Neverjetna Venezuela

Bolivarska država, poznana po prisotnosti korupcije, kriminala, dežela Simona Bolivarja, Chaveza, čakalnih vrst za večkrat osnovni živež, prometnih zamaškov, kontaminacije, favel, smešno poceni goriva, odličnih naravnih sokovi, bližine Karibskega morja in še mnogo več…

S partnerjem sva se na pot odpravila iz Španije, natančneje iz Madrida, z letalsko družbo Iberia. Od tam let v glavno mesto Caracas traja 9 ur. Načrtovanih sva imela le 9 dni (od tega je potrebno odšteti še prevoz), kar je absolutno premalo, če želite spoznati Venezuelo malo bolje, predvsem neorganizirano in s pričakovanimi logističnimi težavami.
Po prihodu na letališče sem najprej čakala, da me povprašajo po turističnem zdravstvenem zavarovanju, kot veleva navodilo na strani mzz.gov.si, vendar od osebja pri pregledu dokumentacije ni prišlo nobeno vprašanje, medtem ko so mojega partnerja Španca izpraševali po običajnih zadevah. Namen obiska je bil srečanje s prijatelji in seveda turistični del, ki je žal dejansko štel le 5 dni. Organizirano sva imela le bivanje s  prijatelji, ki so prijazno skrbeli za prevoze, organizacijo bivanja v hotelih, menjavo valute in svetovanje, kje so kotički, vredni obiska.

Charallave, prvi zajtrk in menjava valute

Prvo in drugo noč sva zaradi obiska prijateljev prenočila v kraju Charallave, pribl. 60 km iz Caracasa, kjer prebiva skoraj 118.000 ljudi. Tukaj ni ravno znamenitosti ali kaj posebno privlačnega za popotnike. Bivala sva v motelu, ki je bil odprt na novo in je bil za razmere te dežele zelo moderen ter še dokaj čist. Tudi topla voda je bila na voljo, saj sem večkrat poprej v raznih forumih prebrala, da je ni. Soba je bila opremljena z ogromno ogledali in tudi tuš je bil zastekljen na zanimiv način, kar je rezultiralo, da je ta motel zanje večkrat postanek za ‘popoldanske počitke’… hehe.. Tudi sama recepcija je bila zelo skrivnostna, saj se zaposlenega ni dalo videti, stekla so namreč zatemnjena in izmenjava informacij ter plačila potekajo preko zvočnika in predala. Enako so tonirane vse šipe na avtomobilih. Zamenjava valute zna biti precej težavna tema, saj se je priporočljivo predhodno dobro pozanimati ali pa imeti prijatelje, če želiš dobiti čim več za svoje evre. Uradna menjava je v času najinega oddiha veljala 8,4 VEF za 1 €. Kasneje sva nekje celo videla 200 VEF za 1 €, midva sva za 1 € dobila 630 VEF!!, kar je za naju pomenilo, da bivava, jeva, se voziva in pijeva zelo poceni, vendar za vse ostalo, kar se tiče shoppinga, so cene ne glede na tečaj bile za evropske razmere astronomske. Tako sem ostala  brez torbice Carolina Herrera (smeh!!). Slaba stran bolivarja je tudi ta, da potrebuješ ogromno bankovcev, ki imajo minimalno vrednost, kot nekoč italijanske lire in španski pezeti. Precejšnja omejitev je tudi dnevni dvig denarja, ki ne presega 20.000 VEF (pri najini menjavi 31 €). Prvi zajtrk se je zgodil v baru preko ceste, kjer sem prvič poskusila tradicionalno jed arepo, koruzni ploščati kruhek, ki ga pripravljajo ročno in ga napolnijo z dodatki, kot je piščanec z avokadom, tuno, vse kot nekakšne solatne mešanice, in pa vrhunski juice iz manga, imenovan batido ali jugo.

Caracas

Tretji dan je sledil obisk glavnega in največjega mesta Caracas, ki leži na severu države v obalnem gorovju, stisnjeno v ozki dolini le 15 km od obale Karibskega morja. Večji del mesta je na nadmorski višini med 800 in 1.000 metri. Mesto Caracas ima nekaj čez 2,76 milijona prebivalcev, prebivalstvo celotnega mestnega območja pa je ocenjeno na 4,95 milijona. Precej kratka pot (60 km) je trajala vsega 4 ure!! Onesnaženost ozračja z izpušnimi plini je na višku, pri odprtih oknih vam je oteženo dihanje. Zaradi porabljene še dodatne ure za iskanje parkirnega mesta smo parkirali v precej oddaljeni garažni hiši in se peljali z metrojem do samega centra. Zaradi zgodnje znočitve (ob 18.00 skozi vse leto) nam je tako ostalo zelo malo časa za oglede. Obiskali smo rojstno hišo Simona Bolivarja (1783-1830), venezuelskega revolucionarja, vojskovodje in politika, katerega vzdevek je El Libertador. Caracas sicer velja za eno najnevarnejših mest na svetu, vendar odkrito nisem občutila najmanjšega strahu niti za sekundo, kljub vsem mogočim opozorilom samih domačinov, ki so zelo prestrašeni. Mesto je videti precej metropolitansko, čisto, varovano in s prijaznimi ljudmi, ko le te povprašaš po smeri ali stavbi. Verjamem pa, da se situacija spremeni ponoči, vsaj po statistiki sodeč in vseh slišanih zgodbah.

Colonia Tovar, nemško mesto v Venezueli

Končno je prišel čas počitka in tako naju je prijatelj Juan odpeljal v mesto Colonia Tovar, ki je glavno mesto občine Tovar, ustanovljene leta 1843 iz skupine priseljencev iz takratne neodvisne države Baden (kasneje priključena k Nemčiji). Gospodarstvo tukaj je odvisno predvsem od kmetijstva in turizma; mesto se nahaja 42 kilometrov iz Caracasa. Colonia je znana po svojih zmernih pridelkih (breskve, jagode, pesa, cvetača, korenje, zelje, blitva, brokoli, solata, čebula in krompir). Od leta 1990 je število prebivalstva precej naraslo, saj se je dvignilo od 3373 na 14.309 prebivalcev v letu 2001. Celotno mesto je videti kot kaka vasica v Nemčiji, od hiš pa vse do oblek, ki jih nosijo tamkajšnji zaposleni v gostinstvu. Super destinacija za oddih, za sprostitev po vseh predolgih vožnjah in predvsem svež zrak, saj leži precej visoko na 1.790 m in so temperature temu primerne (max. 20°C v avg.). Nastanila sva se v hotelu Selva Negra, kjer je sistem manjših hišk s sobami. V tem mestu je npr. pri vseh ala carte ponudba nemškega tipa prehrane. En dan sva se s taksijem odpravila do najbližje plaže, čemur je sledilo dve uri adrenalinske vožnje po zelo slabih cestah. Žal ni bilo vredno, saj se je plaža izkazala za zelo umazano in precej daleč od t*.i. sanjskih Karibov.

KONČNO “pravi” Karibi

Zadnje tri dni sva preživela v Tucacasu, katerega glavna dejavnost je turizem, saj se nahaja v bližini narodnega parka Morrocoy (Parque Nacional Morrocoy), ki je njegova glavna atrakcija. Od tam izplujejo majhni čolnički, opremljeni za prevoz turistov, do nekaterih najbolj eksotičnih plaž, kot so Cayo Sombrero, Cayo Boca Seca, Playuelita, Playuela, Playa Sur, Playa Norte, Paiclás, Los Juanes in Las Ánimas. Do omenjenih plaž se lahko dostopa izključno z vodnim prevoznim sredstvom. Plaže imajo priročne restavracije, kjer v glavnem pripravljajo ribje jedi in kot prilogo pečene banane (platano frito). Pogrešala sem ležalnike, nudili so le plastične stole. In visečih mrež tudi ni bilo. Glede lepot samih plaž in čistosti morja, naj fotografije govorijo same zase. Karibsko morje je mimogrede zelo toplo, je pa precejšnja vlažnost zraka, kar se je hitro poznalo v hotelski sobi, saj so ob vklopljeni klimi nastale majhne lužice. V dveh dneh sva obiskala precejšnje število plaž, saj sva ob vsaki postala le kake pol ure. Zadnja na seznamu obiskov je bila plaža Sombrero, absolutna zmagovalka, ampak nama je zanjo zmanjkalo časa. Kak dan več v tem prečudovitem parku bi bil zelo dobrodošel.

 

Venezuela - Karibi
Raj na zemlji, Karibi.

Piše: Suzana Šket

Komentiraj!

Ste že kdaj bili v Venezueli? Kaj vam je bilo najbolj všeč?