Lanski prvomajski prazniki mi bodo za vedno ostali v spominu, saj sva z bratrancem osvojila goro Kilimanjaro. Najvišja točka Črne celine je Uhuru Peak in meri 5.895 metrov.
Dejstva o Kilimandžaru – vrhu Afrike
Kilimandžaro je ognjenik, ki v svahiliju (uradni jezik Tanzanije) pomeni bleščeča se gora, in leži v severozahodnem delu Tanzanije, tik ob meji s Kenijo. Vzpon na to mogočno goro je možen po več poteh, midva sva se zaradi časovne omejenosti odločila za najkrajšo, imenovano Marangu. Pot tehnično ni zahtevna, glavno težavo predstavlja predvsem hitro pridobivanje nadmorske višine, saj se z vstopne točke, ki je na nadmorski višini 1.800 metrov, v samo treh dneh prebiješ do strehe Afrike, kot domačini radi poimenujejo vrh Kilimandžara. Pred odpravo sva en dan preživela v mestu Arusha, ki predstavlja vmesno točko med nacionalnimi parki in Kilimandžarom.
Pristanek v Tanzaniji
Kmalu po pristanku letala se je v naju naselila nervoza, saj sva ob prihodu v hotel videla vremensko napoved, ki ni bila najbolj spodbudna. Glede na to, da se v začetku meseca maja deževna doba počasi končuje, sva pričakovala vsaj malce jasnega in predvsem suhega vremena. Na koncu sva sončne žarke uživala le v Arushi in kasneje na safariju, ampak več o tem kasneje.
Raziskovanje mesta Arusha
Mestece samo je zelo revno, ljudje prijazni in ne preveč vsiljivi, še manj pa nevarni. Največjo znamenitost, osrednjo tržnico, imenovano Mt. Meru market, je pred kratkim povsem uničil potres. Večina prodajalcev je zato zbrana ob vhodu, kjer nestrpno pričakujejo prihod turistov. Logično, zdaj so še bolj odvisni od prodaje svojih izdelkov, saj bodo izkupiček od prodaje namenili obnovi celotne tržnice. Po celodnevnem raziskovanju mesta, nekaj preizkušenih tanzanijskih jedeh in pogovoru z glavnim vodičem naše odprave, sva večer posvetila pripravi na jutranji začetek poti do glavnega cilja – osvojiti vrh Kilimanjara.
Začetek vzpona na Kilimandžaro in počasna aklimatizacija
Naslednje jutro sta nas do vznožja gore čakali še dve uri vožnje z ostalimi sedmimi člani posadke, nato pa je sledila skrbna priprava opreme in registracija ob vstopu v Nacionalni park Kilimandžaro. Po opravljenih formalnostih se je pot lahko začela. Prvi dan je bila hoja po poti Marangu dokaj lahka, saj smo se z začetne višine 1.860 metrov v počasnih desetih kilometrih povzpeli na 2.715 metrov, kjer je prvi bazni kamp Mandara Hut. Začetek poti je potekal po deževnem gozdu, ki, razen izjemne zgoščenosti dreves, ne ponudi ravno spektakularnih pogledov. Vreme je bilo ves čas na meji deževnega, vendar kaplje zaradi dreves niso prišle do nas. Bistven poudarek vodiči namenijo počasni in enakomerni hoji, ki še kako koristi v naslednjih dneh. Po približno šestih urah smo dosegli cilj prvega dne. Sledil je aklimatizacijski sprehod ter slastna večerja, ki so jo člani odprave pripravili za naju. Vnos ekstremne količine hrane in pijače je v prvih dneh zelo pomemben, saj telo porabi ogromno kalorij, fizična moč pa je prvi pogoj pri takšnih podvigih.
Drugi dan vzpona – ogled kraterja Maundi
Drugi dan naju je zbudilo deževno vreme. V enajstih kilometrih, kolikor smo jih prehodili ta dan, je lilo ves čas. Zaradi slabega vremena je pot precej težja, saj oblačila postajajo mokra; ko pa dež premoči še obutev, je šale konec. Malico smo morali pojesti stoje, saj so prostori za počitek na prostem povsem mokri. Pot nas je vodila mimo kraterja Maundi in prečudovitih orjaških Lobelij in Senecij, ki so videti kot palme in kaktusi. Po šestih urah smo prispeli v drugi bazni kamp Horombo Hut, ki leži na 3.705 metrov nadmorske višine.
Zebra rocks in nesporazum z vodičem
Dneva in hoje pa s tem še ni bilo konec. Zaradi izjemno hitrega pridobivanja nadmorske višine ima pomembno vlogo pri vzdrževanju dobrega počutja aklimatizacija. Če je mogoče, se je vsak dan priporočljivo povzpeti približno 200–300 metrov nad točko, kjer sledi nočitev. V našem primeru je to pomenilo dvourni pohod do tako imenovanih Zebra rocks (skale v barvah zebre). Ker je prišlo do nesporazuma med nama in vodičem, sva šla na ”sprehod” povsem brez vode ter v svežih in suhih oblačilih, saj sva mislila, da nam bo celotna pot vzela približno pol ure. Vmes je seveda zopet začelo deževati, tako da nama je premočilo še drugi komplet oblačil, hkrati pa sva porabila precej energije, ki bi nama v naslednjih dneh zagotovo prišla prav. Precej izmučena in slabe volje sva dan končala z večerjo v družbi ptic in miši, ki se prav nič ne bojijo človeške družbe.
Pogled na Zebra Rocks.
Prvi pogled na vrh Kilimandžara
Pravijo, da za dežjem vedno posije sonce, in res je bilo tako. Naslednji dan smo se prebudili v sončno jutro, za nameček pa se nam je prvič prikazal tudi vrh Kilimanjara. Pogled na skrivnostno gmoto snega je poplačal tegobe prejšnjega dne, zato smo se na pot odpravili dobro razpoloženi. Hoja je bila zelo naporna. Teren je bil strm, oteževalno okoliščino pa je predstavljal tudi močan in mrzel veter. Pot je potekala v tako imenovanem sedlu med vrhovi Kibo in Mawenzi, pokrajina pa se spreminja iz koraka v korak, saj rodovitno zemljo zamenjata pustinja in kamenje, kar spominja na Mars. Na poti srečava mlado Avstralko, ki nama zaupa svojo zgodbo o neuspelem poizkusu osvojitve vrha zaradi snežnega meteža, ki jo je zajel približno 200 metrov pod vrhom. Pomislil sem, da bi sam na njenem mestu vztrajal in nadaljeval, kajti želja po osvojitvi gore je bila prevelika, da bi obrnil tako blizu cilja.
Proti naravi se nima smisla boriti
Bolj kot sva se približevala zadnji postaji pred vrhom, ki leži 4.705 metrov nad morjem, bolj je začelo snežiti. V kombinaciji z vetrom so nam snežinke rezale obraz kot ostra britev. Tedaj sem se spomnil besed Avstralke in razumel, zakaj ni nadaljevala poti proti vrhu. Boja z naravo enostavno ne moreš dobiti. Zadnji del poti je bil izjemno naporen. Strma pot, veter, sneg in mraz so pustili posledice, prvič pa sem imel težave tudi z dihanjem. Po prihodu v kočo smo hitro pojedli, nato pa je sledil počitek v mrzlem prostoru, ki nam ni bil v pomoč pri tremi, ki se je naselila v naša telesa.
Prvi znaki višinske bolezni
Zadnji del vzpona smo pričeli točno opolnoči, saj je do vrha okoli šest ur hoje, tam pa se razmere po 7. uri zjutraj drastično spremenijo.
Vreme je bilo sprva jasno, luna nam je pričarala prekrasen pogled na vrhove okoli nas. Žal je kmalu začel pihati veter in padati sneg, ki je bil vedno močnejši. Prizanesel nam je edinole mraz, saj se je temperatura gibala le malce pod ničlo, kar je pri hoji v hrib povsem sprejemljivo. Po kaki uri, v kateri smo se povzpeli zgolj za okoli 100 metrov, sem začutil močne bolečine v glavi in trebuhu, telo mi je povsem oslabelo. Zgrabila me je panika, saj sem vedel, da je do vrha še precej daleč. Ker nisem mogel slediti tempu bratranca, smo se dogovorili, da pot nadaljujemo ločeno, vsak s svojim vodičem. Na srečo je bil moj vodič Jeremy bolj izkušen in vajen takšnih situacij, ko ti nadmorska višina povsem ohromi telo.
Končno na vrhu, kljub težavam
Ves čas sva hodila počasi, postanke sem potreboval vsakih 15 minut. Komaj sem premagoval pot, korak za korakom. Misli so mi ves čas uhajale nazaj v zadnji bazni kamp, vendar je trma v meni vztrajno premagovala vse težave okoli mene. Po približno petih urah sva končno osvojila Gilman’s point, ki leži okoli 200 metrov pod vrhom. Nadaljnjih 90 minut hoje se praktično ne spomnim, vsem težavam navkljub pa sem vrh osvojil ob 7.15 zjutraj, kar eno uro za bratrancem in njegovim vodičem. Kasneje so vsi trije priznali, da niso verjeli v moj uspeh.
Po nekaj foto utrinkih smo hitro začeli s sestopom, saj se je vreme slabšalo iz minute v minuto. Tako hitro, kot ti vzpon in pridobivanje nadmorske višine poslabšata fizično in psihično stanje, tako hitro ju sestop izboljša. Počutje je bilo kmalu veliko boljše, tako da smo pot v dolino ubrali po zasneženem vulkanskem melišču in prispeli do Kiba v slabih treh urah, kjer smo se malce okrepčali, nato pa prehodili še 10 kilometrov do vnovične nočitve v baznem kampu Horombo Hut. Takšne utrujenosti nisem čutil še nikoli, komaj sem pojedel večerjo in se odpravil v posteljo. Kakšna etapa!
Ob sestopu šele spoznaš lepoto narave
Zadnji dan nas je čakalo še 19 kilometrov hoje, kar je predstavljalo odrešitev, saj so mi misli ves čas uhajale na podvig prejšnjega dne. Ker se je vreme precej izboljšalo, smo lahko uživali v pokrajini, ki je na poti na vrh nismo uspeli videti v vsem svojem sijaju. Ob vseh pogledih, ki jih ponudi Nacionalni park Kilimanjaro, mi je zelo žal, da nismo imeli sreče z vremenom, kajti precej lažje bi premagali kako naporno uro, če bi bila okolica obsijana s soncem in čudovitim pogledom na nižje ležeči svet. Na kratko bi vzpon v številkah lahko opisal nekako takole: 5 dni, 68 km, 32.5 ur, 8.400 metrov višinske razlike, medtem ko občutka, ki ga doživiš ob osvojitvi vrha, ni mogoče opisati.
Več informacij o Tanzaniji na wiki.potnik.si
Piše: Grega Kajnih
Komentirajte!
Bi se tudi vi podali na vrh Kilimandžara? Ali bi se, glede na razmere, obrnili 200 m pred vrhom ali bi na vsak način osvojili vrh?
 pomeni bleščeča se gora, in leži v severozahodnem delu Tanzanije, tik ob meji s Kenijo. Vzpon na to mogočno goro je možen po več poteh, midva sva se zaradi časovne omejenosti odločila za najkrajšo, imenovano Marangu.){kind=link}