S kolesom na pot: Raziskovanje Balkana

V prejšni številki revije Potnik.si smo objavili prvi del potopisa S kolesom na pot, ki si ga lahko preberete tukaj >>. V tokratnem potopisu pa boste izvedeli več o njunih dogodivščinah po Balkanu (Bosna, Črna gora, Kosovo, Albanija in Makedonija).

Po tistem pranju v Dubrovniku sva še isti dan brez dežja uspela prečkati bosansko mejo, obema pa je postalo jasno, da majskemu vremenu več ne moreva zaupati, zato sva se odločila, da bova v bodoče nočila v zapuščenih hišah. Dober objekt da utrujenemu popotniku več kot le občutek varnosti, predvsem prihranek časa in energije, ki ga drugače porabiva za sušenje mokre opreme. Markovo volkodlaku podobno smrčanje pa je najin varnostni sistem, ki skrbi, da nama nepooblaščene osebe ne kratijo spanca in opreme. 🙂

Bosna – Trebinje, prijazni ljudje, dobrote iz pekarne in minska polja

Prvo in zadnje bosansko mesto na najini poti je bilo Trebinje, ki je na oba naredilo izjemen vtis. Mesto je pravo nasprotje jadranske obale: prijazni ljudje, zelo umirjena atmosfera, lepa arhitektura – samostani, mostovi, parki, pokrajina in kar je najboljše, da za nič od tega ne vedo turisti. Dobrote, ki sva jih odkrila v lokalni pekarni, so bile najboljše, kar sva okusila v življenju, tako sva samo zato tam ostala skoraj dva dni. Še vedno komaj verjamem, da Marko ni vedel za mine oz. je mislil, da so odstranili popolnoma vse in da ima še vedno obe nogi! V času moje odsotnosti (zagovor diplome) je sam teden dni potoval po Bosni in kot vedno nič hudega sluteč taboril na vse mogočih lokacijah, dokler mu dva hrvaška kolesarja nista pokazala karte Bosne z vrisanimi minskimi polji. Po dolgem in hladnem vzponu v Črno goro sva se prvič ustavila v restavraciji na čaju in pasulju. Še dobro, ker naju je nato dež za cel dan prikoval pod najino PVC ponjavo, kjer sva se v težkih trenutkih spomnila na besede črnogorskega carinika, ki je ob pogledu na najini pojavi komentiral: Joj bračo Slovenci, šta vi to radite! 🙂
Picture
Lepote Bosne – pogled na Ramsko jezero po ledeno hladnem spustu.
Picture
Na poti sva večkrat videla preproste ljudji, ki še vedno delajo vse ročno.

Črna gora – nikšičko pivo, stari avtomobili, nov tunel brez razsvetljave…

V Črni gori sva obiskala nekoč drugo največje industrijsko mesto v Jugoslaviji – Nikšič, ki je dandanes zanimiv muzej prej omenjene industrije ter vir fantastičnega piva, ki se nama zdi boljše od slovenske ponudbe. Mesto je sicer videti kot Ljubljana v 80ih. Mesto je polno starih avtomobilov znamke Mercedez, ter nadebudne mladine, ki za tretjino povprečne slovenske plače poskuša »furat« prestižni videz. Ljudje pa so radovedni, prijazni in direktni, čeprav vedno sklepajo, da sva Nemca, ko pa jih nagovoriva v nekdaj skupnemu jeziku SFRJ, pridobiva naziv brat.

