Fjordi, rdeče lesene hiške, Troli, zelene planjave, … vse to čaka popotnike na severu Evrope. Skandinavijo uradno sestavljajo tri države: Danska, Švedska in Norveška. Najboljši čas za njihov obisk pa je poleti, saj je tam zgoraj prav prijetno hladno. In road trip je odlična izbira, saj je ravno slikovita pokrajina tista, katere preprosto ne smeš zamuditi.
Najina pot se je začela v Benetkah, kjer sva se vkrcala na nizkocenovno letalo in pristala v Bremnu, v Nemčiji. Ker sva želela maksimalno izkoristiti čas, ki sva ga imela na voljo, sva se odločila za letalo in rent a car, štart v Nemčiji pa je bila najbolj ugodna rešitev. V vseh skandinavskih državah je najem avta občutno dražji, prav tako pa hrana. Tako sva še isti dan, ko sva prevzela avto, odšla v »šoping« in si naredila zalogo hrane za 2 tedna. Hitro pokvarljive stvari sva kupovala sproti po potrebi. Že takoj po pristanku v Bermnu sva naletela na kup problemov pri najemu avtomobila, ki sva ga sicer že doma rezervirala. Potem nikakor nisva našla večje trgovine, kjer bi lahko ugodno kupila hrano. Ko sva že skoraj obupala, da bova morala prenočiti v Nemčiji, so se stvari obrnile na bolje in še sva ujela trajekt v Puttgardnu ter nadaljevala pot proti Kobenhavnu. Po dolgi uri iskanja kampa (na spletni strani so napačno zapisali naslov) sva ob 2h zjutraj končno postavila šotor in zaspala.
Kobenhavn – kolesarsko mesto
Oslo – mesto presežkov
Na poti z Danske sva prečkala znameniti most Øresund, ki Dansko povezuje s Švedsko, na danski strani se zaključi s tunelom pod morsko gladino. Vožnja preko mostu je pravo doživejte, temu primerna pa je tudi cestnina: 43 €
Pozno popoldne sva prispela v Oslo, najina ‘Micka’ se je uštela in naju namesto v kamp najprej zapeljala skozi strogi center mesta, kjer najverjetneje sploh ne bi smela voziti. V Oslu so namreč zelo strogi in imajo že uvedene cone za avtomobile z nižjimi izpusti CO2. K sreči sva se hitro pobrala iz centra in jo odnesla brez astronomsko visokih kazni. Po mestu sva zato potovala z javnim prevozom, enodnevna karta, ki sicer stane kar 12€, vključuje avtobus, tramvaj, metro in ladje na bližnje polotoke in otoke.
Zgodaj zjutraj sva se ustavila pri novi operi, ki je na slikah zelo lepa, v resnici pa poglede nanjo kazi bližnje pristanišče z velikimi tovornimi ladjami in žerjavi. Običajno tam kar mrgoli turistov, zato je obisk zgodaj zjutraj prava odločitev, še posebej zaradi miru pri fotografiranju in raziskovanju.
Zelo zanimiv je Kon-Tiki muzej, ki je posvečen pomorščaku Thoru Heyerdhalu, ki je s svojo posadko preplul Pacifik na lesenem splavu. S tem je želel dokazati, da so imela tudi starodavna ljudstva možnost prepluti oceane in imeti stike z drugimi kulturami. Zadnji od muzejev je Fram, v katerem se nahaja ladja, s katero so pluli na severni in južni pol, ter predmeti, povezani z ekspedicijami tja. Vstopnine za muzeje so ali precej visoke ali pa jih sploh ni. Čisto po naključju sva v zadnjega vstopila skupaj z večjo skupino obiskovalcev, zato vstopnice sploh nisva potrebovala. Zahodno od starega predela Osla se nahaja Frogner Park, kjer se nahajajo zelo znane umetnine kiparja Gustava Vigelanda, ki je oblikoval tudi Nobelovo nagrado za mir.
Pot naju je vodila do Gejrangerfjorda, kjer se je pred nama odprla čudovita fjordska dolina. Na žalost je tam vreme že zelo spremenjlivo, tako da gosti megli nisva ušla. In ravno megla je bila kriva, da se nisva mogla povzpeti na vrh Dalsniba, ki naj bi nudil enega najlepših razgledov na svetu. Po vožnji s trajektom do mesteca Linge sva pot nadaljevala po poti Trollstigveien –Trolova lestev. To je ena najbolj znamenitih cest na severu Norveške, na žalost pa sva jo prevozila v megli, tako da več kot 3m pred sabo nisva videla.
Kmalu sva prečkala tudi severni tečajnik. Na meji stoji postajališče, kjer lahko kupiš certifikat, ki potrjuje, da si prečkal to mejo. Tik ob meji se nahaja tudi spomenik, ki označuje severni tečajnik, blizu pa sva našla spomenik padlim partizanom, ki so ga Norvežani postavili v zahvalo za pomoč pri osvobajanju Norveške.
V mestu Bodø sva se vkrcala na trajekt proti Lofotskemu otočju. Tukaj sva že doživela prave trenutke polnočnega sonca, saj je ob 11h zvečer še vedno močno sijalo. Kmalu po polnoči je sonce sicer zašlo, kljub temu pa teme nisva doživela, kar nama je povzročalo nekaj težav pri spanju. Pred odhodom trajekta sva se sprehodila še po centru mesta in se čudila, da šele ob 11h zvečer zapirajo trgovine ter se počasi odpravljajo domov.
Na žalost naslednjega trajekta nisva ujela, saj sva bila med zadnjimi v vrsti, pred nami pa so vkrcali dva lokalna tovornjaka, ki imata prednost pred turisti. Tako sva spet morala čakati do 5h zjutraj, čas pa sva izkoristila za spanec. Da sva sploh lahko zaspala, sva si čez oči potegnila zimske kape.
Lofotski otoki
Prav posebna kulinarična specialiteta so sušene polenovke, ki jih najdemo vsepovsod na Lofotskih otokih. Prve tri mesece se polenovke sušijo zunaj, na posebnih stojalih, potem pa še dva do tri mesece v zaprtem prostoru. Takšne ribe so dolgo obstojne, te iz Lofotskih otokov pa veljajo za najboljše. Midva jih nisva poskusila, saj se nama je že prvo minuto v vasi obračal želodec. Sušene polenovke imajo namreč zelo izrazit in neprijeten vonj. In da ne pozabim na čredo galebov, ki se vrtijo nad vasico, čakajo na kako svežo ribo in se predvsem neizmerno derejo. Ampak vse skupaj ima prav poseben čar.
Na Lofotskih otokih prav tako presenečajo peščene plaže, posute z vijolično obarvanimi školjkami, turkizno-zeleno morje in vulkanska gorovja v ozadju.
Pravih restavracij na Lofotskih otokih ni prav dosti, prav tako pa sva bila na »low budget« potovanju, tako da sva si prav vsak dan kuhala sama. Na eni izmed plaž, kjer sva si privoščila kosilo, sva našla tudi pogumneže, ki si pri blagih 10°C upajo skočiti v ledeno morje.
Nazaj na celino sva potovala iz Svolværa, za trajekt sva zapravila še zadnje norveške krone (cca 300 NOK). Pristali smo v mestu Skutvik, pot pa sva nadaljevala proti mestu Fauske, kjer sva ujela še zadnje poglede na Norveško morje. V mesto sva prispela pozno zvečer, zato sva prespala kar na parkirišču pri muzeju, naslednji dan sva si ga tudi ogledala.
Kaj kmalu sva prečakala mejo in prispela na Švedsko. Ustavila sva se v mestecu Arjeplog, kjer sva šla nakupit malo sveže hrane in vode. Končno sva doživela malce nižje cene, čeprav še vedno zelo visoke v primerjavi z našimi. Pot do mesta Umea je bila zelo pestra. Poleg mladoporočencev v starem kabrioletu so nama nekaj časa družbo delali jelenčki, ki se nikakor niso umaknili s cest. Kljub temu, da sva proti jugu vozila po cesti tik ob Botnijskem zalivu, so naju bolj navduševala predvsem številna jezera sredi gozdov.
Na poti proti Stochkolmu sva v Sundsvallu obiskala najbolj znan švedski produkt – IKEO. Predvsem zato, ker še nikoli prej nisva bila v IKEI in sva si lahko prvo ogledala ravno na njenih domačih tleh.
Stockholm – slikovito mesto
Vasa muzej je ena izmed znamenitosti, ki jo preprosto moraš obiskati v Stockholmu. Muzej velja za enega najboljših na Švedskem in v Evropi, predstavlja pa zgodbo o največji ladji na svetu, ki še danes stoji v enem kosu. Lesena ladja, ki izvira iz 17. stoletja, se je na svoji prvi vožnji potopila le nekaj 100 metrov stran od pristanišča. 333 let kasneje so jo raziskovalci uspeli potegniti na kopno in jo tako obvarovati pred razkrajanjem.
Na koncu potovanja sva si preostali čas krajšala v zabaviščnem parku Legoland, ki stoji tik ob znameniti tovarni LEGO v mestecu Billund. Za vstopnino sva odštela vsak po 36€. Celoten Legoland park sestavljajo trije glavni elementi: adrenalinske naprave, igrala za otroke in replike svetovno znanih krajev, stavb in likov, sestavljenih iz legic. Pri izhodu stoji še velik Lego Supermarket, iz katerega ne moreš oditi praznih rok, ne glede na svojo starost. Cene na žalost niso prav nič tovarniške, nekatere stvari so bile celo dražje kot doma v Sloveniji. Je pa to vsekakor dogodivščina, v kateri otroci neizmerno uživajo, odrasli pa lahko obujajo spomine na otroške dni 🙂
Večino časa sva spala v šotoru, kadar sva bila preveč utrujena za postavljanje šotora, pa kar v avtu. Na jugu in v glavnih mestih sva spala v kampih, medtem ko sva se v severnih predelih posluževala divjega kampiranja. Načeloma to ni prepovedano, se pa lahko najde kakšen domačin, ki mu ni ravno všeč, da spiš na njegovi zemlji, zato previdnost ni odveč. V velikih mestih je najbolje kampirati v kampih, ki so s centrom mesta ponavadi povezani preko javnega prometa. Na potovanju sva naletela na dva posebna primera. Prvi je bil Kobenhavn, kjer je bil kamp odprt samo poleti, organiziran pa je bil kar sredi parka oz. na ogromni zelenici ob stari tovarni, približno 4 km izven centra. V Stockholmu je bil kamp urejen kar na starem nogometnem igrišču, garderobe za domače in goste pa so služile kot sanitarije. Seveda poceni nastanitve (oba kampa približno 11 eur na osebo) ne ponujajo veliko ugodja, za krajše in »low budget« izlete pa so povsem primerne. Se pa lahko zgodi, da sredi noči ostaneš v wcju zaradi pokvarjene ključavnice, kot se je zgodilo nama.
