
Transsibirska železnica je bila zgrajena med leti 1891 in 1916 in je mreža železnic, ki povezuje evropski del Rusije in pokrajine ruskega Daljnega vzhoda. Če odštejemo dvakrat mesečno redno povezavo med Moskvo in Pjongjangom v Severni Koreji, je transsibirska železnica od Moskve do Vladivostoka najdaljša železnica na svetu. Dve veji vodita iz Moskve do Pekinga, ena preko Mongolije in druga preko Mandžurije. Dolžina železnice do Pekinga preko Mongolije znaša skoraj 8.000 kilometrov. Na tej poti doživite tri izjemno velike dežele, tri kulture, tri različne kulinarike in še bi lahko naštevali. Po tirih transsibirske železnice sem potoval že trikrat in me vedno znova navdušuje.

Vsaka pot se začne s prvim korakom, ki vodi na tem potovanju najprej do ambasad in konzulatov, da sem pridobil vize za pot. Mongolsko vizo sem uredil na Dunaju, rusko in kitajsko pa v Ljubljani. Če priletite v Moskvo in se usedete na vlak ter direktno odpravite v Mongolijo, potrebujete samo rusko tranzitno vizo. Toda Rusija je prelepa, da bi jo kar tako izpustili. Mogočna Moskva, Kremelj, Rdeči trg, katedrala Vasilija Blaženega, Veliki teater… so stvari, ki se jim ne bi odpovedal. Poleg blišča Moskve me zanima tudi življenje v odmaknjenih vaseh. Irkutsk je najlepše mesto Sibirije in z Bajkalom vreden nekajdnevnega obiska, če ne celo tedenskega. Prostranstva Mongolije so poglavje zase, pod sibirsko tajgo je svet polpuščav in puščav. Kitajska je dežela velikih iznajdb, odkritij, filozofije in umetnosti, kar daje temu potovanju posebno dragocenost.
Moskva – Kremelj, Rdeči trg, vojaške parade, cerkev sv. Vasilija Blaženega …


Iz Kremlja smo zavili na Rdeči trg. V parku pred Kremljem smo si ogledali menjavo straže. Strumno korakanje mladih ruskih vojakov je posebno doživetje. Ker je bil pred kratkim dan Moskve (4. september), se na njem marsikaj dogaja (vojaške parade). Sprehodili smo se po GUM-u, ki je slavna veleblagovnica, kjer se poleg najboljših ruskih produktov prodajajo vse svetovno znane blagovne znamke. Mimo Leninovega mavzoleja smo zavili do morda najlepše katedrale na svetu, vsaj od zunaj, cerkev svetega Vasilija Blaženega, sezidana v čast zmage ruske voske nad Tatari pri mestu Kazan.


Odpravili smo se do pristana ob reki Moskvi in si še iz te perspektive ogledali mesto. Mimo nas je polzelo obzidje Kremlja, katedrale, spomenik Petru Velikemu – ustanovitelju ruske mornarice, zabavišče, vesoljsko vozilo buran, olimpijski stadion Lužniki, finančna četrt…, dokler nismo prispeli do končne postaje. Dan smo v celoti izkoristili, saj je odhod vlaka malo pred polnočjo. Vlaki imajo za naše razmere malenkost drugačne dimenzije kot pri nas, prav tako železniške postaje. Kompozicije so dolge in gneča je precejšnja. Prav zanimivo je opazovati, kaj vse tovorijo domačini s sabo, ko gredo na vlak. Lahko bi skorajda rekli, ni da ni. Sprevodnici sem oddal vozovnice do Tajšeta, potem pa smo se udobno namestili. Novi vagoni so izjemno lepi, ne pa vzeti na pot velikanski kos prtljage, ker ga morda ne boste imeli kam odložiti in vam bo v napoto sredi kupeja.


Na vlaku od Moskve do Tajšeta – lesene hiške, babuške, koper …
Že na konzulatu so me vprašali, kaj boste počeli v Tajšetu, saj tam ni ničesar zanimivega, toda ravno to smo iskali. Vagoni v drugem razredu so udobni in prijetni za 4 potnike. Na steni kupeja je televizijski zaslon z enim samim ruskim programom. Kupe je klimatiziran, tako da je temperatura udobna za potovanje. Vlak vozi povprečno 80 – 90 km/h. V vsakem vagonu visi vozni red s časom prihoda na postajo, časom postanka in odhoda. Vsak vagon ima tudi bojler, kjer si lahko natočite vročo vodo za čaj, kavo ali kaj drugega. Mimo okna beži pokrajina, od gozdov, travnikov in pašnikov. Lesene hiške ob poti so vseh mogočih živih barv, najbolj pa prevladujejo modra, bela in zelena barva. Približali smo se gorovju Ural, ki ločuje Evropo od Azije. Gorovje je široko 300 kilometrov, a le malo odstopa na horizontu od ravninskega dela Rusije. Iz mešanih gozdov smo prišli kmalu na področje tajge in gozdne stepe. Lahko bi rekli Sibirija – speča zemlja, prihajamo.
Nekajkrat dnevno smo se ustavili za vsaj 20 minut, kar je dovolj, da smo se sprehodili po peronu in si nabavili osnovna živila in pijačo ter radovedno opazovali domačine. Babuške prodajajo na peronu sadje in zelenjavo, piroške vseh vrst in številne druge dobrote. Mimo nas so polzela mogočna mesta, kot so Perm, Jekaterinburg, kjer so umorili carja Nikolaja II in njegovo družino. Sledila je vožnja skozi stepsko pokrajino Zahodnosibirskega nižavja. Za ribje gurmane je najpomembnejši postanek v Barabinsku, kjer je izbor rib najboljši. Na vlaku je tudi restavracija, kjer ponujajo krepke ruske jedi. Njihova najpomembnejša začimba je koper, ki ga dodajo skorajda v vsako jed, od boršča, krompirja na solato in meso. Zahodna Sibirija je premrežena z mogočnimi rekami, kot so Ob, Irtiš in Jenisej. Po skoraj treh dneh vožnje smo izstopili v Tajšetu.


Birjusa – spokojna tišina, gostoljubnost in domače dobrote


Najbolj smo se veselili izleta s čolni v neskončna prostranstva tajge po kristalno bistri reki Birjusi, kjer se človek prepusti moči neokrnjene narave in tišini mogočnih gozdov. Za kratek čas smo postali in Ženja je skušal ujeti kakšno ribo. Na žalost nismo ulovili ničesar. Ustavili smo se na mestu, kjer ni toliko komarjev, in uživali v spokojni pokrajini. Lena je pripravila izvrsten boršč, morda pa smo si najbolj zapomnili, kako je pripravila izvrsten čaj iz divje mete. Okrepčani smo se povzpeli na vzpetino in občudovali okljuke mogočne reke ter doživljali izjemne dimenzije Sibirije. Malce nas je zmotila kratka ploha. Po povratku smo se najprej poslovili od naših čolnarjev in odšli na večerjo. Po njej so nam pripravili pravo rusko banjo iz brezove veje, najboljša nega telesa v Sibiriji. Kar težko se je posloviti od prijaznih gostiteljev. Odpeljali smo se nazaj na železniško postajo v pričakovanju novih doživetij.


Irkutsk – večni ogenj, most ljubezni, dekabristi …
Domačini so nam pripravili zajtrk, ker na lokalnem vlaku od Tajšeta do Irkutska ni vagona z restavracijo. Dopoldne smo prispeli v Irkutsk. Irkutsk je znano univerzitetno središče Rusije in se ponaša z odličnimi fakultetami, ki sodijo med 10 najboljših v Rusiji. Univerze obiskujejo študentje s celega sveta, največ tujcev je iz Mongolije in Kitajske. V Irkutsku živijo tudi potomci visoko izobraženih političnih izgnancev, kar daje mestu poseben čar.
Po transferju do hotela smo se odpravili v center mesta. Najprej smo šli mimo izjemne opere, bele hiše in naravoslovnega muzeja do spomenika carja Aleksandra III., ki stoji nedaleč stran od reke Angare. Potem smo se odpravili še do večnega ognja, kjer položijo novo poročeni pari šopek cvetja. Do poznega popoldneva se jih nabere kar zajetna zbirka, vsaj 30 jih je bilo. Sledil je sprehod do reke Angare preko mosta ljubezni in številni ženini nesejo svojo izvoljenko vse do reke, kjer zakleneta ključavnico ob ograjo. Poročni par spremljajo fotograf, snemalec, družice, bližnji in daljni sorodniki. Vse v Rusiji ima svojo dimenzijo, tudi poroke. Vsi poznamo rek, jih je kot Rusov, in ravno to smo doživljali v vseh mestih. 🙂


Nedaleč od Angare smo si ogledali notranjost najlepše katedrale svetega Epifanija v Irkutsku, restavratorska dela v notranjosti še potekajo, od zunaj pa je pravi biser pravoslavne arhitekture. Ob dogovorjeni uri nas je prišla iskat Tatjana, lokalna vodnica. S trolejbusom smo se odpravili do izjemno zanimivega muzeja Dekabristov. Dekabristi so bili »plemiški revolucionarji« predvsem častniki v ruski vojski, ki so decembra 1825 odklonili prisego novoizvoljenemu carju Nikolaju I. S tem so izrazili nestrinjanje samodržnemu režimu, bili so proti podložništvu, samovolji in cenzuri carskega režima. Uporniški častniki so se izobraževali na Zahodu in služili polku v Peterburgu. Voditelje upora so obesili, nekatere so degradirali, približno 600 pa so jih izgnali na prisilno delo v Sibirijo. V ta del carske Rusije so prinesli izgnanci tudi kulturo in izobraževanje, tako da uživajo še danes visoko spoštovanje. Po obisku muzeja smo se odpravili še do tržnice, ki je izjemno bogato založena z vsem, kar si poželi srce. Pozno zvečer sem se odpravil še po nočnem Irkutsku, ki je živahno mesto vse do 22. ure, potem pa se mesto prepusti tišini mogočne Sibirije.


Bajkalsko jezero – legenda o Bajkalu in Angari, nerpe, krožna železnica in lodke


Ob Bajkalu smo se najprej ustavili v limnološkem inštitutu, ki gosti muzej, posvečen Bajkalu. V muzeju se v akvariju nahajajo priljubljene nerpe, edini sladkovodni tjulnji. Bajkal je s 1.642 metrov najgloblje in z več kot 25 milijoni let najstarejše jezero na našem planetu. Leta 1996 je postalo območje Bajkala del naravne dediščine UNESC-a. Jezero je z 31.492 km2 veliko približno kot 1 in pol Slovenije. V jezeru je okoli 1500 živalskih in 1000 rastlinskih vrst. Dve tretjini flore in favne sta endemični. Po ogledu muzeja smo se odpravili v »center« vasi Listvjanka. Na tržnici smo okusili kulinarične dobrote iz Bajkala, ribe omul. Tudi ob Bajkalu smo bili priča porokam. Jezero ponuja odlično kuliso za fotografije. Na vsak način ne moremo mimo stojnic s spominki. Tu je takoj opazen čaroit, poldragi kamen vijolične barve, ki menda obuja čustva in pomirja agresijo ter se nahaja samo v Sibiriji. Tokrat smo večerjali v lokalni restavraciji, kjer so nam postregli dobrote iz lokalne kuhinje. Tako na solati ni manjkal kaviar. Temu primerna je bila tudi cena. Najbolj vztrajni smo naredili še krajši pohod na vzpetino nad vasjo, da smo imeli še lepši pogled na Bajkalsko jezero v času sončnega zahoda.


Naslednje jutro smo se s taksiji odpravili do pomola, od koder vozi trajekt na drugo stran Bajkala. Port Bajkal je vas, ki je imela za seboj že precej boljše čase, a v zadnjem času se tudi tukaj stvari obračajo na bolje. Naredili smo nekaj posnetkov ob obnovljeni lokomotivi in se okoli 11. ure vkrcali na vlak. Na jugozahodnem delu Bajkala je speljana Bajkalska krožna železnica, ki je stara več kot sto let in je izjemna tudi zaradi svoje gradnje. Na 89 kilometrih so pred več kot 100 leti zgradili 39 tunelov, mostov in kamnitih zidov. Vlak potuje z največ 40 km/h ob tem pa naredi še nekaj daljših postankov, kjer smo lahko resnično absorbirali lepoto Bajkalskega jezera. Poseben čar potovanju so dodale še jesenske barve. Pri prvem postanku smo se takoj odpravili do jezera in preverili, kako hladno je. Modrozelena barva Bajkala je z belimi brezami in rumenimi listi prava paša za oči. Pri naslednjem postanku smo se sprehodili skozi tunel in občudovali mojstrovine takratnih gradbenih inženirjev. Sprva so zgradili ozkotirno železnico, da so se prebili od Sljudanke do Port Baikala, poleg te proge pa so zgradili še širokotirno železnico, ki dejansko še danes služi svojemu namenu. Najdaljši postanek ima vlak v vasi Polovinnaja, na polovici poti, vsaj tako si lahko razložimo ime. Domačini so ponujali vožnje z lodkami – čolni, najbolj pa nas je navdušila skupina ruskih popotnic, ki so pele Danielovo pesem Julie v ruskem jeziku. Ko sem pristavil stojalo s kamero, so zahtevale sprva 1000 dolarjev. Ko sem jim povedal, da sem iz bivše Jugoslavije, je bilo snemanje brezplačno. Iste popotnice so nas še enkrat navdušile na naslednjem postanku, to pot so ubrano pele ruske pesmi. Ta dan je resnično lepo izzvenel in zvečer ob 19. uri smo prispeli v Sljudanko. Številne železniške postaje so v Rusiji pravi arhitekturni biseri. V Sljudanki je železniška postaja iz neobdelanega marmorja. Naš vlak v Mongolijo je imel odhod malo po polnoči, tako da smo si krajšali čas tudi z igranjem šaha in kart.
Si tudi vi želite doživeti to nepozabno potovanje?Sanjsko potovanje po tirih transsibirske in transmongolske železnice čez tri izjemne pokrajine (Rusija, Mongolija, Kitajska) vas bo navdušilo. Potovanje ponuja neizmerno veliko zanimivih motivov in očarani boste nad čudovito naravo in gostoljubnostjo domačinov. Če bi radi doživeli to enkratno potovanje in videli te tri izjemne pokrajine, se nam pridružite.