Moje novo stanje zavesti naju je dobro upočasnilo v kafiču z internetom, saj sem za objavo posta na Facebook potreboval enkrat več časa kot normalno. Zunaj pa se je tačas že nočilo, nakar sva v spremstvu lokalne mularije na biciklih zapustila mesto in tudi tokrat nama je priskočil na pomoč najin dobri prijatelj Bog, tokrat v obliki pokrite terase ob cesti, saj je seveda tudi to noč deževalo. Naslednji dan naju je namesto zajtrka čakal 20km vzpon na črnogorsko verzijo Velike planine, sledil je spust v neko zakotno dolino, nato še 20km vzpona čez 1600m visok prelaz. Tam srečava poljskega kolesarja, ki je zaradi svojega divjega tempa nekje izgubil svojega kolega. Vprašal naju je, če naju nič ne zebe tako v kratkih hlačah in rokavih, glede na to, da je po hribih okoli nas polno sveže zapadlega snega. V odgovor mu samo pokaževa na najini 60kg težki kameli. Na vrhu vzpona nas je za popestritev čakal 1km dolg nov tunel. Kul, le da v prvi polovici še ni razsvetljave! Marko in Poljak si nadeneta čelne svetilke, jaz pa grem dalje v dobri veri, da se mi bodo na temo navadile oči. Na žalost pa po nekaj metrih ugotovim, da ne vidim niti sebe. Ker se mi še vedno ne da poiskati svetilke, si pot osvetljujem z zaslonom telefona in kljub grozečim tovornjakom le najdem svetlobo na koncu tunela.

Picture
Pokrita terasa ob cesti, kjer sva se skrila pred dežjem.
Picture
Prihod v Durmitor – dan po snežnih padavinah.

Žabljak – najboljši sobi v hotelu, srečanje drugih popotnikov, ogled lepot Durmitorja…

Takoj po prihodu v Žabljak vesela ugotoviva, da nama je Bog (le kdo drug ima take veze) rezerviral celoten hotel (še v fazi gradnje) na obrobju mesta in to najboljši sobi (samo 2 sobi sta imeli okna – bodoči WC-ji), tako da v centru nisva bila v skušnjavi, ko naju je nemška turistka Conny vabila v hostel. Vprašava jo za ceno in izveva, da je cena hostla 10 EUR. Nobeden od naju ne reče nič, saj v mislih računava, koliko peciva dobiva za ta denar v pekarni. V Žabljaku očitno veliko, saj kos listnate zadevice stane le 50 centov. Potem ko je vsak od naju pojedel štiri kose peciva, si greva v “hotel” skuhat še testenine, saj tukaj piha leden veter in čutiva še toliko večjo potrebo po kalorijah. Za segrevanje pa spijeva še 2L piva, medtem pa zunaj temperatura pade na 0 stopinj.

Naslednji dan je popolno nasprotje prejšnjega – sonce, nebo brez oblačka, brezvetrje in ko se zjutraj na osončeni klopci pred pekarno martinčkava, spoznava 3 popotnike z Nemko Conny vred. Skupaj smo se odpravili na lahkoten sprehod k jezerom v Durmitorskem parku. Lepo smo se ujeli, tako da sva šla z njimi nazaj v hostel, kjer so nama skuhali kosilo in naju postregli s čajem.

Kanjon reke Tare, prepovedan bungie jumping, gostoljubnost domačinov

Iz Žabljaka sva se spustila globoko v kanjon reke Tare, kjer sva si želela ogledati 160m visok most, s katerega si še leto nazaj lahko skočil z bungiee vrvjo. Žal pa so v zadnjem letu domačini prevzeli ta posel, kar je privedlo do katastrofe, ko so zaradi malomarnosti v tednu dni uspeli ubiti 3 turiste. Tudi raftng po Tari je odpadel, saj domačini računajo 50EUR za 1 uro spusta, pa še voda je zelo visoka. Pravijo, da je sicer optimalen mesec za spust junij ter da je spust cenejši po bosanskem delu reke, ker tam ni nacionalnega parka. Zato sva se raje spustila po kanjonu s kolesi. Zvečer sva prenočišče našla pri kmetu na koncu kanjona, ki nama je dovolil, da spiva na njegovem travniku. Njegov radovedni sin Uroš nama je zakuril ogenj in prinesel cigarete. Medtem ko skupaj zremo v ogenj, si izmenjujemo vprašanja, njega zanima življenje v Sloveniji, naju pa Črna gora. Pojasniva mu, da sva za potovanje pustila službi in punci, ki sta vzrok najine nove kadilske navade in ne mine večer, ko se ne bi spomnila nanju. Za zajtrk pa so naju povabili še v hišo na kavo, cigarete ter celo na tuširanje, ker verjetno niso hoteli, da bi se skopala v mrzli Tari, da je ne bi onesnažila. 🙂

Spet sva jo mahnila v hribe. Iz Črne gore se odpravljava v Albanijo, do tam pa najraje ne bi kolesarila po glavnih cestah. Na zemljevidu najdeva neko majhno cesto, ki gre iz mesta Mojkovec v ravni črti proti mestu Berane in to čez neke gore. Takoj na začetku se že prične makadam, tu nama še ne potegne, zakaj naju tako začudeno gledajo delavci, ki postavljajo novi daljnovod, ko mimo zaradi strmine rineva bicikla. Tu zemljevidi postanejo precej neuporabni, z GPS-om pa si nočeva pomagati, ker je “no fun”, zato raje uporabljava le kompas in intuicijo. Seveda obstajajo neke markacije,   ampak nikjer ne piše do česa! 🙂 Sredi ničesar ustaviva človeka na konju in ga povprašava, če sva na pravi poti. Pove nama, da ta pot vodi v Berane, ampak da je dalje možno le s konjem in da s kolesom ni mogoče. Ta beseda naju je le še podžgala, da dokaževa nasprotno. Potem ko nekaj ur bosa rineva bicikle čez ogromne blatne luže, se le utaboriva na prečudovitem travniku, ki nama postreže s čudovitim razgledom na okoliške gore in kanjonom reke Tare, nad katerim počasi zahaja sonce. Zvečer naju je oba pri meditaciji presenetil gozdar, ki s kolegom živi v enem od tistih kontejnerjev na kolesih. Povabil naju je, naj se prideva pogret. S tem pa ni ciljal le na njuno peč, ampak tudi na rakijo, sir, cigarete in demonstracijo črnogorskega petja. Ne moreva se načuditi gostoljubnosti Črnogorcev!

Picture
Dolg spust v dolino do mesteca Berane.
Picture
Slovo od sonca in visokih temperatur v Črni gori.

Močno sneženje, mraz, blato do gležnjev, spanje v samostanu

1. junija naju zjutraj preseneti močno sneženje, ki se je popoldne spremenilo v dež. K sreči nedaleč stran najdeva odklenjeno pastirsko lopo, v kateri nato tri dni čakava na izboljšanje, ki pa ga ni bilo. Zaradi mraza ves čas le leživa v spalnih vrečah in poskušava čim več meditirati, da bi prihranila dovolj energije za zadnji najtežji del poti. Ko pa nama po nekaj dneh zmanjka še hrane, se oblečeva v vse, kar imava, noge pa povijeva s plastičnimi vrečkami iz pekarn, da bi stopala ostala suha kar se le da dolgo. 4 ure za 5 km in 300 m višinskega vzpona na 1800 m visoko planoto z jezerom, bi lahko opisal z naslednjimi besedami: sneg, dež, blato do gležnjev, do 35% blatni klanci, prenašanje 40 kg torb brez koles in nato nazaj po kolesa, skupinsko rinjenje koles v klanec, poln spolzkih korenin in podrtih dreves, prečenje deročih potokov, mokra čez in čez, brez suhih oblačil, poškodbe mišic, spanje na odprtem blizu 0 stopinj… Ni bilo nemogoče, ampak samo komaj mogoče.

Ne pomnim, da bi se se kdaj s tako naglico in navdušenjem vozil v kakšno mesto, kot sem se v Berane. Tu sva zatočišče našla v nekem baru, kjer sva nekaj ur uživala v kavi, pici, cigaretah in električnem kaloriferju, na katerem sva si grela premrzla stopala in sušila nogavice. Za prenočišče pa so naju napotili v bližnji samostan, kjer baje sprejemajo popotnike. Dež naju je tri dni zadržal v tem pravoslavnem samostanu, dali so nama sobo, zajtrk, kosilo, večerjo in tuš, kjer so moji dredi prvič po treh tednih videli šampon in toplo vodo. Seveda sva hodila v cerkev in tudi tam meditirala, kar so nama potem prepovedali. Ogromno je bilo tudi govora o veri. So bili pa zelo prijazni, razkazali so nama okoliške samostane, nama dali še kup hrane za na pot in povabilo, naj jih obiščeva po koncu najine avanture.

Pot do Kosova, srečanje s slovenskimi vojaki, začetek sončnih dni, slabe ceste …

Pot do Kosova je ponovno zapirala gora, čez katero pa je bila speljana asfaltna cesta. V mestu Peč se ustaviva v prvem lokalu in takoj spoznava lokalne gangsterje z neprebojnimi BMV x6 avti, ki nama plačajo kavo. V Črni gori so naju posvarili, naj tu ne govoriva srbsko, da ne bi mislili, da sva Srba, nasveta seveda nisva upoštevala, ker niti najmanj nisva videti kot Srba Na Kosovu sva uživala predvsem v ravnini, saj je država ploska kot Ljubljanska kotlina, ter v srečanju s slovenskimi vojaki. Še nikoli v življenju pa me ni pozdravilo toliko ljudi in to z nekim pristnim začudenjem v očeh, da sem se počutil kot novo izvoljeni predsednik. Edina stvar, ki pa mogoče kvari sliko, je njihov odnos (Albancev) do okolja. Z odhodom s Kosova se je pričela era sonca na najinem potovanju in to tako hitro in s takšno intenziteto, da sta najini telesi doživeli pravi šok. Prej sva se nekaj dni izogibala vodi kot hudič križu, sedaj pa jo iščeva kot največje zlato. Katere jezike govoriš, ko vstopiš na Kosovo ali v Albanijo, je popolnoma nepomembno, ker če to ni albanščina, ne boš razumel niti besedice.

Na mejnem prehodu z Makedonijo imava zato več vprašanj kot pa odgovorov, ampak to niti ni pomembno. Najprej sploh nisva hotela skozi ti državi zaradi “nevarnosti in nezanimivosti”, ampak je bilo le vredno, odnesla sva več kot sva pričakovala. Tako podeželje kot mesta dajejo občutek, kot da si nekje v Aziji, še posebej v Albaniji, tako da se že počasi navajava na divji promet, slabe ceste, 20% albanske klance, ki so nama dali odgovor na vprašanje: zakaj ne uporabljajo avtobusov. Ti njihovi klanci so tako dolgi in strmi, da se ljudem pregrevajo avti, ki jih nato hladijo, parkirane na cesti. Tu sva se igrala s čredami ovc, ki popolnoma zapirajo cesto za ovinkom, ti pa vanje pridrviš s 50km/h, nakar začnejo panično švigati levo in desno. V teh krajih so turisti tako redki, da se nama kar ne morejo načuditi. Mislijo, da samo malo kolesariva po okolici, da sva pa do sem prišla z letalom 🙂 Ponujajo nama taxi-minibus, ker so dalje težki klanci in rišejo zemljevid okolice mesta na karton, da se ne bi izgubila. Smešni in najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kadarkoli srečal, in vedno pripravljeni pomagati.

Picture
Nenadna sprememba vremena v Albaniji je poskrbela za šok, ki pa je po nekajdnevnem dežju prijal.
Picture
Izboljšanje vremena je prineslo tudi lepši razgled na pokrajino.

Ukraden in vrnjen telefon, bolezen, Ohridsko jezero…

Tik pred makedonsko mejo sva taborila v pokrajini, ki naju je spominjala na Toskano. Tukaj mi je zvečer med kuhanjem izginil telefon. Vzel ga je eden od mladih pastirjev, ki so se vrteli okoli koles. Očitno pa je moja namera, da mu nekje pustim še polnilec ali pa Markova prijaznost do pastirčka, ki se je hotel peljati s kolesom, naletela na prava ušesa. Ob 6h zjutraj mi je na belem konju drugi pastir prinesel nazaj telefon in se opravičil za dejanje njegovega prijatelja.

Nato naju je doletela bolezen. Najprej sem zbolel jaz. Bila je to najina prva noč v Makedoniji, medtem ko sva spala v kanjonu, se me je lotila huda slabost in bolečina v trebuhu. Sredi noči sem izbruhal vse, kar sem pojedel tisti dan, ampak mi še vedno ni uspelo spati celo noč. Tako sem se mučil do popoldneva, ko sva bila zaradi pomanjkanja vode primorana narediti premik v 25 km oddaljeno mesto Struga ob jezeru Ohrid. S težavo sem prikolesaril v Strugo. Prenočišče sva našla v neki novogradnji direktno ob jezeru. Naslednji dan naju pride med ogledovanjem Ohrida pozdravit dež, ki se je nato tu zadržal še 2 dni. Med to nevihtno nočjo, pod strehico na plaži, pa je prišla bolezen še po Marka. V trgovino sem šel iskat makedonsko rakijo za razkuževanje po obrokih 🙂

Picture
Pogled na Ohridsko jezero s ceste proti Prespanskemu jezeru.
Picture
Ob Ohridskem jezeru sva si vzela čas za počitek in razmislek. V teh nekaj dnevih se nisva niti enkrat usedla na kolesi, vse, kar sva počela, je bilo, da sva posedala na vrtu in plaži ter razmišljala.

Spoznala sva se z Urošem in Sašo, ki sta naju povabila na obisk. Tukaj sva ostala še 6 dni. Prav Uroševa hiša je bila prva zgrajena na tej obali, vrt in hišo pa krasijo umetniški izdelki njegove sestre Mile, ki nama je izdelala zaščitna talismana za najini kolesi. Ponovno sva imela dom, počitek in čas za razmislek. V teh nekaj dnevih se nisva niti enkrat usedla na kolesi, vse, kar sva počela, je bilo, da sva posedala na vrtu in plaži ter razmišljala…hudo sva to potrebovala!

Picture
Spoznala sva tudi nove prijatelje, s katerimi smo preživljali dneve ob Ohridskem jezeru.
Picture
Prespansko jezero je prav tako lepo in primerno za kopanje, privablja pa veliko manj turistov, zato boste našli tukaj svoj mir.

Za konec in pred nadaljevanjem …

Zaradi nomadsko-romarskega načina potovanja (brezdomstvo) so strahovi, negativni miselni vzorci in čustvene blokade veliko bolj opazne kot sicer. Zavedaš se, da je varnost le še ena od iluzij, nevarnosti, ki prežijo nate, so vedno subjektivne, nase pa jih prikličemo z našimi reakcijami (strah pred ljudmi…) oz. pomanjkanjem le teh (neupoštevanje vremenske napovedi… ).

Misli o preteklosti in prihodnosti nas tako kot časovni stroj le popeljejo stran od sedanjega trenutka. Občutek je, kot bi kolesarila čez knjigo: uvod, jedro, zaključek. Vsaka država pa je drugo poglavje v tej knjigi in uči nekaj drugega kot ostale države. Sedaj nama je tudi kristalno jasno, zakaj jo vsi napišejo po koncu poti, saj besed res ne manjka. Bistvo te knjige pa je trenutek – bodi hvaležen in sprejmi vse, kar ti ponuja. Ne želi si stvari, ki jih v tem trenutku ni. Ne pogrešaj stvari, ko njihov trenutek mine. Šele ko človek začne slediti svojemu srcu, začne resnično živeti!

Ohridsko jezero …
Prespansko jezero in sončni zahod.

Ker konstantno živiva le v trenutku in vsak trenutek, je celo doživetje zase, postaja sprotno pisanje vedno težja naloga, še posebej, ker se v naju dogaja še veliko več kot pa v zunanjem svetu. Dozdeva se mi, kot da se je čas ustavil ali pa vsaj izgubil pomen. Potovanje že presega najina pričakovanja, pa sva še vedno le na Balkanu, kaj šele bo?

 

Piše: Rok Kočevar

Komentirajte!

Kaj menite o avanturi, na katero sta se podala Marko in Rok? Jima želite kaj sporočiti? Trenutno se nahajata nekje v Indiji …