Barvita Indonezija

Potovanja so lahko smisel življenja. Lahko pa to tudi še postanejo. Zaradi potovalne žilice sva na internetu poiskala seznam držav sveta in začela označevati, kam si želiva. Kar nekaj držav se je nabralo na najinem seznamu, morda pa jih nekoč res vse obiščeva. Sva tipa, ki jima turistična agencija prej kot prednost predstavlja oviro, zato sva se načrtovanja potovanja lotila, kot že večkrat doslej, v lastni režiji.Sam redno spremljam ugodne ponudbe letalskih vozovnic na kar nekaj domačih in tujih blogih. Ko sem odkril, da je možno dobiti povratno letalsko karto do Indonezije za precej ugodno ceno v nama ustreznem terminu, sva takoj opravila nakup.

Prihod v Indonezijo

Indonezija naju je že na prvem koraku ogrela do znojenja, dolge rokave za zaščito pred hladno klimo letališč in letal so zamenjali kratki. V najinih nahrbtnikih so prevladovala oblačila za hribe in morje, za estetiko naju ni preveč skrbelo.

Kersva želela Indonezijo spoznati čim bolje, sva omejeni čas začela kar se da hitro usmerjati v dogodivščine. Najem motorja in vožnja po cestah, kjer je hupanje
nacionalni šport, prehitevanje pa se odvija skoraj ves čas vožnje, je bil že prvi večji izziv. Dodajam še vožnjo po levi strani, ki je poskrbela za občutek adrenalinskega. No, da sva s seboj prevažala tudi kar nekaj prtljage, je pa verjetno že jasno.

Začetek avantur

Na zemljevidu sva si izbrala kraj z nama nenavadnim, a všečnim imenom in proti večeru sva res prispela do njega. Obkrožale so naju terasaste plantaže riža v različnih obdobjih rasti, severno pa se je bohotil ognjenik Rinjani. Ljudje v teh krajih se ukvarjajo pretežno s poljedelstvom, saj jim zemlja rodi skoraj iz vsega, česar seme položijo vanjo. Razvajala sva se s svežim sadjem  in zelenjavo okoliških njiv, uživala v čudovitih razgledih in nasploh sva bila kot v raju. Domačini so bili izredno prijazni in naju celo povabili na poroko, ki je potekala v vasi. Odeta v tradicionalna oblačila – saronge – sva se udeležila povorke ženinove in nevestine družbe na nevestino domovanje. Dolga kolona ljudi je, ob spremljavi žive glasbe in zvokov motorjev, korakala v strm klanec po prašni vaški poti. Najprej nevesta z ženskim delom spremstva, zadaj pa ženin z moško podporo. Nekje na sredini poti se je ženin pridružil nevesti in tako sta pričela svojo skupno pot. Mi pa smo v živahnih ritmih in cigaretnem dimu (skoraj vsi, če ne kar vsi, fantje kadijo) poplesovali za njima. Neprijeten priokus je pot dobila, ko se je naenkrat večji del spremstva posvetil bolj nama kot pa mladoporočencema. To, da sva belca in za kar nekaj glav višja od večine, sta bila verjetno glavna razloga za naval fotografiranja. Nekaj časa je bilo zabavno, potem pa sva imela te zvezdniške funkcije že dovolj … Poleg fotografiranja smo se ves čas “pogovarjali” (beri: recitirali so poznana vprašanja in v mešanem vrstnem redu nanje sami odgovarjali). A pri tem smo se vsi neverjetno zabavali! Ko smo prispeli do nevestinega doma, smo ju pospremili do vrat, potem pa se skupaj vrnili v vas.

Vzpon na ognjenik Rinjani

Potovala sva dalje in si za cilj postavila vzpon na ognjenik Rinjani, drugi najvišji ognjenik v Indoneziji, ki leži na severnem delu otoka Lombok. Izhodišče na 600 m n. v. je sedež številnih agencij, ki ponujajo voden vzpon na to mogočno goro. Vodič Tary je opravil že ogromno vzponov na sveto goro Rinjani, začel pa je kot nosač. Da postaneš vodič, moraš znati angleško in imeti (pohodne) čevlje. To, da imajo le-ti ogromne luknje in da so podplati popolnoma gladki, ni nikakršna ovira. Nosači, po najino garači, pa v natikačih nosijo na goro vse, kar pohodniki potrebujejo za vzpon, prehrano in spanje na gori. Pa ne v nahrbtnikih! Nosijo kar bambusove palice, na katere sta navezani dve košari (vsaka na svoji strani).  Začeli smo v toplih jutranjih urah s hojo po džungli, pot pa se je kar strmo vzpenjala. Izrabljenost steze je pričala o ogromnem številu pohodnikov, ki so goro osvajali pred nama. Toploto poletnega jutra dežele ob ekvatorju je kmalu pregnala megla in v poznih popoldanskih urah po zahodu sonca leden mraz. Spanje na 2700 m n. v. nam je postreglo s smrtno tišino noči, čudovitim nebom, polnim zvezd,  in mrazom, ki seže do kosti. Zajtrk, kosilo, večerjo in malice – vse to so pripravljali vodiči in nosači, kljub temu da so tudi sami z goro bili podobne boje kot midva. Naslednji dan smo se spustili proti jezeru v bivšem kraterju. Sledilo je kopanje v toplem vrelcu ob spremljavi opic in še nekaj vzpona, kasneje, ponoči, vzpon na vrh ognjenika. Na vrh smo s težavami pripešačili le najbolj vztrajni in po večini tisti, ki smo bili terenu primerno opremljeni. Mrzel veter in strmo melišče sta marsikoga odvrnila od nadaljevanja vzpona. Sončni vzhod, nepopisno veselje nad uspehom  in razgled na vse strani, najbolj pa na ognjeniško jezero in krater pod nami, so poplačali trud, ki smo ga vlagali dneva pred tem. Tabla z napisom “Mt. Rinjani – 3726 m” je bila v najinih rokah, najina “selfie palica” pa je bil eden od ostalih pohodnikov, ki nama je vračal fotografsko uslugo.
Nosači z bremenom do 30 in več kilogramov premagujejo vzpone v natikačih – ekspresno!
Sončni vzhod na nočnem vzponu na ognjenik Rinjani.

Raziskovanje otokov Indonezije

Zadišal nama je čaj, zajtrk – palačinka z banano – je bil že stalnica, zadišalo pa nama je tudi morje. V nekaj urah sva se spustila nazaj na varna tla in že sva čakala, da se nabere dovolj ljudi, da odplujemo.  Na podolgovato ozka barkačo gre namreč 30 ljudi in preden ni polna, ne odrine. Končno je zdrsnila po razburkanem morju in taktika domačinov, da se usedejo na zadnji del čolna, se jim je izplačala. Verjetno ni potrebno razlagati, da sva bila mokra! Poleg potnikov smo na enega izmed okoli 17.000 otokov peljali še hrano za ljudi in travo za živali.
Gili Air se nahaja med Balijem in Lombokom in je odličen kraj za razvajanje, nabiranje nove energije in občudovanje koral. Otok naju je prevzel z lepoto, obhodila pa sva ga v dobri uri. Po počitku sva se odpravila tudi na raziskovanje morskega življenja. Velikanske želve so počasi plule po morskih plitvinah v ambientu koral in spremljavi živobarvnih ribic. V plitvini so mimo priplavali tudi mladički morskih psov, katerih starši so na srečo ostali onstran koralnih grebenov.

Obisk Balija

Trajektno popotovanje do otoka Bali je zopet minilo ob spremljavi prodajalcev raznoraznih zadev, ki so pred odhodom trajekta odšli z ladje. Bali je s hindujskimi ceremonijami postregel ravno v času, ko sva bila tam. Spoznavala sva običaje in navade ter poskusila razkošje spanja na kavču pri enem od domačinov. Kavč je bila bolj vzmetnica na tleh, mreže proti komarjem pa ni bilo.

Vzpon na Merapo, enega bolj aktivnih ognjenikov

Želela sva na ognjenik, kjer lahko pogledaš direktno v krater. Kot da hribolazenja še ni bilo dovolj, sva se povzpela na Merapi, enega bolj aktivnih indonezijskih ognjenikov. Spet smo se vzpenjali ponoči, da nas ni bilo strah, saj je pot na nekaterih delih speljana precej nevarno. No, pa tudi zato, da smo prispeli ravno na sončni vzhod. Še boljši izgovor za nočni pohod pa je oddaljenost vrha od vznožja. Ponoči deluje bližje kot podnevi. Brbotajoče lave sredi kraterja seveda nisva videla, smo pa bili deležni močnega vonja po žveplu. Iz nekaterih delov vulkana se je kadilo, in če si stopil blizu teh predelov, si se ob njih lahko pogrel.

Občutki o Indoneziji

Indonezija je dežela prijetnih ljudi, ki so delavni in pridelajo ogromno hrane, saj jo uživamo tudi v naših deželah. Trudijo se za čim boljše življenje in z veseljem sprejemajo popotnike. Mnogokrat so nama svetovali pravo pot brez pričakovanja plačila. Razvajala sva se s sadjem, posebej v slast nama je šel mango, popila sva ogromno osvežilne kokosove vode, jedla krasne karije ter različne kombinacije zelenjave z rižem s prav zanimivimi imeni – npr. gado-gado, urap-urap, olah-olah in drugimi.Po študentsko? Da, z malo truda in vztrajnosti sva vedno uspela znižati prvotno postavljeno ceno, uporabljala sva izključno javne prevoze, prebivala sva v preprostih sobah in uživala v dogodivščinah, do katerih naju je pripeljala pot. Nisva se obremenjevala in vedno naju je potovanje samo  pripeljala do točk, kjer sva se zbližala s tamkajšnjimi ljudmi in kjer sva vedno znova spoznala, da sva brez načrtovanja spoznala veliko več, kot bi sploh lahko predvidela.

Daritvam ni konca, pri nas opuščeni običaj nošenja stvari na glavi pa na Baliju še kako živi!
Čudovite terase na Baliju, hrana za dušo.

Več informacij o Indoneziji na wiki.potnik.si.

Za vas sta potovala:
Gregor Golob in Meta Kurent

Komentiraj!

Bi se tudi vi odpravili v Indonezijo? Ali bi obiskali Bali ali šli raje raziskovat  katerega od ostalih 17.000 otokov?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR