Islandija je dežela med ognjem in ledom, ki sem jo obiskal že 17 krat, zato se pripotopisu ne morem osredotočiti na eno samo potovanje. Najprej sem jo prekolesaril, 6x sem vodil trekinge, 6x sem bil pozimi na Islandiji, ostalo pa so vodenja in potovanja na bolj udoben način.
Islandija je eksotična in zelo posebna. Tam se zaradi številnih potovanj počutim skoraj že tako kot doma. Zato to morda ne bo pravi potopis. Predstavil bom samo nekaj najbolj atraktivnih točk Islandije in nekaj zanimivosti, nekatere, kot so npr. gejzir ali Modra laguna, bom izpustil. Islandija je dežela ekstremnih naravnih kontrastov. Mati narava jo je obarvala v veličastni dekoraciji barv in ji pridihnila geološke fenomene, ki jih ne srečujemo ravno na vsakem koraku. S tem posebnim naravnim okoljem so neizmerno povezani njeni prebivalci, ki so jo začeli naseljevati v 9. stoletju.
Reykjavik – najsevernejša prestolnica na svetu, polna znamenitosti
Kljub relativno kratki zgodovini mesta ima moderni Reykjavík impresivno zbirko posebnih znamenitosti in krajev zgodovinskega pomena, ki obiskovalce kar malce presenetijo. Glavnima znamenitostma, kot sta Hallgrímskirkja in Perlan, stoji ob boku tudi rezidenca Höfdi, v kateri je bila pisana mednarodna zgodovina. Tudi tisti, ki iščejo bolj romantično destinacijo, najdejo prave čudeže narave v okolici mesta, brez težav se najde nekaj tudi za tiste, ki iščejo kaj umetniškega. Omenil bom samo nekaj glavnih znamenitosti poleg najbolj vidnih. Reykjavik ima polno neobičajnih znamenitosti in skritih draguljev. Kamorkoli smo šli, je bil dan v Reykjaviku napolnjen z lepimi vtisi.
Geotermalno območje Krýsuvík s številnimi vrelci in solfatarami
To je bilo moje prvo geotermalno območje, ki sem ga obiskal. Ne predaleč od centra Hafnarfjörðura je izjemno polje solfatar na območju Krýsuvíka, kjer smo odkrivali številne parne in blatne vrelce ter solfatare, ki jih obdajajo slikovita pobočja. Sprehajalna učna pot, ki se vije med vrelci, je opremljena z informacijskimi tablami, na katerih so opisana vsa pomembne geološke dejstva. Le nekaj minut vožnje naprej po nadrealistični pokrajini geotermalnega območja nas pripelje do čeri Krýsuvíkurberg, kjer gnezdi na tisoče morskih ptic. Po kratkem sprehodu do roba čeri smo večkrat opazovali razne vrste galebov, alkov in malih njork.
Hallgrimova cerkev in Perlan – biser in zakladnica zgodovine ter najboljši sladoled
Islandci so bili zelo ambiciozni in so si omislili ogrevanje morja v zaprtem zalivu z viškom geotermalne energije. Tako je nastal mali raj z geotermalno obalo in zlato peščeno plažo. Danes privablja več kot pol milijona gostov.
Hallgrímskirkja je kot nekakšna krona centra mesta z impozantnim 74.5 m visokim zvonikom, ki ponuja čudovit panoramski razgled na celotno mesto.
Na vrhu Öskuhlíða stoji kot biser kupola, ki je podprta s šestimi masivnimi rezervoarji za vročo vodo, vsak z zmogljivostjo 4 milijonov litrov. V enem, ki ni napolnjen z vročo vodo, domuje muzej Sag, v katerem so predstavljeni na zelo realističen način številni najpomembnejši dogodki zgodovine Islandije. Poleti smo nedaleč stran precejkrat opazovali gejzir. Od Islandcev sem dobil dva namiga za najboljši sladoled na Islandiji, ena lokacija se nahaja v kupoli bisera.Harpa je požela veliko občudovanja in pozornosti po vsem svetu in je prejemnik prestižne Mies van der Rohejeve nagrade za arhitekturo. Pod eno streho združuje islandski simfonični orkester in islandsko opero in je priljubljen kraj gostovanja mednarodnih konferenc.
Islandija – dežela vode (slapov, vrelcev, gejzirjev, jezer, ledenikov)
Islandija je dežela vode v vseh oblikah, od toplih vrelcev, gejzirjev, jezer, ledenikov in seveda slapov, ki jih je nešteto. Vsako leto nastanejo novi, nekateri pa usahnejo. Videti jih je mogoče po vsej deželi, mnogi so ob glavni obvoznici ali pa nedaleč stran od nje. Gullfoss je najbolj znan slap Islandije. Pada preko dveh pravokotnih kaskad. Pozimi je zaradi nižjega pretoka moder in je okrašen z ledenimi svečami. Poleti je še mogočnejši in je poleg gejzirja najbolj priljubljena točka zlatega trikotnika.
Skogafoss je najbolj dostopen slap na jugu Islandije, ki ga občasno krasi dvojna mavrica. Svartifoss in predvsem Aldeyjarfoss se ponašata z izjemno bazaltno kuliso, Godafoss pa je eden od najbolj znanih slapov Islandije. Skratka lista slapov je izjemno dolga.
Landmannalaugar – zeleno srce Islandije
Že sam dostop do Landmannalaugarja je nekaj posebnega. Dostopov je več, leta 2000 je bila najbolj zanimiva pot, ki poteka najbližje vulkanu Hekla, ki je nazadnje bruhal februarja 2000. Pepel je počrnil sneg in z domačinom, s katerim sva se vozila, sva večkrat preverila, če bova z Vitaro prišla skozi vse deroče reke. Ko sem zagledal slikovite gore, sem vprašal voznika, če je tam nekje Landmannalaugar. Seveda je prikimal in kmalu se je prikazal vrhunec islandske notranjosti. Sledila je samo še vožnja ob široki delti, v kateri je pesek svetlo rjave barve, kot da bi se vozil po puščavi, ki jo blagoslovi voda. Po dveh vodnih preprekah je sledil prihod v zeleno oazo, okoli katere je bila narava s paleto barv izjemno radodarna. Gore, ki obdajajo to pokrajino, kar vabijo, da jih osvojimo. Paleta barv je najlepša na gori Brennisteinsalda z »Modre gore«, od koder so pogledi na okolico morda najlepši. Na pohod smo se nekajkrat odpravili tudi po večerji, saj je na vrhuncu poletja dan zelo dolg. Za konec pohodne ture se nam je vedno prileglo kopanje v toplem tolmunu. Že sam sprehod po vodi je nekaj posebnega, pod nogami lahko začutite vroče in hladne vrelce. Bi si želeli še lepši zaključek dneva?
Myvatn – pestrost geoloških fenomenov, od fumarol, kraterjev, razmikanja plošč …
Hveragerdi – mesto vročih vrelcev, cvetja in rastlinjakov
Rekyadular – Kadeča dolina z blatnimi in vročimi vrelci, v katerih se je užitek kopati
Od vseh geotermalnih področij, ki sem jih obiskal, sem bil največkrat v Kadeči dolini, ker je blizu Reykjavika in ker smo bili tam večkrat tako poleti kot pozimi. Pot se lahko začne že v mestu cvetja – Hveragerdiju, čeprav smo se največkrat zapeljali do konca doline Ölfusdalur in si za polovico skrajšali pot. Za mestom je idilična dolina Ölfusdalur, kjer so nas vedno pričakale idilične scene z vrelci na pobočjih in islandskimi konji v bližini. Na koncu te doline so še ostanki zelo starih vrtin iz časov, ko so Islandci začeli pridobivati geotermalno energijo. V okolici je nekaj vročih vrelcev in Islandci znajo izkoristiti te danosti tudi za kopanje. V zadnjih letih so topel in hladen potok združili in naredili nekaj plitkih in prijetno toplih bazenčkov. Nedaleč stran so domačini enega kar ogradili, zaradi vedno več raziskovalnih popotnikov, ki vse najdejo. Morda boste rahlo blatni po namakanju, ampak Islandci so našli tudi za to pravo rešitev. S toplo vodo se lahko stuširate po kopanju. Če imate samo malo časa, je že to zelo unikatno doživetje. Če smo imeli več časa, smo se velikokrat odločili za krajši vzpon v Kadečo dolino. Na začetku doline se prikaže najprej bučeč slap, potem pa se odpre pogled na številne vrelce. Območje je v sami dolini zelo pogosto močvirnato, največkrat pa je potrebno manjši potok prebroditi, prečofotati ali preskočiti. Od tod pa si sledijo solfatare, blatni in vroči vrelci, drug za drugim. Iz blatnih vrelcev vedno vzamem nekaj sivega blata, lahko pa se ga najde tudi kar ob mestih, kjer se domačini namakajo. V zajezenem delu ima voda okoli 38°C in z velikim užitkom smo prepustili naša telesa masaži reke. Enkrat me je radovednost gnala še naprej in sem se odpravil še okoli gore Oelkelduhnukur, najprej mimo nekoč najsilovitejšega parnega vrelca, ki pa je po zadnjih potresih na tem območju izgubil skoraj vso sapo in paro. Na tem mestu so tudi vrtine za največjo geotermalno elektrarno ali morda še bolj pravilno geotermalno toplarno na svetu.
Geotermalna elektrarna Helisheidi, zgrajena v obliki dveh tektonskih plošč
Okrog 90% islandskih domov ogrevajo z geotermalno energijo. Po najnovejših podatkih, ki so na voljo, je to tudi največja geotermalna elektrarna na svetu. Ko sem bil tam prvič, je bila druga največja. Elektrarna ima sedaj zmogljivost 303 MW električne energije in 400 MW tople vode. Tudi arhitekti so se potrudili in jo zgradili v obliki dveh tektonskih plošč, osrednji dvignjeni del pa predstavlja razpoko med kontinentalnima ploščama. Ne gre samo za največjo geotermalno elektrarno, ampak tudi za najmodernejšo. Ko sem se pogovarjal z inženirji, vedno poudarijo, da je to BMW med elektrarnami. V zadnjih petih letih se je zvrstilo ne samo veliko skupin, ampak tudi nekaj različnih predstavitev elektrarne. Še posebej poučen je film, ki prikazuje, kako Islandci proizvajajo okolju prijazno energijo. Elektrarna ima za obiskovalce skoraj vedno odprta vrata, prav tako pa je bil za vprašanja vedno na voljo kak uslužbenec, ki jih je zelo zelo malo, samo 19.
Turkizno modra ledeniška laguna Jokulsarlon s prekrasnim jezerom in najnižjo točko
Ob krožni poti se pride na Islandiji najbližje do ledenih gora in čudovitih arktičnih scen v turkizno modri ledeniški laguni Jokulsarlon. Ustvarja jo ledenik Breidamerkur, od katerega se trgajo zdaj večji, zdaj manjši kosi ledu. Laguna je začela nastajati pred 80 leti. V tem času se je stalilo 3 km ledenika in za sabo pustilo prekrasno 250 metrov globoko jezero, napolnjeno z ledenimi gorami. Ko so okoli leta 900 semkaj pripluli prvi naseljenci, je bil ledenik odmaknjen 20 kilometrov od Atlantika. Danes pa smo priča, kako počasi nastaja na Islandiji nov fjord. V 17 km2 veliko jezero občasno zaide tudi kak tjulenj, nekateri pa se na ledenih ploščah tudi sončijo. Poleti je prav tako veliko arktičnih čiger. Posebno doživetje je plovba z amfibijskim vozilom po ledeniški laguni. Islandci so jih kupili 5 od Američanov, ki so jih uporabljali v času vietnamske vojne. Če pa želite še bolj ultimativno doživetje ledenikov, vas lahko še bližje in še bolj adrenalinsko zapeljejo z gumijastimi čolni – zodiaki, predvsem če ste ljubitelj fotografije. Pa še ena zanimivost, dno jezera ledeniške lagune je najnižja točka Islandije, ki je skoraj sosed najvišji gori Islandije – Hvannadalshnúkur.
