Andrej Miklavc – vrhunski športnik, predavatelj in uspešen poslovnež

Čeprav je minilo že kar nekaj let od njegovega slovesa od belih strmin, pa ime Andrej Miklavc v spominu smučarskih navdušencev še zdaleč ni in ne bo zbledelo. Po končanju kariere je našel nov izziv v predavanjih ter ukvarjanju s problematiko otrok v športu. Napisal je tudi knjigo Šepetalec športnim otrokom, v kateri je združil izkušnje vrhunskega športnika in očeta. V zdajšnjem obdobju pa je zelo dejaven na področju slovensko-kitajskega povezovanja v luči zimskih olimpijskih iger 2022 v Pekingu. Ne spreglejte zanimivega intervjuja, v katerem boste izvedeli, katero je po njegovem mnenju najlepše in najboljše smučišče ter tudi kako smešno anekdoto iz časov, ko je še smučal, …
  

Andrej Miklavc

  
Kljub temu da že nekaj let profesionalno ne smučate in da se bliža zima, nas zanima, ali ste letos že uspeli smučati?
Ha ha, ne še 🙂 To pa je nekaka značilnost netekmovalcev. Torej počakamo, da se zima prične in je narava prekrita s snegom, potem šele gremo smučat. Iskanje priložnosti za smučanje v ne-zimskih mesecih po 27 letih aktivnega smučanja je pri meni nadomestilo morje.
  
Katera smučišča so vam ostala najbolj v spominu?
Waw, kar precej. Vse od tistih, na katerih sem v največji meri preživel mladost (Stari vrh), pa do ledenikov v Avstriji in Švici, smučišč v Argentini, Čilu in Novi Zelandiji, pa seveda vseh prizorišč tekem svetovnega pokala, svetovnih prvenstev (predvsem v Sierra Nevadi) in seveda olimpijskih iger. Najbolj pa so me po prostranosti in raznolikosti prog za smučanje navdušila smučišča v ameriškem Koloradu, Park Cityju, Utahu, kjer sem zmagal. Nenazadnje pa zagotovo St. Moritz, za katerega menim, da je najboljše in najlepše smučišče na svetu.
  
Kot nekdanji uspešen slovenski smučarski reprezentant ste smučali že marsikje. Ste se znašli kje na takem smučišču, po katerem se niste upali spustiti (ali pa vas je bilo vsaj zelo strah)? 
​Verjetno bom najlažje odgovoril na to vprašanje s tem, da povem, kako sem šele po svojem tridesetem letu slišal, da so smučarske proge označene z barvami, ki pomenijo težavnostno stopnjo terena. 🙂 Spomnim se, ko smo prva leta hodili smučat z mojim otrokom in bili v družbi ljudi, ki so barve prog poznali in spremljali bolj ažurno kot sam, da sem porabil kar nekaj časa za razlago otroku, da je sneg na terenu bel (in ne moder, rdeč, črn) in da se da po takem smučati tako kot povsod.
  
Nam lahko opišete lastnosti vašega idealnega smučišča?
Danes se moj pogled na idealno smučišče razlikuje od tistega, ki sem ga imel v tekmovalnih časih. Takrat je bila prednost zagotovo trdnost snega, konfiguracija, ki je morala biti zahtevna, hitrost dostopa do proge, itd. Danes pa na to gledam s širšimi očmi, saj mi je pomembno več dejavnikov, ki vplivajo na razpoloženje in užitek pri smučanju.
  
Po naporni smuki se seveda prileže malo sprostitve. Morda katero smučišče še posebej slovi po pestrem nočnem življenju?
​Na to pa nisem bil kaj dosti pozoren ne prej in ne sedaj.
  
Glede na to, da ste velik del svojega življenja preživeli na smučiščih, se vam je zagotovo že pripetila kaka anekdota, ob kateri se vedno znova nasmejite. Nam lahko zaupate katero od njih?
Uf, teh anekdot je res veliko. Prav izjemno priložnost za obujanje anekdot iz tekmovalnega časa predstavlja letno srečanje vseh reprezentantov iz časa moje generacije, saj se zberemo, podružimo in se še vedno nakrohotamo vsem mogočim doživetjem in peripetijam. Večina res smešnih je predvsem najbolj povezana s prigodami ob smučanju, torej izven terena. Naj se ob tem spomnim na nedavno preminulega Draga Grubelnika, ki je bil izjemen človek in velik zabavljač. Vsako leto smo namreč odhajali na enomesečne priprave v Ameriko, kjer se je običajno pričel tudi svetovni pokal. Si predstavljate, da smo tja potovali z več kot 120 kg prtljage na posameznika!? Na pot smo startali z Brnika in poleteli do Denverja. Po prihodu je tako, kot je običajno za tako količino prtljage za skupino, tudi takrat naša prišla zadnja. Sledil je še pregled prtljage s carinskim psom (ki smo ga sami poimenovali Brigadir), ta je prevohal vso našo prtljago, da v ZDA ne bi vnašali kakršne koli hrane ali rastlin, kar je prepovedano. No, in se Brigadir ni in ni hotel ločiti od našega kupa prtljage sredi letališča. Še posebej ga je zanimala torba Draga Grubelnika. Na večkratno vprašanje carinskega uradnika, ali je v tej torbi kaj hrane, je Gruba vztrajno ponavljal, da ne. Ker je Brigadir še vedno delal salte okoli njegove torbe, so se naposled le odločili za detajlnejši pregled Grubove torbe. In v njej je bil seveda svež sendvič, ki ga je Grubova mama dala v torbo, da le ne bi bil lačen na poti, sam pa je na to že pozabil. Stvari so se tako zakomplicirale, da je bila cela ekipa le korak oddaljena od tega, da nas vse spravijo nazaj na letalo in vrnejo v Evropo. Epilog je bil pozitiven in po zavržbi sendviča smo naposled le lahko nadaljevali pot do smučišča. 🙂

  

  
Koliko dni v letu ste bili odsotni od doma in kako je bilo poskrbljeno za organizacijo potovanj?
V času mojih tekmovalnih let v svetovnem pokalu sem bil letno odsoten približno 310 dni. Tukaj so všteti treningi, tekmovanja, potovanja in seveda tudi počitnice. Kar se tiče organizacije potovanja na treninge in tekmovanja, je bilo solidno poskrbljeno.
  
Kdo od slovenskih smučarjev je najbolje poskrbel za dobro voljo? Nam lahko zaupate kako dogodivščino?
​Bili smo izjemna ekipa in zagotovo je imel vsak področje in tematiko, s katero nas je lahko nasmejal.
  
Kako je bil videti tipičen dan vrhunskega smučarja?
Pot vrhunskega smučanja je nenehen proces, dan ni nikoli enak dnevu in je podvržen stalnim spremembam ter prilagoditvam. Zagotovo pa velja nekaj, da moraš biti osredotočen in pripravljen slediti velikemu cilju, ki ga imaš.
  
Kdaj ste spoznali, da je prišel čas, ko končate športno kariero?
V mojem primeru, me je pravzaprav poškodba prisilila v končanje kariere, saj sem jo sicer nameraval končati na drugačen način. Se pa skozi športno kariero zagotovo zaveš, da vrhunski šport ni doživljenjska aktivnost in da prej ali slej pride čas, ko kariero vrhunskega športnika zamenjaš z nečim drugim.
  
Kam se najraje odpravite na dopust in kdaj?
Nisem tipičen planer dopustov in destinacij. Je pa vedno veliko povezave z morjem.
  
Katera je tista stvar (v vaši prtljagi), brez katere si potovanja ne morete predstavljati?
Telefon, potni list, denarnica in ključi od doma.
  
​Katero potovanje je bilo najboljše do sedaj?
​Jih je bilo kar nekaj. Vsako je imelo nekaj, kar me je obogatilo v kontekstu izkušenj in učenja.
  
Imate morda kako sanjsko destinacijo, ki je še niste obiskali in si jo želite?
Zavedam se, da so potovanja vedno priložnosti za nove izkušnje, in verjamem, da izkušnje s potovanj prinašajo neprecenljivo bogastvo življenja. S tem želim nadaljevati tudi v prihodnje.
  
S čim se v tem trenutku ukvarjate?
Zelo sem aktiven v globalnem projektu The Sportskid Whisperer in tudi pri projektih na Kitajskem, kjer si prizadevam slovensko znanje in izkušnje s področja zimskih športov prenesti tamkajšnjim deležnikom v kontekstu popularizacije zimskih športov. Kitajska ima namreč izjemne ambicije in cilje, da bi postala pomemben igralec na svetovnem smučarskem trgu, tako razvojno, tekmovalno, turistično in še kako drugače.
  
Veliko športnikov ima problem vklopiti se v vsakdanje življenje. Kako ste se vi pripravili na to?
Ja, to je res. Prehod vrhunskega športnika v vsakdanjost  po končani karieri je zagotovo izjemno težak in negotov. To še posebej velja, če se le ta zgodi po 25. – 28. letu. Zakaj je pravzaprav negotov? Predvsem zato, ker si kot vrhunski športnik nenehno v vakuumu, kjer ni veliko prostora za doživljanje in dojemanje realnega sveta poleg športa, v katerem si, in z njim povezanimi cilji. Glede na to, da je v Sloveniji izjemno veliko število nekdanjih vrhunskih športnikov z izjemnimi mednarodnimi uspehi in dolgimi karierami, sem začuden, da še nihče o tem ni spregovoril preveč na glas. Sam razmišljam, da bi tej tematiki namenil več pozornosti ravno zato, da bi predvsem ostalim vrhunskim športnikom predstavil, da pri tem niso sami in da izkušnje in odnos, ki ti ga da vrhunski šport, ni le nekaj, kar te lahko omejuje, saj te okolje (ko naenkrat nisi več aktiven) ne stimulira na enak način, kot te je naučilo dosedanje življenje. Sam se posebej na ta trenutek nisem pripravljal, sem pa predvsem razmišljal o dveh stvareh, ki sta me zagotovo zaznamovali: o dejstvu, da sem hotel nadaljevati delo s stvarjo, v kateri bi imel enako mero veselja kot v športu; in o tem, da se nisem bal preizkusiti v čemer koli, čeravno tega nisem poznal.
  
Andrej Miklavc
  
Vemo, da je Kitajska dobila organizacijo ZOI 2022. Kaj to pomeni za smučarsko industrijo?
​Verjamem, da so se Kitajci zelo ciljno odločili kandidirati za organizacijo ZOI 2022 in bodo naredili vse, da bodo to najboljše ZOI do sedaj. Na svetu je kontinuirano v zadnjih 20 letih 400 milijonov smučarjev, Kitajska pa se je odločila, da bo v naslednjih 5 letih k temu dodala še 300 milijonov Kitajcev. Potem je povsem logično, da bodo močno vplivali na smučarsko industrijo v globalnem smislu.
  
Kako lahko Slovenija to izkoristi? 
Lansko leto smo s somišljeniki ustanovili Zimsko športno ekspertno skupino, katere aktivnosti tudi vodim, in naj bi služila kot platforma za sodelovanje različnih kredibilnih in zainteresiranih zimskošportnih deležnikov iz Slovenije in Kitajske na področjih uresničevanja ciljev, ki si jih je Kitajska postavila.
  
Ali sedaj veliko vlagajo v zimske športe in imajo mnogotere ambicije oziroma pričakovanja?
Kitajci imajo visoke cilje in velike ambicije na tem področju. Vlagajo več, kot si sami sploh znamo predstavljati. Glede na njihovo organiziranost in discipliniranost ter pragmatičnost odločitev, pa v njihove cilje ne morem dvomiti. Naj samo za primerjavo povem en zanimiv podatek. Leta 1994 so bila na Kitajskem štiri smučišča, danes jih je že 595. Čez 4 leta bodo imeli največje število indoor smučišč. Itd.
  
Menite, da je realno, da pričakujejo odmevne dosežke od svojih športnikov v smučanju, glede na močno konkurenco?
​Kitajska je izjemna športna velesila. Tudi v zimskih športih krojijo vrh v ledenih športnih , imajo dobitnika medalje v snovbordu. Smučanje in skoki so resda na drugi izhodiščni točki, vendar verjamem, da bodo naredili vse, da se približajo vrhu tudi tukaj.
  
Napisali ste tudi knjigo Šepetalec športnim otrokom. Zakaj ste se odločili napisati to knjigo in kakšno je sporočilo te knjige?
Šepetalec športnim otrokom je projekt po istoimenski knjigi, ki je namenjen otrokom, staršem in vsem, ki so na tak ali drugačen način vključeni v otroški šport. Namenjen je razumevanju in podpiranju ukvarjanja otrok s športom in je kot tak izjemno orodje za partnerje, da skozi sporočila, ki se razvijejo v športu otrok, komunicirajo z izjemno (ali celo najbolj) pomembnim segmentom športa, ki danes nima zadostne podpore.

Po mojem je šport razdeljen v tri glavne segmente:
1. Vrhunski šport: vrhunski šport je zadovoljivo organiziran, medijsko podprt in tudi finančno razvit. Po tem segmentu tudi največ ljudi na svetu spremlja šport.

2. Rekreativni šport: danes se praktično vsak zemljan lahko ukvarja z več kot 8000 športnimi disciplinami na svetu. Za to najde ponudnika programa ter športnega proizvajalca, ki mu ponuja opremo za ta šport.

3. Otroški/mladinski šport: športni segment, ki je predpogoj za oba prej navedena segmenta in je v domeni staršev, ki svojega otroka vključijo v šport. Torej je pomembno razumevanje in poznavanje, kaj šport kot okolje za otroka pomeni in katere priložnosti ponuja staršem, okolju, družbi in ekonomiji ter širše.

V svojem športu sem lahko dodobra spoznal, kaj ti šport tako organsko lahko ponudi in ker sem sam postal tudi oče, sem iskal vzporednice, kako lahko otroke in šport povežemo, da otrokom ponudimo priložnost in okolje, kjer otrok skozi igro spozna vrednote, sposobnosti in kvalitete, ki so potrebne ne le v športu, temveč tudi v šoli, karieri, odnosih in življenju nasploh. Takrat se uvidel, da se s tem področjem kompleksno ne ukvarja nihče in da je to velika vrzel. Danes je knjiga prevedena v tri jezike in jo berejo v 42 državah. V različnih državah se povezujem s partnerji, ki uporabljajo ta projekt kot komunikacijsko orodje za povezovanje z njihovimi ciljnimi skupinami. Prizadevam si, da bi tudi na Kitajskem uspel s tem projektom postati pomemben komunikacijski element pri graditvi in vzpostavitvi trajnostnega razvoja zimskih športov.
Vsekakor pa bom vesel, če boste tudi vi pogledali knjigo Šepetalec športnim otrokom in v njej našli kaj zanimivega.
Intervju napisal: Jan Janžekovič

Komentirajte!

Imate tudi vi kako vprašanje za Andreja? Ste že slišali za /prebrali/ knjigo Šepetalec športnim otrokom?