Turčija: stičišče Evrope in Azije

Potovanje po Turčiji sem začel v Carigradu, turško Istanbul, največjem turškem mestu, ki deli dva kontinenta, Evropo in Azijo. V zgodovini se je imenoval tudi Bizanc in Konstantinopel.

Most, ki ločuje dva kontinenta.

Carigrad ali Istanbul

Glavne znamenitosti mesta so oblegane od turistov in popotnikov iz celega sveta. Zgodovinske, kulturne in arhitekturne znamenitosti, ki pričajo o bogati preteklosti nekdanje prestolnice Vzhodnega rimskega cesarstva in Otomanskega imperija. S prijateljem Jernejem, s katerim sva potovala, sva si šla najprej pogledat cerkev svete Sofije, ki je bila dolgo največja verska zgradba na svetu, in Sultanahmet Camii (Modra mošeja) kot simbol otomanske vladavine, ki jo je v začetku 17. stoletja dal zgraditi Sultan Ahmed I.

Modra mošeja, ena od največjih znamenitosti Carigrada.

Pravo doživetje je sprehod skozi Grand bazar, ki je eden največjih in najstarejših trgov na svetu. Premore več kot 3000 prodajaln in ga dnevno obišče med 250.000 in 400.000 ljudi. Na bazarju sem spoznal Bošnjaka, ki že 40 let dela na bazarju in od svojega bosanskega jezika se še spomni povedati: Kako si inače, dobro?

Na največjem bazarju v Carigradu.
Okusne začimbe, čaji in suho sadje v eni od številnih prodajaln.

Pamukkale – apnenčaste kaskade

Po nekaj dnevih raziskovanja mesta sva se odpravila z avtobusom v svetovno znane Pamukkale. Presenečena sva bila, kako imajo dobre avtobuse in med potjo vas celo okrepčajo s prigrizki, kavo in drugimi pijačami. Najin avtobus je peljal do mesta Denizli, ki je oddaljeno nekaj kilometrov od najinega cilja, karto pa sva imela seveda do Pamukkal. Po pregovarjanju na avtobusni postaji in klicem uslužbenca avtobusne družbe v Istanbul so nama odobrili nadaljevati pot proti plačilu do končne postaje s kombijem.

Pamukkale

Pamukkale , apnenčaste kaskade, ki jih je termalna voda ustvarjala tisočletja. Antični Grki so na vrhu kaskad zgradili zdraviliško mesto Hierapolis, kjer sem se prepričal o vročini zdraviliške vode. V Hierapolisu so ostanki kopeli, templjev in drugih spomenikov antičnih, grških in rimskih stavb. Od leta 1988 so skupaj s Pamukkalami uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine. To območje leži v dolini reke Menderes, ki ima zmerno podnebje skoraj vse leto.

Marmorni Efes – najlepše in najbolj ohranjeno mesto antičnih Grkov in Rimljanov v Sredozemlju

Ker je štopanje po Turčiji varno in ljudje radi ustavljajo, sva s štopiranjem nadaljevala pot do mesta Selçuk, ki se nahaja samo 3 km stran od najlepšega in najbolj ohranjenega mesta antičnih Grkov in Rimljanov v Sredozemlju, marmornega Ephesus-a (Efes). V rimskem času je imel Efes več kot 250.000 prebivalcev in v 1. stoletju pred našim štetjem je postal eno izmed največjih mest v Sredozemlju. Mesto je slovelo po templju Artemis (zaključen okoli 550 pred našim štetjem), enem od sedmih čudes antičnega sveta.

Legenda pravi, da je bilo poraženemu jonskemu kralju na begu iz Aten prerokovano, naj išče svoj prostor pod soncem v kraju z ribami in divjimi prašiči. Tako je prišel do Efesa v zahodni Anatoliji, ki je postalo pomembno pristanišče in križišče trgovskih poti med Azijo in Evropo. Zaradi legende so antični Grki tako častili boginjo lova Artemis, da so ji postavili marmornato svetišče s trideset metrov visokimi stebri, ki je zaslovelo kot sedmo čudo antičnih časov.

V Efesu se nahaja dobro ohranjen amfiteater.

Efes v današnji Turčiji je bil porušen sedemkrat. Sapo mi je vzelo predvsem gledališče s 24.000 sedeži ter čudovita marmorna knjižnica. Knjižnica Celsus, fasada, ki je bila skrbno obnovljena iz vseh originalnih delov, je bila prvotno zgrajena cca 125 (n. š.) in je bila v spomin Tiberiusu Juliusu Celsusu Polemaeanusu, ki je služil kot guverner rimske Azije v rimskem imperiju. Za ogled Efesa je prav, da si vzamete cel dan in se poglobite ter raziščete skrivnosti nekoč tako pomembnega mesta.

Celsusova knjižnica v mestu Efes.

Potovanje na štop

Ko sva z dvignjenem palcem štopala po državi, sva se lahko prepričala, kako neverjetna je gostoljubnost prebivalcev, ki poskrbijo, da po njihovih krajih potuješ skoraj brezplačno. Kadar sva potovala na štop, je vedno kdo ustavil, najdaljše čakanje je trajalo nekaj več kot 10 minut. Velikokrat so nama ustavljali starejši ljudje, včasih nama je ustavila tudi kaka družina z otroki.

Ljudje so naju vedno spraševali: od kod prihajava, kam sva namenjena in koliko časa bova ostala v njihovi deželi. Takšen način potovanja mi je zelo všeč, saj tako spoznavam deželo na drugačen način, kakor bi jo na potovanju s turistično agencijo. Ljudje so zelo odprti, mislim, da smo tujci bolj zanimivi njim kakor sami domačini nam. Ko sva prispela na kraj najine poti, naju je povabil voznik k sebi domov na čaj ter nama zaupal in delil dogodivščine iz svojega življenja, pokazal nama je tudi družinski album. Komunikacija je potekala deloma v angleškem, deloma v turškem jeziku.

Brez baklave v Turčiji pač ne gre. Mladenič ponosno pokaže svežo baklavo.

Še danes me po nekaj letih zanese spomin v Turčijo in med ljudi, ki sem jih spoznal na potovanju po njihovi deželi. Nekoč, ko sva s prijateljem čakala na prevoz, sta k nama pristopila dva moška in naju vprašala, od kod prihajava. Bila sta vesela, da potujeva na tak način in nama šla v bližnjo trgovino po čokolado in pijačo. Povedala sta, da ne moreva potovati lačna, seveda nisva bila! Zaradi spoštovanja sva vzela kupljeno, se zahvalila in nadaljevala pot. Kaj takšnega se mi še ni pripetilo na potovanjih po svetu.

Kebab je mogoče kupiti skoraj povsod.

In če boste kdaj sami želeli potovati z dvignjenim palcem po Turčiji, se lahko prepričate, kako lahko je dobiti prevoz. Turki so izredno gostoljubni ljudje, potovanje je zelo varno in sploh nimaš občutka, da bi se ti lahko kaj pripetilo. Vredno je tudi poizkusiti kebab, ki ga prodajajo na vsakem vogalu, popiti ayran, njihov jogurt, ali se sprostiti v turški kopeli.

Avtor članka: Dušan Berdnik

Potopisna predavanja in potovalne informacije: www.duletravel.net

Napišite KOMENTAR članka in delite svoje mnenje z drugimi 🙂