Francija – Dolina Loare

Kako prepričati najstnike, da zna biti pohajkovanje  po dolgočasnih francoskih  šatojih ( chateau – fr. grad) zanimivo? Da se je nekje tam ustavil tudi neki da Vinci, ki je imel za tisti čas prav tako nore ideje, kot so za današnji čas njihove. Da je eden izmed gradov služil kot model za Moulinsart, dom legendarnega  Tin Tina, ki ga z navdušenjem prebirajo.  Da od tam prihaja Ivana Orleanska, katere zgodba se bere kot pravi triler. Da se lahko odlično igra skrivalnice v labirintih, ki jih premorejo skoraj vsi  večji grajski vrtovi. In da se tam merijo kokice na metre…

Vse to bi  skoraj že zbudilo zanimanje, če pa temu dodamo še, da bo naš hotel pravzaprav šotor ter da bodo lahko uporabili vse svoje taborniške spretnosti preživetja v ‘divjini’  pa  da se nam pridružijo še prijatelji, s katerimi se bo dalo igrati tarok ali Naseljence, no,  potem smo pa že skoraj –za.
Z nabito polnim avtom in tremi mulci smo se tako odpravili na enajst dnevno raziskovanje doline Loare. Glavna tarča so bili gradovi v tej dolini, želeli pa smo si ogledati tudi naravne znamenitosti, zato smo se odločili, da najdaljšo francosko reko spoznamo vse do njenega izliva in namočimo vsaj noge v Atlantski ocean.

Doline Loare pravzaprav iz Ljubljane ni tako hitro dosegljiva (vsega skupaj smo naredili okoli 4000 km), zato smo si vzeli čas in se postopoma bližali cilju. Da spoznamo naravne značilnosti Evrope še drugače kot iz atlasa, smo prvi postanek planirali v kampu sredi švicarskih hribčkov ob Zurichškem jezeru. Še pred tem smo zavili v žepno državico Liechtenstein. Sledilo je kampiranje  v Burgundiji, natančneje v slikoviti pokrajini La Puisaye, kasneje daljši postanek v Amboisu, mestu ob Loari, ki nam je služilo kot izhodišče za obisk večine gradov. Vetrič  Atlantika smo čutili v St. Nazaireju, na poti domov pa smo kampirali ob reki Cher in nazadnje še v nemškem mestu Kehl, katerega z bratskim Strasbourgom ločuje reka Ren.

Kampiranje sicer ni naš običajni slog počitnikovanja, tako da smo rabili kar nekaj časa, da smo se privadili nomadskemu načinu življenja. Na poti smo naleteli tudi na nemalo ‘črnih’ kampov, kjer si ozemlje začasno prisvojijo novodobni Romi, tokrat nič več na vozovih, pač pa v avtodomih in prikolicah,  iz katerih štrlijo antene in satelitski krožniki.

Čeprav smo bili sredi poletja, nas je nemalokrat pral dež, ki je očitno v tem koncu Francije kar pogost, vsaj glede na bujne cvetlične gredice in aranžmaje po vseh mestih. Večino kampov smo si rezervirali že pred potovanjem na http://www.ot-campings.com/, cene kampov pa so bile ugodne, ponavadi smo za petčlansko družino plačali približno 25 eurov na noč. Kampi so bili solidni, nekateri so imeli v ceno vključen še mini golf ali plavanje v bazenu. Čeprav v srcu Francije, si z otroki, ki prisegajo na pomfri, nismo privoščili kakšne posebne haute cuisine, pač pa smo si makarone in ostalo hitro kuhinjo pripravljali sami.
Največji strošek je bil strošek goriva in cestnin. Za švicarsko vinjeto, ki je sicer veljavna celo leto, je bilo treba odšteti 38 eur, cestnine v Franciji pa so se nekako gibale od 8-10 eur/100 km. Ogledi notranjosti gradov so nas olajšali od 30-50 eur na grad. Sicer smo si pa nekaj gradov ogledali samo od zunaj, saj so se pri otrocih pojavljali že resni znaki ABC bolezni (another bloody chateau), ki pa so čudežno izpuhteli v bazenu ali na igriščih.
Avstrija, Liechtenstein, Švica

Burgundija, La Puisaye, Guedelon

Čeprav je Burgundija znana predvsem po vinogradih in vinih ter dobri hrani, to ni bil razlog za naš postanek. Čez slikovito pokrajino, La Puisaye, polno sončničnih polj ter posejano z gradovi in mlini na veter, smo se peljali do gradu Guedelon (blizu Treignyja), ki je čisto nekaj posebnega. Grad namreč še gradijo. In kaj je v tem tako posebnega? Grad gradijo z avtentičnimi metodami in tehnikami iz srednjeveških časov,  pozabljenimi že 700 let. Skupina približno 50 delavcev je med svojim delom srednjeveško oblečena, v njej pa najdeš kamnolomce, kamnoseke, kovača, izdelovalca vrvi, tesarje… V okolici je na voljo ves material, ki je potreben za gradnjo – predvsem les, kamen in glina. Na izbrano zemljišče morajo tako dodatno dovažati le apno. Projekt gradnje gradu se je začel leta 1997, predvidoma pa ne bo končan pred letom 2025.

Dolina Loare – Amboise, Le Clos Luce

Amboiseje mesto ob reki Loari s pestro zgodovino zaradi svoje posebne geografske lege. Reko Loaro je bilo namreč na tem mestu lažje prečiti kot drugje. Kraj je bil tako med prvimi naselji ob Loari. Amboise je tudi kraljevsko mesto in tukaj stoji velik kraljevi grad. Pogled na Loaro s kamnitega mostu je edinstven. Amboise je  bil naša baza za ogled nekaj največjih gradov doline Loare.
Amboise, kraljevsko mesto.

 

Pogled na Loaro pri Amboisu je res spektakularen, predvsem v sončnem vremenu. Na peščenih bregovih reke se da najti marsikaj zanimivega – lupine rečnih školjk, stare tablice, zanimive rastline…Loara pa  je lahko tudi nevarna, saj so ravno tistih nekaj dni helikopterji in rečne ladjice ves čas iskale nekoga, ki je očitno utonil.

V bližini gradu stoji nekdanja rezidenca Leonarda de Vincija gradič Le Clos Luce. Da Vinci je na povabilo Franca I. preživel tu svoja zadnja tri leta. Gradič je prava paša za mlade radovedneže. Po originalnih načrtih je tu razstavljano 40 modelov Da Vincijevih izumov, nekateri od njih pa so na razpolago v naravni velikosti tudi v parku. Vsak otrok je dobil ‘Izumiteljev zvezek’, potem pa je sledilo noro iskanje izumov po celem gradu, na koncu pa si je lahko vsak še  izmislil svojega in narisal načrt zanj. Kdo ve, morda bo pa naprava, sestavljena iz masažnega stola, burgerjev, mašince za pijačo, naprave za lebdenje in malo hidravlike čez stoletje prodajni hit!

Hm, le kje se skriva anemometer? Aja, ampak zakaj se pa to sploh uporablja?
U, lej oči, kok sem močan! Z lahkoto dvignem 100 kilogramsko klado!

Villandry, Chenonchaux, Chambord, Cheverny, Blois

Renesančni grad Villandry je znan po svojih vrtovih, kot so ljubezenski  vrt, zelenjavni vrt, sončev vrt, vodni vrt, in zeliščni vrt. Tu otroci spoznajo, da zelenjava ni samo za na krožnik (ja, ponavadi res ostane na krožniku in noče in noče v usta), pač pa imajo tu po zgledu menihov veliko veselja z gojenjem zelenjave v različnih geometrijskih vzorcih. Zanimivo je tudi to, da morajo biti zelenjave različnih barv: rdeča , modra in zelena v popolnem ravnovesju.

Grad Chenonceau, ki leži na reki Cher, eni od pritokov Loare, je oblikovan po navdihu žensk. Francoski kralj Henri II ga je namreč podaril svoji ljubici Diani di Poiters, ki je tam dala urediti krasen vrt in grad povezati z mostom na desni breg reke Cher. Po njegovi smrti je prišel čas maščevanja kraljice Catherine de Medici, ki je ljubico izgnala na drug grad, sama pa postavila svoj vrt in zgradila nad mostom galerijo.

 

Chenonceau na reki Cher.
Vgravirani začetnici Henrika in Catherine nad kaminom, ki se prepletata na po(ne)srečen način, tvorita lahko tudi D za Diano – ljubezenski trikotnik, pač.

Zaradi svoje izjemne arhitekture Chateau de Chambord slovi kot eden najbolj prepoznavnih dvorcev na svetu in je navdihnil tudi podobo palače v Disneyevi risanki Lepotica in Zver. Grad je dal zgraditi strasten lovec Franc I. in naj bi služil kot ‘lovska koča’, ki pa se je končala s samo 426 sobami, 77 stopnišči (glavno stopnišče v obliki dvojne vijačnice je ponovno zamisel da Vincija) 282 kamini. Zanimivo je, da ja Franc I v svoji 32 letni vladavini preživel na Chambordu samo 72 dni. Tako kot se današnji otroci podpisujejo na šolske mize, je Franc I izkoristil vsak kotiček gradu za svoj emblem salamandra v plamenih, živali, ki domnevno lahko  brez poškodb živi v ognju, s hladnostjo svojega telesa pa ga lahko tudi ugasne.