Nacionalni park ledeniške reke Jokulsargljufur in “Veliki kanjon” Evrope
Druga najdaljša reka Islandije Jokulsa a Fjollum odvodnjava največji evropski ledenik Vatnajokull proti severu. Sprva teče ležerno proti severu, ko pa priteče v povprečju skoraj 200 m3 na sekundo na prvo oviro, se prične vodni spektakel impozantnih dimenzij. Prvi 12m visoki slap je Sellfoss. Kmalu zatem pa pride že najmogočnejši evropski slap Dettifoss. Kulisa je široka 100 metrov in globoka 44 m. Grom in pršenje sta nepopisna. Zaradi zvoka in odbitih vodnih kapljic se lahko slap sliši in locira že na daleč. Na območju Dettifossa vodna erozija vsako leto odbrusi en meter roba slapa.
Moč slapa je tisto, kar prevzame vsakega obiskovalca. Grmenje vode ob padanju v kanjon se sliši več kilometrov daleč. Voda pada 44 metrov globoko v kanjon, toda odboj je tako silovit, da se dvigajo kapljice vode precej višje kot je višina slapu. Pri slapu se tudi začenja mogočen kanjon ledeniške reke, ki je nastal v zadnji ledeni dobi. Slap Dettifoss si lahko ogledamo z vzhodne in zahodne smeri. Pogled z zahodne, manj obiskane strani je še veličastnejši, ker je pogled bolj čelen.
Naslednji izjemen slap v nacionalnem parku ledeniške reke je 27 metrov visoki Hafragilsfoss. Na tem delu je kanjon najgloblji, lahko bi mu kar rekli Grand Canyon Evrope. Z razgledišča na zahodni strani je tudi najlepši pogled na kanjon Ledeniške reke. Pri Holmatungurju pa lahko pridemo prav do Ledeniške reke in si hkrati ogledamo še slap Rettafoss. Moč reke in veličastnost kanjona sta tukaj izjemno izrazita.
Ene najlepših bazaltnih čeri na Islandiji lahko opazujemo na področju Hljodaklettar. Čudovite so prav tako bazaltne formacije v bazaltni jami Kirkjan. Z izjemnim pogledom pa bo poplačan še pohod do Raudaholarja, rdečega kraterja. Pestrost barv je tukaj najbolj slikovita v nacionalnem parku Jokulsargljufur. Najbolj zelena oaza pa obiskovalca pričaka v soteski Asbyrgi, ki je obdana z mogočnimi stenami, preko katerih je tekla še pred okoli 3000 leti Niagara Evrope. Mirnost in spokojnost soteske sta pravi kontrast deroči in besneči Ledeniški reki.
Nacionalni park Thingvellir – naravna in zgodovinska zakladnica Islandije
Islandci se ponašajo s tem, da so najstarejša demokratična država. Za mesto zborovanja so izbrali Thingvellir, mesto na stičišču severnoameriške in evrazijske tektonske plošče. Tukaj so se zbirali vsako leto v juniju od leta 930 do 1800, dokler tega niso ukinili Danci.
Območje Thingvellir je polno tektonskih prelomov in zelo zanimivo z geološkega stališča. V lepem vremenu lahko občudujemo poleg razpok še ščitasti vulkan, palagonitni greben in mizaste gore. Tudi z zgodovinskega vidika je Thingvellir eden najpomembnejših krajev Islandije. Tukaj so sprejeli leta 1000 krščanstvo, na tem mestu so razglasili neodvisnost in republiko ter druge pomembne odločitve v obdobju, preden so parlament preselili v Reykjavik.
Islandski konji – sinonim za vzdržljivost, prijaznost in udobno ježo
Islandski konji so manjše rasti, a vseeno sinonim za vzdržljivost in udobno ježo. Dolga stoletja so bili glavno prevozno sredstvo po surovi pokrajini. V tej izoliranosti so konji razvili svoj značaj in posebnosti, ki so zelo cenjene in spoštovane: prijazen karakter, izjemna vzdržljivost in lahkotnost jezdenja. Izoblikovala jih je naravna selekcija, vzreja ter način učenja in treniranja. Edina nevarnost, s katero se morajo konji spopadati, je narava sama – podivjane in besneče reke, skalna vulkanska pobočja in sneg.
Prva štiri leta preživijo mlada islandska žrebeta v čredi in imajo malo stika z ljudmi. Življenje s konji v naravi jih uči sodelovanja in jim hkrati daje čas, da se razvijejo tako fizično kot mentalno. Šele po četrtem letu jih začnejo kmetje vzgajati in trenirati. Znani so po posebno udobnem koraku, tolt, in prijetni ježi. Z njimi vas lahko domačini zapeljejo na zares idilična mesta.
Islandska hrana – hákarl, kuhan skat, morske ribe, prekajena jagnjetina, skyr, kjötsúpa …
Tako kot narava je na Islandiji nekaj posebnega tudi njihova hrana. V preteklosti se je bil na Islandiji pravi boj za preživetje in potrebno je bilo pojesti vse, kar je bilo užitnega, tudi zrklo ovce. Najbolj znan je posebej pripravljen morski pes – hákarl. Zaradi veliko seča v mesu je sveži morski pes strupen. Najprej ga zakopljejo v zemljo za 6 do 12 tednov, potem ga odkopljejo in obesijo ter sušijo na zraku, da se posuši in fermentira še štiri do pet mesecev. Tako obdelan morski pes je odličen izgovor za pitje islandskega žganja brennivín. Poznam restavracijo, kjer je tako pripravljen morski pes vedno na voljo, vendar je precejkrat zelo hitro pošel. Glavni moto pokušine haukarla je – uspelo mi ga je pogoltniti.
Kuhan skat v nekaterih pogledih spominja na zgoraj omenjeno jed. Tradicionalno se postreže na zabavi na dan pred božičnim večerom. Zaradi izjemno močnega vonja domačini pazijo, da ne pride zaradi vonjav do medsosedskih sporov, kajti ko se obleka prepoji s tem vonjem, se ga zlepa ne znebite. Tista oblačila, ki jih nameravajo nositi za božične praznike, si ni dobro obleči za to zabavo.
Ovnovi prašniki in kuhane ovčje glave so prava poslastica v primerjavi s skatom in posebej pripravljenim morskim psom. Na drugi strani so prava kulinarična doživetja z izjemnimi morskimi ribami in prekajeno jagnjetino. Izjemno pestra je ponudba mlečnih izdelkov, od katerih izstopa skyr. Zaradi teksture je podoben jogurtu, čeprav to ni jogurt ampak mehak sir. Skyr je pravo super živilo, saj vsebuje 12% beljakovin, 3% ogljikovih hidratov in samo 0,5 % maščob, poleg tega pa je bogat s kalcijem in različnimi vitamini. Skupaj z islandskimi borovnicami pa je božanska sladica.
Mesna juha kjötsúpa – v času kosila je to zelo priljubljena jed. Meso se nareže na majhne koščke in se kuha s kostmi, rižem, krompirjem, repo, korenjem, čebulo in zelišči. Juha se kuha več ur, preden je postrežena. Večina Islandcev se strinja, da je juha še boljša, če počiva en dan, nato pa se ponovno segreje. V restavracijah je vedno na voljo tudi vegetarijanska različica, predvsem pa je zelo dobro poskrbljeno za sladkosnede.
Si tudi vi želite na Islandijo?
Komentirajte!
Ste že obiskali Islandijo ali jo še boste? Kaj vam je na Islandiji najbolj všeč?
