Spraševali smo se, ali se nam bo uspelo povzpeti na vrh Triglava za vikend 10., 11. 09. 2016. Za tisti vikend je bila v Triglavskem domu na Kredarici predvidena proslava ob 120. obletnici le-tega in ko je pobudnik vzpona na Triglav ugotovil, da ne bomo dobili prostih ležišč pod Triglavom, smo vzpon na najvišji vrh prestavili na naslednje leto in smo se v manjšini nato odpravili proti Škrlatici.
Kratka noč, a čudovito jutro
V dolino Vrat smo se odpeljali že v petek in prenočili v Aljaževem domu. Tam se je trlo ljudi, ki so se naslednji dan množično odpravljali proti Kredarici, kjer je bila proslava. Naša noč je bila kratka, a splačalo se je vstati ob treh zjutraj in se po pripravi na vzpon odpraviti proti kraljici naših gora in drugi najvišji gori naše dežele. Z naglavnimi lučkami smo zakorakali v gozd in previdno, varno ubirali korake proti približno šest ur oddaljenemu cilju. Ko smo se dvignili nad gozdno mejo, nas je pozdravilo čudovito zvezdno nebo. Koraki so nam nekajkrat res obstali in smo uživali v spokojnem miru, tišini in zvezdah nad nami. Planinska pot je dobro markirana, poteka najprej po gozdu, nato preide v pobočja, porasla z rušjem. Malce višje smo prišli do razpotja, na katerem smo zavili desno (levo smo ob povratku stopili še do bivaka IV, od koder smo občudovali Triglav) in po prečenju krajšega melišča smo bili priča rojstvu novega dne. Vsak sončni vzhod, doživet v gorah, je nekaj posebnega. Čudovitega in nepozabnega.
Nabiti z lepotami narave smo odšli počasi naprej, vztrajno premagovali in pridobivali nadmorsko višino. Kmalu smo prišli še do enega razpotja na krnici Zadnji Dolek, malo počivali in se podali proti melišču. Potrpežljivo smo se vzpenjali prek le-tega in nato vstopili v steno. Tudi tule je pot zavarovana s skobami in jeklenicami, tu in tam pa je potrebnega tudi malo prostega plezanja. Nekje na poti proti vrhu smo srečali planince, ki so že pridno sestopali z vrha, saj so se nanj povzpeli dovolj zgodaj, da so na vrhu uživali v sončnem vzhodu. Vrh nas je pričakoval in nas sprejel. Na ta dan ni bil oblegan in skupaj s še nekaj planinci smo uživali v razgledih, ki so se nam odpirali na vse strani neba. Tudi proti Triglavu so nam uhajale oči in bili smo prav veseli, da smo se odločili za Škrlatico, ker smo v vzponu, na vrhu in tudi ob spustu resnično uživali ter polnili naše »baterije« s pozitivno energijo gora.
1 od 3
Na vrhu – 2740 metrov
Na vrhu Škrlatice že od leta 1934 stoji križ, ki so ga jeseniški Skalaši postavili v spomin vsem umrlim gornikom v slovenskih gorah. Pobudo zanj je dal pokojni član tega kluba, gospod Sandi Wisiak, ki se je ob nezgodi na planini Rožca zaobljubil, da postavi na vrhu Škrlatice spominski križ, če popolnoma ozdravi. Res je okreval, a ga je naslednjo pomlad zasul plaz pod Planjavo, njegovo idejo pa so realizirali njegovi kolegi iz kluba Skala. Križ so nato leta 1953 podrli iz političnih razlogov po koncu druge svetovne vojne in ga vrgli v severozahodno ostenje gore, leta 1996 pa so ga ponovno postavili.
Pogled proti Mangartu in Jalovcu z vrha
Škrlatica osvojena
Nazaj proti dolini Vrata
Ko smo se naužili miru, razgledov, smo se nasmejani počasi odpravili po isti poti nazaj. Previdnost in varnost sta bili na prvem mestu. Pri sestopu smo srečevali nekaj več ljudi in z nekaterimi smo prav prijetno poklepetali. Bilo je prav zabavno. Za kratek čas smo se ustavili še pri bivaku IV, nato pa dalje proti Vratom. Čudovit, nenačrtovan in nepozaben vzpon nam še danes riše nasmeh na obraz in želim si, da tako tudi ostane. … Da lahko še naprej v življenju odkrivamo zaklade, ki so namenjeni vsakemu izmed nas.
Piše: Jasmina Pekla
Komentirajte!
Ali ste tudi vi že obiskali drugi najvišji vrh Slovenije?