Veliko število strešnih stolpičev in dimnikov – če zakriješ spodnji del slike, nisi več prepričan. Je to obris mesta ali grad?
Nutrisco et extinguo – Z njim se hranim in ga ugašam

Cheverny – prvo mesto na lestvici otrok! Prvič – grad je bil zanimiv tudi znotraj – med drugim smo izvedeli, zakaj so vse kraljevske postelje tako kratke. V tistih časih je bilo namreč plosko ležanje rezervirano za mrtve. Poleg tega pa so se speči tudi bali, da bi med sladkimi sanjami pogoltnili svoj jezik in so spali sede. Drugič – zaščitni znak gradu je 90 lovskih psov, ki jih hranijo enkrat dnevno in to je cel šov. Sicer malo smrdeč, pa vendarle. In tretjič – Cheverny je služil kot model za Tin-Tinovo domovanje -Moulinsart in tu lahko uživamo v razstavi znancev iz knjig: Tin Tina, Švrka, Kapitana Haddocka, dvojčkov…

Bloisa, še enega srednjeveškega mesteca, sprva pravzaprav nismo mislili obiskati, a ker je dež preprečil druge prostočasne aktivnosti, smo se znašli tam.  Poleg lepe katedrale z zanimivimi vitraži, slikovitih uličic in gradu, ki mu pa niti starši nismo posvečali preveč pozornosti, so se v hiši nasproti gradu naenkrat odprla okna in ven so se med plesom in pošastnim zavijanjem prikazali zmaji. Tole bo pa Hiša magije, si bo treba kar ogledati predstavo.

Ježevec – simbol kralja Ludvika XII. Ta cestna oznaka označuje eno od štirih sprehajalnih poti v Bloisu – ježevčevo pot.
Pridite, vstopite in se v čarovnikove bele zajčke spremenite…

Do  Atlantske obale…
Po slovesu od  doline gradov smo se podajali na  raziskovanja novih dimenzij Loare. Prvotno je bil naš načrt, da si ob Atlantiku ogledamo Le Mont St. Michel in 15 metrsko razliko med plimo in oseko, a smo na predvečer našega odhoda ugotovili, da se ta res veličasten pojav da opazovati samo določene dni v mesecu (seveda ne tiste, ko smo bili mi tam).
Zato smo se odpeljali  do izliva Loare mimo večjih mest (vsa z gradovi) Tours, Saumur, Angers, vmes pa smo si ogledali še ‘trogloditska naselja’. Pobočja Loare so namreč sestavljena iz mehke kamnine – tufa, v katerega so si  prebivalci izklesali svoja bivališča. Ta bivališča zdaj služijo kot hoteli, vikend bivališča za bogatejše Parižane, nenazadnje pa tudi za gojišča šampinjonov.

Trogloditske hiše, vklesane v tuf.
Gojišče šampinjonov.

V Rochemenieru, majhni podzemeljski vasici, smo spoznali življenje na  dveh trogloditskih kmetijah. Otroci so bili še posebej navdušeni, predvsem pa motivirani za reševanje zvezčiča z vprašanji. Uspeh ni izostal – dobili smo nagrado.

Uh, kako globoko so morali to kopati. Še več kot jaz v mojem peskovniku.
Diplomiranec podzemlja…
Mimo Nanatesa smo prispeli do St. Nazaireja, mesta ob Atlantiku, kjer gradijo križarke kot je  Queen Mary II in sesatvljajo Airbusova letala. Najbolj veličasten je tu pogled na most čez Loaro, dolg kar 3356 m in se pne 72 m nad reko. Malo v stiski s časom smo si ogledali samo obalo, nato pa nadaljevali v St. Croisic, slikovito obmorsko mestece, znano predvsem po morskih dobrotah. Ko smo tako posedali ob obali, je prišlo kar nekaj domačinov brskat po obali ob oseki – iskali so ostrige. Čeprav morajo biti ostrige žive, ko jih poješ oz. pripraviš in čeprav velja pravilo, da so najboljše v tistih mesecih, ki v imenu vsebujejo črko ‘R’, saj se poleti hitreje pokvarijo, to ni zaustavilo nabiralcev. Kar hitro je bila vrečka polna!

In nazaj domov…
Na poti domov smo se ustavili še v mestecu Savonnieres ob reki Cher in Strasbourgu. Predvsem pri Strasbourgu je bilo zabavno iskati kamp (na nemški strani), saj smo zvečer prispeli na spot, kjer nas je čakalo samo obvestilo, da tam ni  več kampa, z navodili do naslednjega v mestu Kehl. No, večerni sprehod po Kehlu ob Renu pa nas je povsem presenetil, saj smo ugotovili, kako pametno je porabljen denar iz EU, namenjen povezovanju bratskih mest. Tako Kehl kot Strasbourg na nasprotni strani sta povezana z novim mostom  za pešce in imata na novo urejene sprehajalne površine z otrokom poučnimi zanimivostmi.

Piše: Darja Vodlan

Komentirajte!

Vpišite komentar in delite svoje mnenje z drugimi bralci. Za oddajo komentarja morate biti prijavljeni s svojim Facebook računom.

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR