseh vetrov, ki jim je bilo skupno le to, da se v življenju še nikoli niso povzpeli na kuceljček, višji od ljubljanskega Rožnika. Slovenci smo alpski narod in nam hoja ni tuja, a ko smo na vsakih 5 minut hoje po 10 minut čakali ostale, nam je postalo jasno, da je pred nami dolga pot. Naš dvodnevni treking, ki naj bi nas prvi dan v 5 urah popeljal do vrha vulkana, se je po 6 urah in malo napredka v višinskih metrih sprevrgel v kalvarijo. Padla je tema, začelo se je močno deževje in zamudili smo izbruh sosednjega vulkana, kar je bil sicer cilj trekinga. Vodič v kratkih rokavih je zatrjeval, da on pride na vrh vulkana v treh urah. Mi smo mu sicer verjeli, vendar to ni reševalo naše obupne situacije. Temperatura je padla blizu ničle, zeblo nas je  in nastala je panika v različnih jezikih. Potem smo se kar samoiniciativno utaborili na čudnem klancu na četrtini poti. Postavili smo premajhne šotore, ki niso držali vode, se stisnili kot polhi in upali, da bo vse v redu. In je bilo. Naslednji dan nas je v mokrih šotorih kljub vsemu predramilo toplo sonce in peščica najpogumnejših se nas je odpravila naprej. Korak je lepše stekel in dosegli smo vrh. Iz kraterja neaktivnega vulkana, kjer smo stali, smo opazovali sosednji vulkan, katerega izbruh smo sicer zamudili, a nam je porogljivo postregel z manjšimi dimnimi pozdravi. Pokrajina, dan in razgled so bili vredni nenavadnega pohoda. Ko smo se kasneje vrnili v kamp, je ostala ekipa še vedno preklinjala dan, ko so se odločili za organiziran treking po gvatemalsko. Ampak na koncu se je vse srečno izšlo. In to je bil šele naš tretji dan v Gvatemali! 🙂

Apnenčasti bazeni Semuc champey – adrenalinski turizem po gvatemalsko

Ena izmed nujnih destinacij, če je človeku narava blizu, je Semuc champey. To je naravni spomenik sredi džungle, ki ga tvorijo apnenčasti bazeni z vodo v barvi Soče, v katere lahko tudi skočiš, da zaplavaš v prekrasnem ambientu. Bazeni se nahajajo na naravnem mostu, pod katerim pa presenetljivo teče reka Cahabon, ki nima nikakršne povezave z bazeni. Seveda je bila ta znamenitost na vrhu našega seznama krajev, ki jih je treba obiskati. Da pa stvari ne bi bile preproste ali dolgočasne, smo se odločili, da obiščemo Semuc Champey v sklopu adrenalinskega izleta, ki so ga ponujali lastniki bungalovov, kjer smo stanovali v mestu Lanquin. Predviden je bil obisk jame, spust po reki z obroči in na koncu plavanje v bazenih v naravi. Povedali so, da so obvezne kopalke, da pa obutev ni nujna in da izlet ni naporen. In smo spet nasankali. Že takoj so nas natrpali na prikolico pick-upa (natrpali pomeni, da je okrog 15 ljudi stalo na dobrem kvadratnem metru prikolice), ampak ker se v Gvatemali tako prevažajo tudi lokalci, se nismo pritoževali. Ko smo prispeli v Semuc champey pa so se začele dogodivščine. Preoblekli smo se v kopalke in šli večinoma bosi najprej po gozdu 500 metrov, potem pa zavili v jamo. S sabo so nam dali sveče, ki smo jih na vhodu prižgali. Takoj, ko smo zakoračili v jamo, nas je sicer prevzelo navdušenje, vendar tudi strah. Sama jama ni bila preveč pompozna, kar se kapnikov tiče. Vendar v njej je bilo večinoma do vratu vode, ponekod pa je bilo treba tudi plavati, kar je s prižgano svečo predstavljalo kar velik izziv. Voda je bila mrzla, po tleh pa ostro kamenje, na katerem si je polovica ljudi že na vhodu porezala podplate. Na poti je bilo treba preplezati tudi manjši slap in čisto na koncu jame, po polurnem plavanju in zmrzovanju, so najbolj trčeni (z vodnikom na čelu) splezali po temi na poličko v steni 5 metrov visoko in skočili v meter krat meter širok bazenček, kolikor se ga je pač videlo v soju sveč, in ki so ga obkrožale ostre skale. Nočem niti pomisliti, kako bi potekal adrenalinski izlet, če bi samo eden od skakalcev zgrešil bazenček.
Picture
Prelepi apnenčasti bazeni Semuc champey z razgledne točke El mirador.
Picture
Pod tem naravnim spomenikom teče reka Cahabon, ki ni povezana z bazeni in katerih voda se nikdar ne meša.

Z veseljem smo zapustili jamo, a ni bilo časa za počitek. Na vrsti je bil Tarzanov skok. Ogromna gugalnica je bila napeljana čez reko in na sredi se je bilo treba z nje pognati v vodo. Če nisi zadel trenutka, si priletel na breg reke in se pošteno polomil. Tudi tu se je zabava končala tako, da je večina ljudi priletela v vodo nekako čudno, na obraz, hrbet in drugače, in po tej izkušnji je že večina skupine šepala ali bila kako drugače poškodovana. Pa ni bilo dovolj. Spustili smo se po reki z obroči, potem pa nujen skok z mosta! Če se ti je po 8-metrskem padcu samo spodnji del kopalk zaril pod pazduho, si imel še srečo, kajti zopet je bilo primerno mesto za varen pristanek zelo omejeno. Spet so bolele noge in se pojavljale praske, ob nas pa so z mosta skakali 8-letni otroci in nas opozarjali na to, da smo turisti mehkužna vrsta. Tudi po tej dogodivščini ni bilo časa za počitek. Šli smo na razgledno točko na hribu v gozdu – seveda v kopalkah in zasilni obutvi, medtem pa je lilo. Opazili smo, da jo je naša skupina še dobro odnesla. Srečevali smo skupine, ki so jo skupile mnogo huje  – zviti gležnji in porezani hrbti so bili vsakdanji prizor. Ko smo se nazadnje končno le namočili v bazene Semuc champey, smo bili dejansko blaženi in srečni, da smo sploh preživeli adrenalinski izlet po gvatemalsko.

Picture
Po nevarnem adrenalinskem izletu zaslužena sprostitev v naravnih bazenih Semuc champey.

Pisana dežela, vredna ogleda

To je le nekaj izmed dogodivščin, ki smo jih doživeli  v tej pisani deželi Srednje Amerike. O hrani, prevozih in ljudeh, ki  so že sami po sebi vredni obiska, pa kdaj drugič.

Piše: Marja Cvetanovski

Komentirajte!

Kako vam je všeč Gvatemala? Bi jo radi obiskali? Če ste jo morda že, nam zaupajte, kaj je bilo vam najbolj všeč?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR